Matjaž Čuk: 30. avgusta 2012, (2.) etapa Tutigaon (1940 m) - Kotgau (2060 m)
Že drugi dan smo se izgubili - bo šlo???
Spet je deževalo celo noč.
Jutro je sivo in turobno. Iz temnih oblakov rahlo prši.
Po toplem čaju in zajtrku ob osmih odrinemo na pot. Vlažno je in soparno. Tako kot včeraj, le da je danes malce hladneje in tudi sonca še lep čas ne bo.
Lepa pot se položno vzpenja po dolini navzgor. Raje bi videl, da bi se strmeje, saj moramo danes čez visoki prelaz Bateli Bhanjyang. A pot gre še celo navzdol in prav nič jo ne briga za moje želje. Čez ozko in nevarno spolzko brv prečimo divjo reko. Padec vanjo bi bil brez dvoma zadnji, zato se ne branim krepke vodičeve roke, sina divjine, ki me varno pripelje na drugo stran. Sledimo blatni, a lepi poti, ki se sredi gozda nenadoma konča ...
Kam sedaj? Levo ali desno? Obe strani sta skoraj neprehodni – divji pragozd z bujnim rastjem, postavljen pošteno pokonci.
Vodič izbrska nekaj, kar naj bi bilo podobno stezi, a se je treba prijemati tudi z rokami in je po mojem občutku kaj čudna pot za na visoki prelaz. Pripelje nas na greben, 2400 metrov visoko. Sedaj se položi in sledi grebenu. Morda bo pa prava? Ne poznam logike poti na tem nepalskem "divjem zahodu". Malce pod grebenom je skromna hišica, pastirsko bivališče. Morda je kdo "doma" in bomo lahko vprašali za pot.
Starejši možak začudeno stopi iz kolibe. Čeprav ne znam nepalsko, takoj ugotovim, da nismo prav.
Navzdol do reke in potem po poti navzgor! prevede vodič njegov odgovor.
Torej, navzdol, skoraj tako strmo kot na drugi strani. In še deževati je začelo in to kar pošteno!
Po treh urah in pol sedimo na travniku premočeni od dežja in potu, komaj malo višje, kot smo danes začeli. Skoraj 1200 metrov nad nami je prelaz Bateli Bhanjyang.
Ura je poldne. Časa za jamranje ni, zato pot pod noge in gremo. Blatna in spolzka pot vodi po bujnem pragozdu. Polno je mokrih, visokih trav in praproti, prebijamo se čez padla drevesa. Povrhu še dežuje. Kar ne opravi dež, dobimo od goščave, tako da smo mokri od glave do peta. Zunaj in tudi znotraj, od vlage in potu. In kljub temu, da sem moker trpim hudo žejo, saj je moja čutara že zdavnaj prazna. In ko se moja fanta napijeta mrzle, bistre studenčnice, se ne morem upreti skušnjavi in rečem vodiču: Daj!
Prekršil sem sveto pravilo, ki sem se ga držal vsa leta moje poti po Nepalu – nikoli ne pij nobene vode, razen prekuhane in ustekleničene! Velikokrat me je zamikalo, a nisem popustil. In vedno sem se spraševal, le zakaj jaz ne smem piti te vode, ki izvira iz narave – le v čem je drugačna od naše?
Danes je konec tega mita. Kaj se bo zgodilo, bom videl prav kmalu.
Prvi občutek je sijajen, saj gre čisto drugače navzgor. In če sem prej premišljeval, le kako se bom privlekel na vrh, mi gre zdaj le še "normalno" težko.
Ob treh popoldne, po sedmih urah hoje, stopimo na prelaz Bateli Bhanjyang (3200 m). Pol urice si privoščimo na vrhu, saj je navzdol menda le uro hoda. To nam je zjutraj povedal naš prijazni gostitelj, ki pa je sicer rekel tudi, da bomo v treh urah na vrhu!?
Kakorkoli že, sedaj gre navzdol. Dež je ponehal, celo nekaj sonca se sili skozi oblake. In tudi, če bomo hodili dve uri, bo vse OK.
Po uri in pol prispemo na razgleden travnati greben. Daleč se vidi, a o kaki vasi ni ne duha, ne sluha ...
Smo spet zašli?
Blatna pot vodi po strmih travah do pastirskih bivališč. Vodič mi pove, da naj bi bilo do vasi še tri ure hoda! Ups, a se hecajo??? Ura je pet popoldne, čez slabi dve uri bo tema!
Hitimo naprej. Čez pol ure smo pri naslednjem pastirskem bivališču. Vodič me potolaži, da je do vasi le še dobra ura. Dvajset minut navzdol do reke, nato še malo po ravnem.
Torej, gremo naprej. Do reke hodimo še debelo uro. Zdaj vem, koliko je še do vasi. Še dve uri. Prvi pastir je imel prav.
Pot se spet dviga. Čeprav sem še malo prej mislil, da danes ne bom zmogel več navzgor, sedaj kar gre. In to začuda, brez težav. Celo prav prijetno mi je hoditi v večernem hladu s čelno svetilko. Pri osamljeni hiši vodič poskuša prositi za prenočišče. Oglasi se nek moški glas, a menda nas ne razume ali noče razumeti.
Še malo. Prav daleč ne more biti do vasi. Za ovinkom se pot strmo spusti. Pred nami so prve hiše. Vas. Vodič pohiti naprej. Tam spodaj kliče. Našel je družino, ki nas je pripravljena sprejeti.
Trda tema je že. Utrujeni, žejni in lačni posedemo na klop pred hišo. Dvanajst ur je trajala ta naša "kalvarija". Pa sem mislil, da je bilo tisto včeraj hudo ...
Moj močni nosač je zelo "bogi". Tako izčrpanega ga nisem videl še nikoli. Poleg vsega so ga mučile še pijavke. Noge ima vse krvave.
Zelo skromna sobica je trenutno za nas najlepši kraj na svetu. Počivamo, jemo in pijemo. Prijazni domačini so nam kljub pozni uri skuhali dal bhat.
Medtem, ko čakam na spanec premišljujem o današnjem dnevu. Le kam bi šli in kje bi končali, če ne bi bilo tistega ’"angela varuha" – pastirja na gozdnem grebenu, ki nas je usmeril z lepe steze na pravo pot?
Neizmerna divjina je ta skrivnostni nepalski "divji zahod".
Vsi smo prvič tu in moj nepalski vodič je samo človek. Dolga je pot v Simikot. In po današnjem dnevu me je, priznam, strah te poti.
Hoja 12 ur. Vreme zjutraj oblačno, cel dan dež, pozno popoldne delno jasno, ponoči dež, vroče in soparno. Temperatura zunaj 20,1 °C, v sobi 21,5 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji v vasi Kotgau (2060 m).
Matjaž Čuk