Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Predzgodovina SPD - 2

Planinski vestnik - Dušan Kermavner: Iz predzgodovine Slovenskega planinskega društva 2. del. 
Slovenska udeležba pri Kranjski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva
 

Predzgodovina SPD - 2

Bohinjski »Triglavski prijatelji« so se lotili samo ustanavljanja svojega društva, ki ga pa niso spravili niti do ustanovitve niti do kakršnega koli pravnega dejanja v zvezi z napravami, ki so jih dali zgraditi ljubljanski planinci-investitorji. To jim je preprečila birokracija, kateri so prišla v roke šele dne 24. septembra 1872 vložena pravila. Že referent, ki jih je prvi proučil, je predložil prepoved ustanovitve društva zaradi — po njegovi sodbi bistvene pomanjkljivosti v čl. 4, ki navaja kot sedež društva Bohinj, t. j. dolino z več kraji, ne pa določen kraj, kakor je zahteval društveni zakon; o drugih pomanjkljivostih, ki jih je v pravilih našel, je menil, da niso tako tehtne narave, a če bi deželna vlada že zaradi tiste poglavitne izrekla prepoved, potem bi lahko navedla še druge kot dodatne razloge svoje prepovedi. Referentovemu predlogu se je v vsem obsegu pridružila komisija, ki je obstajala iz takratnega kranjskega deželnega predsednika grofa Alexandra Auersperga in treh vladnih svetnikov: kneza Metternicha (sina tistega avstrijskega kanclerja Metternicha, ki ga je odpihnila z oblasti revolucija marca 1848), dr. Schoppla in von Hofferna. Zasedala je 27. septembra 1872 in sklenila odklonilni odlok, ki poleg poglavitne prve točke v nezadostno določenem sedežu društva navaja še drugo, da v čl. 8 pri tam navedenem »10. delu vseh tukajšnjih članov navzočih« ni zadostno opredeljen izraz »tukajšnjih« in da v čl. 8 in 10 ni določen »način, kako člani odločajo z glasovanji na občnem zboru in v odboru«, in pa tretjo točko, ki ni določen način, kako društvo pridobiva sredstva za dosego svojih ciljev«.

Pravni poduk na koncu odloka je opozoril predlagatelje pravil, da se lahko v roku 60 dni pritožijo na notranje ministrstvo. Ne vemo, ali je poleg te negativne rešitve kranjskega deželnega predsedstva, ki jo je po njegovem navodilu sporočilo predlagateljem radovljiško okrajno glavarstvo pač brž po 27. septembru 1872, oblast še kako namignila bohinjskim podpisnikom, naj pustijo zadevo pokopano. Ne vemo, kakšne so bile zakulisne »mahinacije« proti rojstvu tega društva in ali so sploh bile. Ne vemo, ali je nemara tudi Žanova planinska dejavnost kaj pomagala sprožiti cerkveni disciplinski postopek zoper njega, ki mu je ljubljanski škofijski ordinariat vsekakor iz nekih drugih, v spisih nadškofijskega arhiva[1] neomenjenih razlogov ukazal, da mora v šestih dneh oditi iz Srednje vasi v svoj rojstni kraj, t. j. Šentvid pri Ljubljani in tam počakati nadaljnjih navodil.

Naj v zaključku te »celotne zgodbe o društvu Triglavski prijatelji omenim, da je Bohinjec »J. Š.« 1. decembra 1872 »Novicam« sporočil, da so »Iz podnožja Triglava« tisto leto množice gosenic napadle sadno drevje in da »so za pokončavanje teh škodljivih mrčesov naš gospod kaplan J. Žan iz svojega žepa šolskim otrokom plačevali, da so jih bolj pridno obirali,« in nasploh presodil: »Kar se tiče ravno omenjenega gospoda, naj opomnim le to, da tako dobrega dušnega pastirja še nismo imeli; oni nam dajejo dobre poduke in svete pri obrtniji in poljedelstvu, so nam oskrbeli več sort semen, med kterimi se nam je posebno ruski lan izvrstno obnesel — Bog jih živi!«[2] A mi lahko pripomnimo, da so Bohinjci z Žanom izgubili tudi poglavitnega »Triglavskega prijatelja«.

