Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

Nova doba (1930), Podlistek (5) - Skobé: ... Mimo okna je šinila senca. Težko okovani čevlji so zabobneli na trdih tleh. »Dober večer vsem skupaj!«

»Bog daj, Prodnikov oče, ali še živite.« ga je veselo pozdravil predsednik planinske podružnice.
»E, malo se gibljem,« je odgovoril pozni gost. »Moke in zabeli sem prinesel pastirju.«
»Kar prisedite tu k nam.«
Širokopleči možakar si je obrisal potni obraz, vidno utrujen je »padel« na ponujeni sedež.
»Neko stavo pijemo,« je pojasnil Kocbek, ko je prišlec nekako začudeno začel ogledovati na mizo postavljeno baterijo vitkih steklenic. »Samo to se še ne ve, kdo bo plačal ... Boste pomagali?«
»Plačati? Tisto pa ne. Nimam pravih hlač na bedresih.«
»Če boste pili, vprašam.«
»Kaj boste ponujali, ko ste pa s pijačo že skoraj pri kraju. Ni vredno, da bi si človek razdražil goltanec.«
»Pa je res škoda, da je bila stava tako nizka,« je pripomnil Janez Klobasa.
»Vino je izborno.«
»Sedaj pa še vi drugi stavite,« je silil Kocbek, »ko se vrnem, mora biti nova baterija na mizi.«
»Veste kaj,« je povzela besedo gospodična Monika, ko so se zaprle duri za odhajajočim, »jaz pa stavim tri buteljke, da bo naš prijatelj še nocoj povedal, kako je potoval po Nemčiji in da bo natančno izgovoril tudi te-le besede: »Jaz pa, hudomušen kakor sem že, vprašam gospodično ...«
»Seveda, če se bosta domenila —«
»Nič domenila. Nihče ne sme z njim na samem govoriti.«
»Pa naj velja«, se je ojunačil gospod Janez. »Šment, taka svetlovidka pa tudi vi niste!«
Ko se je vrnil mož, ki se mu še sanjalo ni, da je postal predmet stave, je zvito poredna sopotnica takoj napeljala nit razgovora na Nemčijo.
»Čudno, da prihajajo ljudje iz rajha k nam, ko imajo v Švico bližje. Nemčija pa Slovencev menda sploh nikdar ne vidi. Prav imajo! Zakaj bi nosili kronice v tujino, saj jih lahko doma zapravijo. V Nemčiji je vse tako strašno drago!«
Kdo vam je pa to natvezel ?« se je takoj razvnel Kocbek. »Cenejše in boljše živite kakor pa v naši ljubi Avstriji! ... Ko sva z rajnkim Neratom —.«
Voda je že tekla v pravi strugi. Na dolgo in široko je pripovedoval o tistem znamenitem potovanju. Nestrpno smo čakali, kdaj bomo zaslišali napovedane besede, na katere je tako lahkomišljeno stavila gospodična Monika.
»Ko smo si v muzeju ogledali že vse znamenitosti,« je ob splošni pozornosti načel poglavje o Nürnbergu — »nam tista čedna gospodična vodnica pokaže slavni lijak, s katerim so v davnih časih naznanjali požare. Jaz pa — hudomušen kakor sem že — vprašam gospodično : »Ali nima ta lijak še nekega drugega pomena?«
»Da!« je odgovorila. »Tako je narejen, da ga lahko na vsako glavo nastavimo.«
Zadnji stavek je bilo komaj razločiti vsled bučnega krohota, v katerega je sedaj udaril še pripovedovalec, ko je začul čudoviti, edinstveni smeh Prodnikovega očeta: »Vale, vale, vale, vale, vale, vale.«
Kakor pod krči se je zvijala gospodična Monika in prosila s solznimi očmi in povzdignjenimi rokami : »Za božjo voljo, jenjajte...« Prizanesite mi!«
Toda plaz prisrčnega smeha se ni mogel ustaviti.
»Vale, vale, vale.« »Interessant! Wie köstlich dieser Baue lacht !« je s pristnim zanosom vzkliknil rejeni Hamburžan. »Lachen alle so?«
Kocbek je molče pokimal. S palčevim členkom si je brisal solzne oči. V tem se je gospodična Monika že toliko pomirila, da se je lahko dostojno zahvalila.
»Najlepša vam hvala ! Vi edini ste mi pripomogli do dobljene stave.«
Ves začuden je uprl vanjo oči in poslušal njeno »hudomušno« izpoved. »Kako ste pa mogli vnaprej vedeti?«
Poredno mu je pomežiknila in ga prijazno potrepljala po rami.
»Nič težkega, če sem pa to vašo storijo, ki ste se je menda na pamet naučili, že 99 krat slišala. Jelite, gospod Kocbek?«
Mož se je zresnil. Nobene šaljive besede nam ni hotel več privoščiti. Očividno je bil užaljen. Obličje se mu je še le takrat zjasnilo, ko je pastir Benedikt s svojimi citrami pricengetal v sobo in nam zapel in zaigral veselo pesem o lovcu Klemenu, ki »gvir narobe prime«, ko zagleda zajčka in misli, da stoji strašni medved pred njim. V dobro voljo ga je pa spravila »pesem o Katrici« z refrenom:
»Bi znala nesreča prirajmati se, da šajb' ca zdrobila bi se.«

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 1. september 1930
 

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

Skobé = Korban Josip

Korban Josip, mladinski pisatelj, r. 7. maja 1883 v Št. Vidu pri Stični. Dovršil je tri gimn. razr. v Kranju in učiteljišče v Lj. (1902), nato učiteljeval v Žetalah, Ljubnem in od 1907 v Gornjem gradu, kjer je šolski upravitelj. Priobčeval je črtice predvsem humorističnega značaja v Zvončku (1902), DP (1904–41), Kmečkem koledarju (1913, 1914) i. dr.; za Šolski oder je prispeval s trodejanko za mladino Povodni mož (1923), v knjižni obliki je izdal: Vitomilova železnica (1923), Iz mojih temnih dni (1926), Živa voda. Pravljična enodejanka s petjem (1928), Koča v Globeli (1929), Mihčev Mihec (1929), Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.