Ljudje-gore/Slovenec, 31. julij 1936: Osem je letošnjih žrtev in morda bo še katera, preden bo zatonilo leto.
Osem mladih življenj se je utrnilo v skalah naših gora. Preveč za nas.
S Klementom Jugom, pionirjem našega plezalstva, se je razmahnil alpinski šport v neslutena obzorja. Padel je on, padli so nešteti in če se razgledamo po žalostni rajdi planinskih nesreč, osupnemo pred dejstvom, kako redke so nesreče na težjih plezalnih turah. Poletje za poletjem plezarijo družbe po najhujših stenah, podajajo se v največje nevarnosti, padajo pa skromni, neizkušeni planinci na poteh in docela nenevarnem terenu. Razumemo smrt v zimskem viharju, kloniti moramo pred uničujočo silo plazov. Plezalec mora premagati najtežje prehode v stenah, toda neznaten kamenček sprožen z roba mu nosi pogubo. To so vzroki izven dosega človeških moči. Tu klonemo in zaradi teh objektivnih vzrokov se bodo dogajale nesreče, dokler bodo stale gore in živeli ljudje.
Subjektivni moment v alpinizmu je vprašanje osebe, ki se podaja v nevarnost. Plezalec se mora zavedati svojih moči, opremljen mora biti in svest naloge, ki si jo zadaja. Tovarišu mora biti enak po znanju, značaju in po stremljenju. Samotarstvo v alpinizmu se je že davno preživelo, sam človek na današnjih turah ne opravi nič, povsod pa mu je najmanjša napaka lahko usodna in bedno konča kje po dolgih urah in dneh trpljenja.
Povprečen turist, ki sledi zaznamovanim potem, se v nevarnost pač ne podaja; toda? Smrt Vilfana, Vavpetiča, Janše in Mikšiča! Čemu? Tu moramo razčleniti žalostna poglavja planinskih nesreč. Zaman iščemo tu objektivnih vzrokov njihove smrti. Razumemo popolnoma, da ne more biti vsak turist izvežban plezalec in sploh posedovati lastnosti, ki so nujne v gorskem športu.
Emil Vilfan se je srečal s smrtjo sam v snežni mečavi na Veliki planini. Šel je s Stahovice pod noč v svojo najeto kočo na Planini. Zašel je s pota, taval okrog in onemogel zmrznil 5 minut od koče tik pota. Storil je napako, da ni ostal v takem vremenu doli, ali se vrnil, ko je spoznal, da tvega življenje. Če je spoznal! To je vprašanje. Obstal naj bi na mestu in hranil svoje moči do jutra, ko bi si iz obrisov terena določil stališče in smer h koči.
Vavpetič je po napornih dneh študija šel na oddih na planine. Lepo vreme je imel. Z vrha Kalške gore je sestopal po Kalcah proti Bistrici. Ni zašel, sledil je stezi, ki so jo brez škode prešli že nešteti. Kako uro nad Bistrico je krenil, naveličan ovinkarjenja po policah v gladek od vode in kamenja izlizan žleb, spuščal se le po njem skoro do gozda. Strmina je rastla, oprijemi vedno redkejši. Hipoma se je zavedel nevarnosti, roke so mu zdrsavale po gladki skali in onemogel je omahnil v globino. Čemu?
A Janša in Mikšič! Skoro isti primer. Obe te nesreči sta se primerili na objektivno nenevarnem terenu. Vavpetič se je ponesrečil podnevi, Janša in Mikšič v temi. Ko bi obstala v primernem zavetju in pričakala jutra, bi zlahka našla pot v dolino. Nagonsko pa sta so spuščala iz višin, kjer je divjal vihar in sta našla smrt. Kraj nesreče je strni in skalnat, prehajajo pa ga gonjači in lovci že od davna.