Slovenska udeležba pri Kranjski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva

Poldrugo leto po pokopu društva-mrtvorojenčka »Triglavski prijatelji« ali natančno pred devetdesetimi leti so se lotili ustanavljanja novega planinskega društva za vso Kranjsko po zgledu obeh sosednjih sekcij prav takrat združenega »Nemškega in avstrijskega planinskega društva«, ki so ju ustanovili na Koroškem (v Beljaku) in na Primorskem, ljubljanski planinci, ki so se zbrali v ta namen 7. marca 1874 v vrtni sobi gostilne »Pri zlati zaponki«. Sklicati sta jih pomagala oba nemška ljubljanska dnevnika[3], ki potem o tem predustanovnem sestanku nista poročala. Obširneje pa je obvestil slovensko javnost v »Slovenskem Narodu«, takrat že dnevniku v Ljubljani, o ustanavljanju novega društva za inicialko P. skriti prijatelj planinstva v naslednjem dopisu »Iz Ljubljane«, napisanem 11. marca pod naslovom »Kranjsko planinsko društvo«.
»Kolikokrat me je srce bolelo, ko sem pred dvema letoma po Švici potoval ter se na tujem svoje lepe slovenske domovine spominjal. Tudi naša Slovenija ima — tako sem premišljal — veličastne gore i romantične doline, prijazna gorska jezera i cvetoče planine, a gdo je pozna, gdo se briga zanje? Niti domači sinovi ne! In če tuj turist zaide v naše lepe pogorske kraje, koliko neprilik ima, predno se mu posreči, da najde zanesljivega vodnika, človeško postrežbo, borno bivališče. Večkrat mu niti za drag denar ni mogoče dalje priti in če po dolgi, trudapolni, zanemarjeni stezi pripleza na vrh veličastne gore, potem mora vesel in zadovoljen biti, če mu boječ in zarobljen pastir hoče dati prenočišča v nesnažnem planinskem stanu, kruha in kislega mleka. Take primitivne razmere po naših gorskih krajih pač ne morejo mikati in vabiti tujih turistov, da bi po naši deželi potovali in svoj denar v njej puščali. Vsak gre raji na tuje, v Švico, gder zapravi tisti denar, katerega bi pri nas potrosil, pa vse drugače in lepše živi. Tam nahaja polno zvestih, zanesljivih vodnikov, ki človeka za mal denar spremljajo po najvišjih gorah, tam najde postrežljivih ljudi in dobre postrežbe, tam najde lepo obdelane in izpeljane steze na vsako kolikaj spomina vredno goro, n. pr. na Pilatu lehko prenoči v prijaznem hotelu, na Rigi-Kulm ... se lehko pelje po dveh — železnicah in na vrh dospevši se lehko okrepča — ne s kislim mlekom in črnim kruhom, nego z ognjenim šampanjcem in najboljšo pečenko. In ta komfort, katerega v Švici povsod nahajaš, privabi vsako leto na stotisoče tujih turistov v lepo deželo, ki lep denar v njej puščajo. Pri nas se ve, da ni upati, da bi se tak komfort kedaj vpeljal, a nekaj se vendarle da storiti. Zatorej mislim, da so gg. prof. Valenta, dr. Moše, Ottomar Bamberg v Ljubljani pravo zadeli, da so preteklo soboto zvečer k Zlati zaponki nekoliko ljubljanske gospode povabili v posvet, kako bi se dalo ustanoviti planinsko društvo za naše kraje.
Shoda se je udeležilo blizu 30 gospodov. Sklenili so soglasno, da se za vso kranjsko deželo osnuje planinsko društvo »Kranjska« s sedežem v Ljubljani'. Namera društvu je: spoznavati Alpe sploh, posebno pa v domači deželi; skrbeti za dobre vodnike, ki bi morali po določeni ceni popotnike po gorskih krajih spremljevati; skrbeti dalje za to, da se na gore, od koder se uživa lep razgled (Snežnik, Nanos, Javornik, Blegaš, Triglav, Mangrt, Stol, Storžič, Zaplata, Kočna, Grintovec, Velika planjava itd.) napravijo dobre steze, da se postavijo na njih koče za prenočevališča in da se na ta način razširi poznanje naše domovine mej njenimi lastnimi sinovi in da se privabi kaj tujih turistov v deželo. Osnovalni odbor (prof. Valenta, dr. Moše in Ottomar Bamberg) se je pooblastil, da naj kar najhitreje v tem zmislu sprejeta pravila vladi predloži in potem, ko vlada pravila potrdi, takoj osnovalno skupščino skliče. Ker bi pa Kranjsko planinsko društvo' tudi potem, ko bi si na deželi še veliko družabnikov pridobilo, vendar ne imelo dovolj dohodkov, da bi moglo svoje namene po polnem izpolnovati, zategadelj se je dalje tudi sklenilo, da stopi v zvezo z Nemškim in avstrijskim planinskim društvom, ki je osnovano na federalni podlagi ter ima uže 3000 družabnikov in torej toliko dohodkov, da svoje sekcije lehko zdatno podpira. Kranjsko planinsko društvo' bode torej na eni strani samostalno društvo s svojimi pravili, na drugi strani bode pa kot sekcija Kranjska v zvezi z nemškim in avstrijskim ,Alpenvereinom'. Tako bode od dveh strani dobivalo pomoč, da bode svoje naloge lože izpolnovalo. Ker pa to društvo s politiko nema prav čisto nič opraviti, zatorej se ga vsak bodisi Slovenec ali Nemec z dobro vestjo lehko udeleži. Združite se v njem vsi gorski prijatelji v slavo in čast naše lepe domovine!«[4] Pred peščico za planinstvo vnetih Slovencev v Ljubljani se je pojavilo tedaj vprašanje, ali naj bi »Kranjsko planinsko društvo« docela prepustili tistim »ljubljanskim nemškim in ponemčenim meščanom«,[5]ki bi se bili zbrali v njem v vsakem primeru, ali pa naj bi jih tudi s svojo prisotnostjo v društvu spominjali slovenskega značaja dežele. Odločila se je za udeležbo, kakor izpričuje poleg P.