Nova doba (1930), Podlistek (11) - Skobé: ... Z največjo previdnostjo smo ponesrečenko prenesli na posteljo in ji dali mrzel obkladek na vročo glavo. Vsi smo se v težkih skrbeh gnetli krog nje in nestrpno čakali, kdaj se ji bo povrnila zavest.
Faturjevemu študentu so tekle kakor lešnik debele solze po licih. Dolgi Aleš je vzdihoval, kakor da mu je hiša pogorela, Rantež je nalikoval samomorilcu, preden izpije strup in mene je dušilo v goltancu, kakor da sem požrl »obrano ribo«.
Bili so mučni trenutki. Po dolgih, tesnih minutah napetega pričakovanja se je pa le dvignila njena alabastrova roka.
»Kje sem?« je zašepetala. »Nič ne vidim«, je vzkliknila,
Zdajci je pa sunkoma sedla na postelji in njene posinele ustnice so se zaokrožile v prijaznem nasmešku.
Zdelo se nam je, da je po dolgih deževnih dnevih posijalo sonce skozi špranjo temnih oblakov.
»Je že dobro«, nam je oznanila z globokim vzdihljajem olajšanja.
Oskrbnik je prinesel skodelico mrzlega čaja. Izpila ga je v dušku in se začela šaliti kakor da se ni nič zgodilo.
»To je bil salto, jelite prijatelji?«
»Zahvalite Boga, da ste odnesli samo strah«, je dejal Arnošt Vesel.
»Strah in pa bulo na glavi. No, nekaj mora biti za spomin. Pa še roki poglejte! Ali vidite, kako mi je posnelo kožo?«
V sobo je počasi pridrsal neutrudni iskalec podzemeljskih zakladov.
»Meine Herrschaften«, se je razvnel, »ich bin ganz steif vor Schreck. Kolossaler Pechvogel! Nin die Gehirnlepra hat m'ir gefehlt, um ein lebendes Konversationslexikon der Krankheiten vorstellen zu können. Ich glaube, nun ist sie auch da!«
Naša ponesrečenka je skočila s postelje in si ogrnila plašč.
»Sedaj se mi pa hoče miru. K kapelici pojdem.«
»Spremljal vas bom«, se je ponujal Aleš.
»Jaz tudi«, so se oglasili trabantje in kavalirji vsi vprek. »Ne pustimo vas same!« Gospodična Monika je nervozno zacepetala z nogami.
»Nikogar ne potrebujem. Razumeli? Ostanite lepo v koči in igrajte špano. Gotovo ima oskrbnik kaj fižola.«
Energično je zamahnila z desnico kakor Napoleon pred naskokom.
»Na svidenje!«
VII.
»To je pa prilika, ki jo je nalašč zame ustvaril Gospod, ki nam »viža« in »regira« v višavi«, sem si dejal. Saj pravijo, da se največ zakonov sklene v nebesih. Zakaj bi se tudi moj ne?
Počakal sem še nekaj trenutkov, da bi videl, kakšen fižol bo Krašovec prinesel, »ribničana« ali »kronovca« ali mogoče »rumeno sirotko«.
Da bodo gospodje igrali kakor jim je bilo ukazano, je ležalo na dlani.
Če bi jim bila zapovedala: »Pojdite se konje«, ali »bajto«, bi bil efekt isti.
Predolgo je starec iskal in zbiral svoje fižole, zato sem se lepo tiho izmuznil iz koče, ne da bi utešil svoje agrarne radovednosti.
Dež je bil ponehal. S koroške strani je pihal mrzel veter, ki je trgal meglo ob Robanovem kotu v goste kosmiče in jih podil ob gladkih, izpranih skalah v višavo.
Napravil sem velik ovinek in se približal idilično stoječi kapelici z zgornje strani. Burno mi je utripalo nemirno srce, ko sem zagledal ljubko postavico na robu bele pečine.
»Oprostite, da vas motim«, sem začel. »Toda — ampak — vsekakor moram
danes z vami govoriti.«
»Pa bi ne bil v koči primernejši prostor za razgovor, gospod Skobe?« me je hladno ošinila iz špranjice priprtih vek.
»Ni zdravo govoriti, kadar vleče burja. Človek takoj ujame kak katar ali pa angino ... No, kaj bi radi?« jo je premagala prirojena Evina napaka.
»Povejte mi«, sem zahropel, »kateri pa je pravi — kdo je tisti srečni Adonis vašega okusa — kateri —.«
S široko odprtimi očmi je zastrmela vame.
»Da. Vedeti moram, kateri izmed vaših zvestih spremljevalcev ali kakor pravimo trabantov, si je osvojil vaše srce.«
»Za božjo voljo, kaj pa vendar mislite! Kako se drznete —«
»Recite, kar hočete, samo to skrivnost mi zaupajte — ker ne maram polomiti kosti nedolžnemu človeku.«
»Vi ste pa res zanimiv tip!«, se je ironično nasmehnila.
»O zanimiv pa, zanimiv! Recite raje: interesanten.«
»Zlasti, ko ste oblekli te originalne predpotopne hlače.«
»Jelite? Povsod bi z njimi vzbujal pozornost. Posebno še, ko bi jih namazal in nadrgnil s starimi olumuškimi kvarglji ... Ljubite kvarglje?«
»Pfuj!« je pljunila in zavihala nosek.
»Poznam človeka, ki je šel s tako nesramno preparirano irhovino na — maškarado. Recept je bil čital v listnici nemškega dnevnika. Uredništvo je namreč dajalo nasvet nekemu bralcu na vprašanje: »Kako se naj oblečem, da bom vzbujal pozornost na maškaradi?« Tu je še pripomnilo: »Ako ne boste vzbujali take pozornosti, da vas vržejo že prve pol ure iz dvorane, vam povrnemo vstopnino«.
In pomislite: Moj znanec je imel tako srečo, da so ga šele ob štirih zjutraj postavili na hladno. Slovenski nos je pač dokaj bolj utrjen nego nemški.«
(Dalje)
Skobé
Nova doba, 22. september 1930