Slovenec - Josip Lavtižar: Ljubljančana sta začela prazniti nahrbtnik, ki je bil dobro oskrbljen z raznim materijalom.
Tedaj sem vzel tudi jaz iz malhe običajni planinski prigrizek: kruh
in košček prekajene slanine, držeč se stare potrjene prislovice: »Speck mit Brot schlägt den Hunger todt.«
»Danes je dan mesa in ocvrtja,«je začel Sitar. »Tako se mi prilega kakor že dolgo ne. Drugi sedijo v zakurjenih sobah, mi pa sredi snega, in se mize nimamo.«
»Ti gledaš samo v nahrbtnik,« mu je dejal Ivan. »Ozri se tudi okrog sebe in občuduj gorsko krasoto. Spomni se, da si v Planici, ki je pravijo biser gorenjske Doline. Kako lepa je naša domovina!«
»Sem že vse občudoval,« je rekel Sitar.
»To so divji zapuščeni kraji, kjer si še lisice voščijo lahko noč. Kaj bi bilo z nami tukaj brez jedi in pijače? Tudi ti ne bi proslavljal naše domovine, temveč bi klical: »Domovina — kako sem jaz lačen!«
»Kljub temu je veselje nad prirodo nekaj božanstvenega,« je odvrnil Ivan. »Pozabil bi tudi na jed vpričo tega veličanstva.«
»Sitar ima v nekem oziru čisto prav,« sem posegel vmes. »Kaj bi počel milijonar
v saharski puščavi, ako ne bi imel nič užitnega pri sebi? Sicer je pa menda samoumevno, da iz tega skalovja ne more postati kruh. Kdo bi mogel zahtevati, da bi na in kar k nogam letele smokve in oranže? Ako bi v Planici zorela pšenica, ne bi moli reči. da je ta dolina divjeromantična. Zato pa dobiš tukaj najčistejši zrak in najboljšo studenčnico.
»Kar se dobi povsod zastonj,« se je zopet oglasil Sitar.
V skalovju nad nami pa je šumelo in šumelo. Vodopad Save se je penil po strmini navzdol in nam nadomestoval pri obedu najprijetnejšo godbo.
Ivan ni dolgo sedel na klop. »Pojdimo k izviru,« je pripomnil in segel po okovanki.
»V taki poti boš hodil tja gor eno uro, čeprav se vidi izvir prav blizu,« sem odvrnil.
»Prihrani si ta obisk za poletje. Sicer ti pa radi plazov kar odločno prepovem hoditi v nevarnost. Šel sem z vama kakor vodnik in sem odgovoren za slučaj kake nezgode, zato tirjam pokorščino.«
V tem hipu se je začulo divje krokanje. Vsi trije smo hiteli proti oni strani, kjer se je oglašal krik. V ozki soteski, ki jej pravijo »Grlo«, smo zagledali dva orla, ki sta se trgala za plen. Ivan je nastavil daljnogled in razločil, da imata roparja belega planinskega zajca v krempljih.