Nekoliko drugače glejmo nesrečo Bojana Lovše na Kalški gori. S tovarišem sta se lotila težavne smeri po severovzhodnem razu. Brez nezgode sta končala turo in se vračala po najbližji smeri h koči na Kokrškem sedlu. V napačnem samoljubju, ki ga je gotovo povzročilo opazovanje turistov izpred koče, se je spustil Lovša po strmem snežišču, ki je viselo nad globino, padel je in se raztreščil na skalah. Za njegovo smrt ni niti najmanjšega opravičila. Vavpetič in oba druga niso bili plezalci, niso bili opremljeni za težavnejši teren in niso imeli skušenj. Lovša pa je bil sposoben plezalec, absolvent plezalne šole, ki je gotovo moral poznati vsaj osnovne principe alpinske tehnike, sicer bi ne uspel na težavni turi. A dal je duška mladostni vihravosti. Ni se ponesrečil med plezanjem, kjer so prežale nanj neprimerno večje nevarnosti, temveč tam, kjer je bilo nevarnosti komaj odstotek.
Nesreča odličnih plezalcev Lettnerja in Domiclja se je pripetila na težavni plezalni turi, a tudi zanjo ni prav nobenega opravičila. Pripetila se je takole. Lettner je dosegel primerno varovališče. Domicelj je plezal za njim, tovariš ga je zavaroval zgoraj, bržkone z vrvjo čez pleča. Popolnoma sigurno je tako zavarovanje na dobrem stojišču. Tik pod Lettnerjem, že v dobro razčlenjeni skali, je Domicelj nenadoma omahnil, odkrušila se mu jo opora. Zgornja družba Vodeb in Cizelj je bila nekoliko nad njima, izmenjali so par besed, med tem pa je Lettner za trenutek popustil vrv in preden je mogel reagirati na Domiceljev klic, ga je potegnila teža padajočega telesa s stojišča za tovarišem v globino. Ko bi Lettner v samozavarovanju na stojišču zabil klin, bi nesreča bržkone ne bila tako tragična. Vrv bi se ob 25 metrskem padcu gotovo pretrgala, a vsaj Lettner bi ostal živ, tako pa sta postala oba žrtev trenutka nepazljivosti. Taka je tehnična analiza te nesreče. Da se je dogodila tako, bosta gotovo potrdila Vodeb in Cizelj. Obžalujemo žrtvi. Lettner se je pripravljal, da pojde z odpravo SPD v švicarske Alpe, še pred nastopom svoje zadnje ture je brzojavil v Celje, da pojde gotovo. A zdaj je mrtev in v plezalskih vrstah je nastala vrzel.
Letošnjih osem žrtev naj bo opomin vsem, ki hodijo po planinah. Obe nesreči plezalcev plezalcem, ostale drugim. V planinah preži smrt. Naj bo spomin ponesrečencev neskaljen med nami, toda v opomin, ne v zgled. Turistika ne sme biti nikomur sprehod. V vsem se je treba vaditi. Turist, ki odklanja tehnične napotke, je podoben slepcu. Tisoči in tisoči pohajajo v naše planine, a komaj kdo jo med njimi, ki se zaveda resnosti takega počenjanja. Ob praznikih se zgrinjajo množice po vrhovih, slabo ali sploh neopremljene. Z gladkimi promenadnimi čevlji prečijo po snežiščih in travnatih vesinah. Čuda, da ni več nesreč! In če zaloti take »turiste« neurje, noč ali vihar ... bogato žanje smrt med njimi. Razmah turistike je zasegel vse sloje, izrodki so nujni, toda zmanjšujmo jih na najmanjšo mero. V gore sodijo zdravi, pogumni in sposobni ljudje. Gore niso sanatorij ali torišče mladostnim neumnostim, kdor ni sposoben presojati svojih moči naj uganja turistiko v sredogorju, ne pa v Alpah. Izgubljenih življenj ne more povrniti dvomljiva gloriola planinske smrti. Služite svojcem in skupnosti raje kako drugače!