Jutro (1922): Letošnja velika smuška tekma v Planici pri Ratečah.
Film je uspel prvovrstno! G. Bešter, ki je v Planici bil sam operater, je posnel najlepše turistično in športno najzanimivejše momente in kraje, in sinoči smo v kinu »Ideal« v točnih, jasnih posnetkih gledali zopet enkrat velikana Jalovca s svojim ostrorezanim Krnom in s Kuloarjem pod Škrbino, steno Šito, snežno Ponco in Nadižo pod njo. In videli smo same sebe v filmu. Že to je novost za Ljubljano in Slovenijo. V filmu so doslej le tisti Slovenci, ki so bili na Dunaju pri Festzugu leta 1909 v Trachtengruppe Oberkrain, in pa če je kdo bil slučajno posnet pri tržaškem splavu neke vojne ladje, in v Parizu je za časa konference neki slovanski osebni tajnik hitro skočil za hrbet ministru in prišel tako na film.
Toda to so bile izjeme.
V »Idealu« smo pa včeraj našli celo smučarsko skupino, kako drči od Tamarja proti cilju, potem vrsto naših tekmovalk s Taliko, Milko in profesorjem, našega vodjo Badiuro, ki jo maha na čelu svoje vojske urnih krač, dalje prijazne Rateče, korporativni prihod in odhod in več drugih zabavnih prizorov. V kinu menda že dolgo ni bilo tako glasno kakor sinoči, ko so poedini smučarji iskali in tudi našli sebe same.
Film bo gotovo prav mnogo pripomogel k propagandi za naš šport in za turistiko v naših divnih Alpah, obenem je pa sam najboljša reklama za domače podjetje. G. Bešter je debutiral sijajno. Želimo mu, da se mu posreči še mnogo takšnih slovenskih filmov, ki poneso lepoto naših gor in našega športa po vsej Jugoslaviji.
Jutro, 7. april 1922
Smučarska tekma v filmu
V naši včerajšnji notici o lepem prvencu Beštrove tvornice »Slovenija-film« je naš korekor pustil nepopravljeno črko, ki je napravila znatno rmedo. Govor je o »ostrorezanem krnu Jalovcu«, ne pa o Krnu in Jalovcu. Seveda tudi kuluar in gora Kuloar. Pa je že tako, da ne more vsak korektor biti obenem poznavalec turistovskih izrazov.
Jutro, 8. april 1922
Zbornik filmskega festivala 2
Po koncu vojne smo v razvoju lastne produkcije v skupni Kraljevini SHS zaostali tudi za Zagrebom in Beogradom. Ponovni zagon filmskemu ustvarjanju je v začetku dvajsetih let dal fotograf Veličan Bešter, ki je svoje znanje in verjetno tudi navdušenje nad delom s kamero dobil pri mojstru, znanem poklicnem fotografu iz Kamnika, Francu Aparniku. Aparnik je imel med drugim prijavljeno tudi obrt za prikazovanje filmov. V začetku 20. stoletja je večinoma po sejmih s kočijo prevažal laterno magico in prirejal enkratne predstave, kasneje pa je imel filmski projektor, s katerim je predvajal predstave v parku za starim kamniškim gasilnim domom. Bešter je začel svojo poklicno pot z odprtjem fotografskega ateljeja v Ljubljani, v Križevniški ulici 2 leta 1914, ko je dobil tudi dovoljenje za fotografsko obrt. 15. februarja 1922 pa mu je Magistrat mesta Ljubljane izdal obrtni list za izdelovanje filmov, ki se je glasil na naslov Aleksandrova (današnja Cankarjeva) in se uradno imenoval »prva slovenska filmska tovarna Slovenija film« in se leta 1932 preimenoval v »Ilirija film, tvornica zabavnih, propagandnih, ter reklamnih (trik)filmov«.
Njegov prvi ohranjeni film, posnet kot vsi ostali na 35 mm nitratnem črno-belem filmskem traku, je reportaža Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah iz leta 1922. Zelo dragocen je njegov film, ki ga je leta 1923 posnel ob prevozu judenburških žrtev največjega upora slovenskih vojakov v avstro- ogrski vojski, maja 1918 iz Judenburga ter ob pogrebu na ljubljanskih Žalah. Film je do nedavnega veljal kot delno ohranjen, saj mu je manjkal uvodni del, ki je bil pred kratkim odkrit ob inventurnem pregledu nitratnih filmov, ki jih Slovenski filmski arhiv hrani v posebej urejenem skladišču v Borovcu na Kočevskem.
Tako je sedaj ugotovljen tudi izvirni naslov filma, ki se glasi Zadnja pot narodnih mučenikov v domovino. Beštrove ambicije v filmskem ustvarjanju so bile precej visoke, saj naj bi se preizkusil celo v risanem in lutkovnem filmu, vendar se tudi ti poskusi žal niso ohranili.