»Zopet dokaz, kako mogočna je lakota« je vpil Sitar. »Internacionalni gost, ki zahteva vseh dvanajst mesecev v letu svojo pravico. Lačnih junakov svet ne pozna. Ampak če bi imel puško pri sebi, šla bi moja slava daleč po svetu.«
Niti za trenutek nismo pustili dvobojevalcev iz oči »Tudi če bi imel рuškо pripravljeno, ne bi motil tega prizora,« sem odvrnil. »Nedolžni žrtvi itak ne morem pomagati več, krvoločnika naj pa dobita, kar si bosta priborila; živeti morata tudi onadva, osobito zato, ker so orli v Julijskih alpah že bolj redka prikazen. Naši lovci jih imajo preštete. Menda jih v vseh štirih dolinah (v Vratih, Martuljku. Pišienci in Planici), ni več kakor približno deset. Kaj bi bile naše gore brez kralja ptičjega rodu?«
Ko je trajal duel v Grlu par minut, vzdignila sta se orla v zrak, menda zato, ker sta nas opazila. Odnesla sta zajca seboj in nadaljevala boj v višavi. Naj se skrije vsaka človeška borba s to veličastno predstavo pod nebom. Plahutanje perotnic, prasketanje krempljev in škripanje mogočnih kljunov se je čulo v daljavi. Sestradana tekmeca sta se popenjala vedno višje in slednjič — glej odločbo za prvenstvo! Plen jima je padel na zemljo. Bliskoma sta bila zopet na tleh in se obdelovala še nekaj trenotkov »unguibus et rostro«, potem pa se hipoma ločila. Zmagovalec je plul z zasačeno živalico proti Jalovcu in izginil za njegovimi stenami, premagani tovariš pa se je izgubil v nižjem skalovju, kjer je bržkone ogledoval rane, ki jih je dobil v dvoboju.
Vsa dolina je bila že zagrnjena v senco, le vrhovi gorskih velikanov so še žareli v svetlobi in izgledali v popoldanskem soncu kakor da bi bili obliti s srebrom. Posebno Jalovčeva piramida, ki je kazala na eni strani pošev prisekano snežno polje, se je lesketala v čarobni luči. Zapustili smo vznožje Planice in stopali po isti potinazaj. Sitar, ki se je poprej le malo zanimal za planinski kras in ki sploh ni mnogo zahajal na Gorenjsko, se je vračal s popolnoma drugačnimi nazori domov. Mogočnost naših gora ga je tako prevzela, da se je docela spreobrnil. Rekel je, da ni bil prvič in zadnjič tukaj ter da bo komaj čakal poletja, ko bo zopet obiskal to dolino. Žal, da se je nekaj zgodilo, kar mu ni ostalo v prijetnem spominu, čeprav pot ni bila preveč naporna, ga je vendar precej izmučila. Ko se je začelo boli udirati je tožil, da težko vzdiguje noge iz snega; čestokrat je moral sesti, da se je odpočil. Še bolj ga je utrudilo čez plazove, ker je bil nanošeni sneg tako trdo stisnjen, da smo morali za vsako stopinjo kopati prostor pod nogami. Polagoma je Sitarja obšla slabost, da sploh ni mogel iti več naprej. Nekaj časa sva ga opirala, kar pa ni dosti pomagalo. Treba je bilo misliti na drugo sredstvo.
Narezala sva smrekovih vej, pogrnila nanje svoja površnika, zvezala veje z vrvmi in peljala onemoglega po snegu. Vlečka je bila težavna, ker ni šlo vedno navzdol, ampak sem in tja tudi navzgor, vendar sva bila vesela, da je bilo tovarišu pomagano. Toda najine moči niso dolgo vztrajale. Teža je pritiskala k tlom, pod njo se je vdajal sneg, upehana sva morala pogostoma počivati in vse je kazalo, da na ta način ne bomo prišli daleč. Sitar je sicer parkrat vstal, da bi šel sam naprej, pa ni mogel.
»Grem hitro v vas, da dobim ročno sani,« sem dejal. »V eni uri sem tukaj, potrpita tako dolgo.«
V vasi sem dobil Liparjevega Janeza, ki je bil takoj pripravljen iti z mano. Potegnil je sani iz šupe, položil nanje nekaj desk in odrinila sva. Sitar se je tačas že toliko okrepil, da je počasi hodil, ker njegova slabost je bila le posledica utrujenja. Sedel je na sani in srečno smo dospeli vprav do večera v Rateče.
Dogodek kaže, kako potrebna je družba v samotnih krajih, in kako nespameten je tisti, ki hodi sam celo po gorah. Turist naj ne pozabi, da imajo gore polog svoje lepote tudi svoje — strahote.
Konec
Josip Lavtižar
Slovenec, 10. maj 1923