-jevega apela v »Narodu«, ki ga gotovo ni objavil samo iz ozira do pisca, ampak glede na takratno »realno« stanje, tudi okolnost, da je bil med tremi predlagatelji pravil novega društva in nato skozi tri leta njegov blagajnik dr. Alfonz Mosche, Slovenec po narodni zavesti, od leta 1872 član nadzorstva, leta 1873 upravnega odbora »Narodne tiskarne«, ki mu je bil pozneje podpredsednik, še v istem letu skupni slovenski kandidat v Ljubljani pri deželnozborskih volitvah, od leta 1882 dalje predsednik društva za gradnjo Narodnega doma v Ljubljani in zlasti zaslužen kot izdajatelj ter urednik »Slovenskega pravnika« v letih 1881—1883 in po štiriletnem presledku v letih 1888—1889. Tudi dr. Alojza Valento, profesorja porodništva, organizatorja Društva zdravnikov na Kranjskem, pozneje šefa ljubljanske bolnišnice, ki je bil doma z Moravskega, je tista leta pritegnila slovenska družba v Ljubljani, saj je bil tedaj član nadzorstva Narodne tiskarne in upravnega odbora banke »Slovenije«.
Nemara med člani kranjske podružnice Nemškega in avstrijskega planinskega društva ni bilo dosti več ko prstov na eni roki takšnih ljubiteljev planin, ki bi jih po njihovi zavesti in družbeni vključenosti mogli imeti za Slovence, ob nekaj tucatih Nemcev in nemškutarjev, vendar slovenskega deleža, najsi je bil še tako majhen, ne smemo izbrisati, marveč ga moramo z razumevanjem takratnega družbenonarodnostnega stanja »priznati«. Za čas, ko se je ustanavljalo prvo planinsko društvo v Ljubljani, moramo ugotoviti, da v njem nikakor še ni bila presahnila možnost »kranjskega« sodelovanja sodeželanov obeh narodnostnih orientacij, slovenske in kranjsko-nemškutarske, v okviru nepolitičnega društva. Na Goriškem je npr. bilo takrat še povsem mogoče tudi skladno politično drugovanje Slovencev in Italijanov, kakor kaže »velikanska ovacija liberalnih Goričanov ... Italijanov in Slovencev« dne 8. aprila 1874 grofu Franzu Coroniniju, ki so ga šli pozdravljat v Št. Peter pri Gorici z godbo in baklado, z »mnogobrojnimi barvami«, med katerimi »je bilo tudi mnogo trobojnic slovenskih«, s klici »Evviva!« in »Slava!« ter »Živio!« za govor v državnem zboru za uvedbo italijanskih in slovenskih srednjih šol v Gorici.[6]
Takšno skupno manifestacijo bi marsikdo po krivem imel za nemogočo tudi v preteklosti, kolikor ne bi upošteval, da se je laško-slovenska narodnostna nestrpnost v Gorici šele postopoma razvila. Tudi na Kranjskem in drugje ni bila izhodišče nemško-slovenska nestrpnost, marveč je do nje šele prišlo v teku naraščajočega slovenskega narodnega prebujanja in stopnjujočega se nemškega odpora proti njemu. Oba ta dva pojava sta se bila že močno razvila do leta1874, a še nista popolnoma zatrla »družabno« strpnost med pripadniki obeh narodnosti, kakor lahko vsakdo spozna tudi iz uvodnika »Naše socialno življenje in politika« v »Slovenskem Narodu« spomladi 1874, ki je še označil kot »velik greh, da smo preveč vajeni politično protivnost tudi v družbinsko osobno življenje prenašati«, kar je mestoma »naravnost smešno« in »v dvojnem oziru škodljivo: prvič ovira porazumljenje, do katerega (naj si bode kakoršno koli) bodemo nekdaj morali priti, ker se v 19. stoletji hvala bogu med seboj uničiti ne moremo, drugič pa ... poostruje strasti v politiki.«[7]
Takrat je glasilo naših liberalnih narodnjakov še odklanjalo kot »narodnega fanatikusa« tistega, »ki te bo sans phrase za nezanesljivega narodnjaka obsodil, ako boš šel v kazinsko restavracijo [med Nemce in nemškutarje] guljaž zavžit«; prej ko v desetih letih pa sta takšen »narodni fanatizem« in takšna narodnostna nestrpnost postala pravilo v smislu gesla »Svoji k svojim!« in že je takrat doraščajoči mladenič še komaj mogel razumeti dovčerajšnjo strpnost, o kateri so mu pripovedovali starejši malo verjetne »bajke« in ki so jo poznejši zgodovinopisci kar zanikali!
Med takšne zgodovinopisce je npr. spadal prizadevni dr. Jože Rus, ko se je preskočil s trditvijo, češ da je z ustanovitvijo »Kranjske planinske družbe«, v katero je kakor smo videli »Slovenski Narod« priporočal Slovencem vstop, »nemška kolonija v Ljubljani izvesila na beli dan frankfurtarsko trobojnico«, in ko je presodil še, da »je bilo društvo vsem količkaj zavednim Slovencem nedostopno tudi že« zaradi tega, ker »je sedel prva leta v njegovem odboru celo J. Vesteneck, ,rabelj slovenskega naroda'«.[8]
Tudi k ustanovnemu občnemu zboru »kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva«, kakor se je »Kranjska planinska družba« imenovala, je poleg obeh nemških dnevnikov vabil »Slovenski Narod«,[9] ki je nato še poročal o izvoljenem odboru, v katerem so bili vsi trije predlagatelji pravil (dr. Valenta, dr. Mosche in Bamberg) in pa dr. Julius vitez Vesteneck ter Christian Klauser.[10]

