Matjaž Čuk: 29. septembra 2012, (32.) etapa Rimi (2590 m) - Sattapli (3210 m)
Nekdo se je ponoči igral z mojim satelitskim telefonom ...
Začelo se je tako, kot je treba.
Pred nami je dolga pot, zgodaj smo vstali, za nami je zajtrk. Pol sedmih je ura, ko smo pripravljeni za odhod. Še moj satelitski telefon, ki smo ga dali čez noč polniti v sosednjo hišo, in – gremo.
Preveri, če je poln! mi reče vodič, ko mi ga izroči.
Ups, telefon je prižgan. Dobro se spomnim, da sem dal včeraj ugasnjenega. Vnesi PUK kodo piše. Halo??? Kaj pa je zdaj to? Kako, PUK kodo? Kaj se je zgodilo?
Ne morem verjeti. Zmeden sem. Ugasnem telefon in ga še enkrat prižgem.
Isto.
Počasi prihajam k sebi. Možgani spet pričenjajo delovati. Podoživljam nočno dogajanje. Nekdo je prižgal telefon in trikrat napačno vnesel PIN kodo. Zato sedaj zahteva vnos PUK kode. Te pa nimam in jo nikoli nisem imel. Razumljivo, SIM kartico mi je kupila firma pred davnimi petnajstimi leti ...
V veliki godlji sem. Imam neuporaben satelitski telefon in SIM kartico nepalskega operaterja Ncell, ki ne deluje skoraj nikjer. Ne vem, kaj naj naredim. Več kot uro sedim kot kup nesreče na klopi pred hišo, čeprav vem, da to ne bo prav nič pomagalo.
Greva! mi je že vsaj trikrat rekel vodič. Jaz pa še kar naprej sedim in ne morem verjeti, kaj se mi je zgodilo.
Ura je osem. Zebe me. Treba bo iti. Vodič potrpežljivo čaka. Počasi vstanem.
Pojdiva! mu rečem.
Vreme je lepo in pot udobna. A to me danes prav nič ne briga. Misli mi uhajajo le na ta nesrečni telefon. Tuhtam in premišljujem, kje, kdaj in kako mi bo uspelo rešiti ta problem. Mi bo sploh uspelo dobiti PUK kodo? Kako bo, če mi jo ne bo?
Nobenih izkušenj nimam s tem. Vem le, da je moj stik s svetom prekinjen in da bom še pet mesecev v Nepalu. Hodimo molče. Nikomur ni do govorjenja. Vodič dobro ve, kaj se mi je zgodilo.
Pot neusmiljeno vodi navzgor. Ne čutim nobenega napora, hodim avtomatično.
Moreče vzdušje za nekaj minut prekine nepričakovan dogodek. Srečamo starejši par, po videzu Evropejca. Z njima hodi šest domačinov in sedem močno otovorjenih oslov. Prihajajo iz Jumle in potujejo v Hilso in nazaj v Simikot, izvemo od njihovega vodiča. Če na hitro izračunam – 400 kg prtljage za tri tedne dolgo pot. Nepredstavljivo, zame!
Danes ne bomo šli čez prelaz. V meni ni nobene volje, potrebne za ta "podvig".
Po dobrih štirih urah hoje strmina popusti in prispemo na manjšo uravnavo. Tu stoji lična lesena koča.
To je Sattapli. V kraju Jogimara ni nikogar. Do prelaza imamo še slabe tri ure hoje in potem še dve do prve vasi. Kaj bomo storili? vpraša vodič.
Ostanimo tu. na kratko odgovorim.
Vodič je takoj za to. Pravzaprav mora biti, saj jaz določam, do kam bomo šli.
Ura je poldne. Popoldne bo spet dolgo.
Lični hotel za nepalske razmere vodita dva mlada zakonca. Fant je star 23 let, dekle komaj 17. Sta domačina iz vasi Rimi. Dela jima ne manjka, tudi poguma ne. Večino hrane pridelata sama na vrtu. Sta pridna in spretna. Devet nas bo nocoj prespalo tu. Za vse bo poskrbljeno, nihče od nas ne bo ostal lačen.
Nocoj imam svojo sobo. Pravi luksus. Ne spomnim se, kdaj sem imel nazadnje svojo sobo.
Hoja 4 ure. Vreme sončno, čez dan zmerno oblačno. Temperatura zunaj 7,9 °C, v sobi 11,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v kraju Sattapli (3210 m).
Matjaž Čuk