V slovenskem dnevniku najdemo nadalje tudi napovedi društvenih izletov (prvi v aprilu je bil na Nanos skupen s primorsko sekcijo Nemškega in avstrijskega planinskega društva, drugi v maju na Javornik) in pa društvenih sestankov,[11] o poteku katerih pa izvemo le iz obeh nemških listov in ki si jih moramo predstavljati tako, da so se redki slovenski udeleženci kar izgubljali v nemški oziroma nemškutarski »množici«. Iz »Slovenskega Naroda« npr. ni bilo moč izvedeti, da je drugemu zboru društva dne 12. maja 1874 predložil odbornik Vesteneck izdelan načrt »vodniškega reda«,[12] ki je bil nato osnova deželni vladi za uradni vodniški red z dne 27. junija 1874. Pozneje tako zloglasni Vesteneck dotlej še ni pokazal svetu svojih germanizatorskih krempljev, s katerimi pa je še v istem letu 1874 vodil kot uradni komisar volitve v kranjsko trgovinsko in obrtno zbornico, tako da je zmagala — v neki meri z organizirano volilno goljufijo — vladna nemško-nemškutarska stranka, in je pozneje vodil tudi tisto dejavnost te stranke, s katero je pri deželnozborskih volitvah leta 1877 osvojila vse mestne mandate in postala tako večinska stranka v osrednji slovenski deželi; ta deželni zbor z nemško-nemškutarsko večino so zaradi tega imenovali »Vesteneckov deželni zbor« in je sploh ime Vesteneck veljalo za simbol germanizatoričnega pritiska proti slovenski narodni stranki, toda ne že spomladi 1874!
Po spremembi vladnega režima na Dunaju leta 1879 od nemškoliberalne vlade grofa Adolfa Auersperga do konservativne vlade grofa Taaffeja, ki se je opirala na manjšino nemških poslancev in na slovenske poslance v poslanski zbornici, so dr. Juliusa viteza Vestenecka, ki je bil litijski okrajni glavar, po stopnjevani kampanji slovenskih časnikov aprila 1881 prestavili iz dežele, v kateri je zapustil tako slab spomin nase, in tako mož ni mogel več sodelovati pri obnovi med tem zaspale kranjske sekcije Nemškega in avstrijskega planinskega društva konec 1881. Pač pa najdemo tudi še takrat med obnovitelji sekcije našega dr. Moscheta in je »Slovenski Narod« to obnovo takole pozitivno ocenil v notici pod naslovom »Sekcija alpinskega planinskega društva«: »Pretečeni petek se je nekdanja sekcija avstrijskega alpinskega društva za Kranjsko po večletnem prenehanji zopet rekonstituirala. Mi ne tajimo važnosti tega društva za naše alpinske razmere, posebno, zaradi tega ne, ker so mu vsled zveze z nemškim alpinskim društvom velike denarne pomoči na razpolago in ker se s politiko čisto nič ne peča. Pristopila sta k temu društvu tudi gospoda dr. Kapler in dr. Mosche.«[13]
Tokrat pa je nemška večina tako »pokazala zobe«, da ni več izvolila v odbor Slovenca dr. Moscheta, ki bi bil vsekakor še sprejel izvolitev, marveč so Nemci in nemškutarji hoteli biti »med seboj« in so si pod predsedstvom svojega tudi političnega vodje Karla Deschmanna iz obnovljenega planinskega društva ustvarili svoje osrednje izobraževalno in zabavno društvo v Ljubljani, ne da bi bili pri tem kaj zanemarili izpolnjevanje njegovih planinskih nalog. Drugih planinstva se tičočih notic ali sestavkov v »Slovenskem Narodu« tistega časa nisem našel, pač pa v »Slovencu«, kjer se je izrazilo dvojno gledanje na planinstvo pri takratni duhovščini. Docela negativen odnos do te novotarije je izpovedal v tem listu njegov bohinjski dopisnik »Izpod Triglava« v dveh dopisih poleti 1875. V prvem je pod naslovom »Nesrečen padec« potožil: »Kar dovaža gorenjska železnica čedalje več tujcev v naše kraje in so že tudi potje [!] nekoliko boljši, hodijo tuji gospodje radi po hribih in gorah, na mali in veliki Triglav, na Črno prst itd. in najrajši se ve da ob nedeljah in praznicih. Gospodo je posnemati jel že tudi kmet in rokodelec, in tako je 8. t. m. šla z Bistrice precej velika družba mladenčev na Črno prst. Vračali so se že z gore, kar leze 25 leten mladeneč [!] za rožami planinskimi po strmini, mu opesne in pade v globino, kjer obleži na pol mrtev, pajdaši njegovi pa se prestrašijo in pobegnejo. Bilo je to v nedeljo, kedar se v cerkvi bere in razlaguje evangelij ob človeku, katerega so na potu od Jeruzalema v Jeriho razbojniki popustili oropanega, vsega v ranah, napol mrtvega (semivivo relicto). Tudi do tega so pozneje še le prišli sosedje ter ga spravili na neki stan, kamor je po noči dospel, da ga je del v sveto olje Samarijan. Pobil se je ves po glavi, rebrih, zlomil si nogo, s ktere so zrezali mu škorenj, in brez zavednosti [!] trpi grozne bolečine. Ako tudi okreva, kar je zelo dvomljivo, ostane pohabljen in v svarilo vsem, kteri o Gospodovih dnevih sprehajajo se po gorah in ob jezerih tolikrat brez službe božje, celo brez sv. maše. Tudi nekega Ljubljanskega naravoslovca prof. W., je neki [= baje] te dni na Triglavu kmetiški spremljatelj le še za škric ujel, da ni šel v prepad, iz kterega bi ne bil mogel nikdar več v šolo, temuč moral bi bil koj pred božji stol sam k maturi na veke osodnji.«[14]
V naslednjem dopisu »Izpod Triglava« izvemo pod naslovom »V svarilo planinarjem« in »Judje in protestanti po Slovenskem«, da je nesrečni »mladeneč, kteri je po Črni prsti lazil za planinskimi cvetlicami (zvezdicami) in padel«, po šestih dneh umrl, razen njega pa »se je raztolkel« do smrti še neki 13 leten mladenič, prav tako »v gorah lazeč za cvetkami«. Dopisnika sta ti dve nesreči čisto razvneli proti planinstvu: »Pač grozno svarilo domačim in tujim planinarjem! In ravno letos prihajajo tujci prav pogostoma na gore in planine, pa tudi po ravnih in dolinah, moški in ženske, iz raznih narodov, raznih ver, nekteri menda brez vere, vsaj po njih vedenji priprosto ljudstvo sklepa tako.«[15]
Nato dopisnik preide k drugi temi svojega dopisa o »Judih in protestantih« kamor mu ne bomo sledili. Kajpada s takšnim pisanjem o planinstvu niso bili zadovoljni vsi »Slovenčevi« bralci. Tako si lahko razložimo, da je enajst dni pozneje objavil ta list notico: »Na Triglavu je bil v nedeljo naš znani hribolazec gosp. Fr. Kadilnik z majhno druščino, vendar vreme ni bilo ugodno za razgled.«[16]
Vsak bralec je lahko sklepal, da planinstvo sploh in tudi ob nedeljah ne zasluži obsodbe! Naslednje leto jeseni je objavil »Slovenec« v dveh nadaljevanjih listek »Na Triglav« pisca J. A., t. j. Janeza Ažmana, prednika Jakoba Aljaža kot župnika na Dovjem. Ažman se je v družbi »z ljubim sošolcem in prijateljem M. J. [župnikom] iz Sorice« povzpel na vrh Triglava. V opisu vzpona se za nadelano pot »slavni planinski podružnici zahvaljuje« in omenja, da »bo kmalu 100 let, kar je prvikrat človeška noga stopila Triglavu na vrh«, namreč »slavnega Haqueta« leta 1778, ter daje pobudo: »Kaj bi bilo, ko bi sl. planinska družba za stoletnico kaj aranžirala?« Poseben prispevek k naši planinski »triglavologiji« je Ažmanovo neodobravanje, da »zdaj [1876] na kranjski planini nekoliko nižje [od prejšnje, ki se je sesula] kočo v skalo sekajo«; zlasti mu »je popolnoma nerazumljivo, da je vhod nad strašnim breznom«, a sploh meni: »Škoda, da ta skalnata votlina že toliko stane in da morebiti nazadnje še za rabo ne bo«. Po njegovem »bi planinska družba boljši storila, ko bi raje zgornjo že obstoječo kočo bolj razširila in vtrdila, bolje pokrila, kar bi bilo toliko bolj prijetno, ker se od tukaj prav lepo vidi Triglav!«[17]
Ažmanu so očitno dali prav, kajti votlina za »kočo« ni bila do konca izsekana, pač pa je bila naslednje leto dograjena druga triglavska koča. Pisec je omenil tudi še »bližnjo, pa še bolj težavno pot za Cmirom« na triglavske pode. Osem let pozneje pa je poslal »Slovencu« daljši planinski spis z zanimivim odstavkom, ki ga navedem šele na koncu tega razdelka. Prej moram omeniti prvi naš opis Trente izpod peresa takratnega trentskega vikarja Antona Červa v goriškem tedniku »Glasu« jeseni 1874. Takrat Trenta še ni bila »odkrita«, Červ ne omenja, da bi bil v njej opazil že kakšnega gorohodca. Navesti moram najprej spodbudne uvodne stavke: »Ali pogledava malo dragi čitatelj, v "bovški elizij, v rajsko Trento? Huj! Kako prestrašeno buliš oči! Ti pa že kobacajo po živi domišljiji kosmati medvedje, zijajo brezdnova grla, gromijo visoko vkrojene skale! Ne boj se! Medvede so pobili, breznov se ogneva, skale je večni mojster precej trdno priklenil. Malo si že vbrusiva podplate po robatem kamenju, tudi znojne kaplje bodo curkale; pa, kar dava čevljarju za podšivnike, pa apotekarju utrgava, ker ne bode treba potilnih čajev variti.«[18]
Tudi mimo njegovega opisa Triglava ne morem iti: »Log (ali spodnja Trenta) je od treh strani z velikanskimi pečinami ograjen; oče Triglav ponosno gospodari nad vsemi temi fantastično ošpičenimi, razklanimi, zobčastimi in kopastimi golovci; vso svojo gorostasno rast od podnožja pa do meglenastih dveh glava predstavlja primorske strani; z vsemi tremi glavami pa le Kranjce pozdravlja, morda iz hvaležnosti, ker ga pogosteje opevajo.«[19]

Ko je v drugi polovici 18. stoletja zmanjkalo železne rude, se je dotedanja trentska naselbina »oglarjev, drvarjev in rudokopov razkropila na vse strani«. Trentarji so potemtakem potomci tistih nekaj družin, ki »so zamenjale rudarsko kladivo s pastirsko palico«.[20] Trentarja redi le živinoreja: »Življenje Trentarjevo je tedaj navezano zgolj na kozo in na ovco; še najbolj pa na kozo. Ta velika sovražnica gozdov je njegova dobrotnica.« Červ, ki se je podpisal »Job«, se je takole lotil označevanja Trentarja : »Z jekleno strpljivostjo poganja svoje ,blago' po kamenitih planinah, visoko gori pod snežnike pleza ter žanje s srpom izmed skala v vedni smrtni nevarnosti čopiče trave, da ima pozimi živalci kaj položiti.«[21] Zaključil pa je to označevanje takole: »Opisana dosedaj krajeva pustota in divjina, ter tim [= temu] primerno trudapolno preživljanje vtisnili so Trentarju poseben značaj. Neumorno vojevanje z gromečimi plazovi in globokimi zameti, smelo preplezovanje vseh strmin po orlovih visočinah napolnili so mu srce z burnim pogumom, nenavadno srčnostjo, da, slepo drznostjo.«
Job ni omenil trentarskega divjega lova, če se prav spominjam (tega »Glasa« namreč v Ljubljani ni, moral sem si ga ogledat na Dunaju!) pač iz previdnosti, da mu ga ne bi bilo treba niti grajati niti opravičevati. Na koncu svojega feljtona je preprosto povabil »potrpežljive čitatelje, da obiščejo enkrat osebno originalno primorsko Švico.«[22]

Devet let za Červom je drug trentski vikar Šimen Gregorčič (pesnikov soimenjak) čutil potrebo, da nekaj napiše za bližnji slovenski svet v goriški tednik »Sočo« o Trenti, v katero so med tem že začeli zahajati iz velikega sveta ljubitelji gorske narave, ki jih Červ še ni bil srečal. V listku »Trenta in njeni obiskovalci«, ki ga je signiral »ar« (t. j. pač Trentar), je sporočil, da »Trento tujci že radi obiskujejo«, da je tistega leta 1883 bilo »največ vojaških turistov'«, poleg njih pa tudi nekaj pravih »drugih turistov«, med katerimi »je posebno priden tajnik planinskega društva primorske skupine, g. K., ki že osem let zaporedoma dohaja gledat našo romantično Trento«. O tem K.-u, v katerem seveda takoj slutimo Kugyja, izvemo še: »Letos je bil tu kar štirikrat uže; najprvo [na] velikonočni ponedeljek, ko je prav pošteno snežilo. Mislil si je menda: Videl sem že večkrat Trento, kako je opravljena poleti in jeseni, i čem jo videti jedenkrat, kaka je pa pozimi in spomladi. Ta gospod išče tu že več časa neko rastlino Scabiosa Trenta... [tu sledi opis s podatki po Hacquetu, kje naj bi rasla] .. . a dozdaj je še niso dobili.« Takšno je bilo prvo srečanje slovenske javnosti s Kugyjem, čigar imena pa v tem listku pisec ni izpisal. Poleg tega »pridnega« obiskovalca Trente je pisec omenil še »pana Havlička, Čeha, slikarja«, ki so ga bili »še najbolj veseli« in ki je prebil v Trenti skoraj mesec dni, naslikal vrsto »planinskih podob« in se je nameraval drugo leto spet vrniti »in si ogledati posebno stran, za ,podnem'«.[23]
Šest tednov za tem je izšel v »Soči« naslednji planinski podlistek »Moj sprehod« z opisom izleta na Plešivec nad Trento, brž nato pa v treh številkah kar precejšnje razpravljanje pod naslovom: »Julijske planine. Vzhodnji del. Trentarske gore. Op[isal] dr. Julij Kugy v Trstu.« Pred nami je recenzija Kugyjevega sestavka v junijski številki »Zeitschrift des deutschen und osterreichischen Alpenvereines« tistega leta 1883. Pisec pravi, da »ima njegov [Kugyjev] spis nekatere nedostatke«, na katere hoče opozoriti. Nato strese pred bralca cel kup nazivov za trentske vrhove in prehode, pri katerih se nam tu ni treba ustavljati, kakor tudi ne pri znanih rečeh, npr. pri »Kugyjevi poti« na Triglav, ki sta jo odkrila skupaj z Andrejem Komacem, niti pri Kugyjevi pohvali trentarskih vodnikov.


 

[1]  Iz letnih šematizmov duhovščine je bilo razvidno, da je bil Žan v letu 1873 kaplan v Šentvidu nad Ljubljano, a ker njegove premestitve iz bohinjske Srednje vasi v Šentvid ni objavila »Zgodnja Danica«, sem zaprosil za pojasnitev zadeve nadškofijski arhiv v Ljubljani, ki se mu zahvaljujem .

[2] Novice, list 50 z dne 11. decembra 1872, str. 403

[3] Laibacher Zeitung št. 53 z dne 6. marca in Laibacher Tagblatt št. 54 z dne 7. marca

[4] Slovenski Narod št. 59 z dne 13. marca 1874.

[5] M. Debelakova v PV 1948, str. 300.

[6] Slovenski Narod št. 81 z dne 11. aprila 187

[7] Prav tam št. 198 z dne 12. aprila 1874.

[8] Dr. Jože Rus: Nacionalna stran v začetkih SPD. PV 1933, str. 357 in 358

[9] Slovenski Narod št. 71 z dne 29. marca 1874

[10] Prav tam št. 74 z dne 2. aprila 1874

[11] Prav tam št. 87 z dne 18. aprila, št. 93 z dne 25. aprila, št. 106 z dne 10. maja in št. 115 z dne 22. maja 1874

[12] Laibacher Zeitung št. 108 z dne 13. maja 1874.

[13] Slovenski Narod št. 272 z dne 29. novembra 1881. Slovenski Narod št. 272 z dne 29. novembra 1881.

[14] Slovenec št. 96 z dne 17. avgusta 1875

[15] Slovenec št. 96 z dne 17. avgusta 1875

[16] Prav ta m št. 104 z dne 4. septembra 1875.

[17] Prav tam št. 103 in 104 z dne 5. oziroma 7. septembra in št. 105 z dne 9. septembra 1876

[18] Glas št. 42 z dne 16. oktobra 1874.

[19] Glas št. 43 z dne 23. oktobra 1874

[20] Glas št. 47 z dne 20. novembra 1874.

[21] Glas št. 49 z dne 4. decembra 1874

[22] Glas št. 50 z dne 13. decembra 1874.

[23] Soča št. 37 z dne 14 septembra 1883.

Image


Gorsko društvo Triglavski prijatelji je imelo v pravilih zapisano tudi nemško ime: Triglav Alpen-verein in der Wochein
 


Koča na Prodih je bila postavljena leta 1872

Značke:
GL4 PV SPD ZGO

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.