Planinski vestnik, maj 1970 - OD SREDOZEMSKEGA MORJA DO ŽENEVSKEGA JEZERA

... to je daljavo, ki jo bo moral premagati, kdor bo hotel imeti za seboj »Veliko prečenje francoskih Alp«. (La Grande Traversee des Alpes Francaises.) Predsednik CAF Lucien Devies utemeljuje to veliko traverzo kot rešitev iz smučarske zagate na smučarskih progah okoli žičnic. »Turno smučanje,« pravi Devies,« je višek, ki ga smučar lahko doseže.« 

Idejo za veliko turno smučanje po francoskih Alpah je dal arhitekt-urbanist Jacques Couelle in pri tem uporabil zamisel Sergea Antoina. Seveda je bila ta daljava že večkrat presmučana, vendar hočejo zdaj iz nje narediti nekaj, kar bi pomenilo veliko vzpodbudo za razvoj smučarstva in planinstva obenem. »Traverzo« bi lahko imenovali tudi transverzalo, kakor večinoma imenujejo naši ljudje »slovensko pot«. Francoska bo tekla blizu italijanske meje, izdelali pa jo bodo Maurice Martin in brata Claude in Philippe Traynard. Povezovala bo glavne alpske skupine na francoskem ozemlju in bo speljana tako, da jo bo zmogel tudi poprečen smučar, ima pa tudi variante, ki so zahtevnejše in bo smučar zanje moral vzeti s seboj tudi cepin in dereze. Pri izdelavi vsega, kar je treba za tako transverzalo, sodelujejo CAF , FFM in FFS (de Ski). Devies upa, da bo »ta veliki načrt, po svojem značaju in obsegu največji v Alpah, prinesel v francoske gore novo življenje«, pomenil pa bo tudi povezavo med lokalnimi partikularizmi (tudi Francozi imajo opravka z njimi). »Ne gre za organizacijo, ki bi bila sama sebi namen. Ne bodimo kratkovidni, poglejmo širom po svetu kakor z gorskega vrha,« sklepa svoj uvodnik o transverzali Lucien Devies. 

 

ANTONOVIČ, predsednik plezalskega komiteja sovjetske planinske zveze je v 34 zv. UIAA marca 1969 napisal članek »Plezalni šport v SZ«. Evropa je te sovjetske poglede na alpinizem sprejela z mešanimi občutki. Tega sicer ni prvič storila, čeprav si je glede tekmovanja v alpinizmu že dolgo na jasnem nekako tako, kakor je o tem pisal naš Tuma v svoji znani knjigi. 

Takole piše S. Antonovič: »Plezalni šport je veja alpinizma, SZ jo je začela razvijati zadnje čase. Vsako leto so na Krimu tekmovanja, ki se ga udeležujejo najboljši sovjetski plezalci. Vpričo gledalcev plezajo preko strmih pečin, sodniški zbor pa jih ocenjuje. Tekmovalci morajo rešiti dve nalogi, solirati in plezati v navezi. Za soliranje izbero smer sodniki, plezalec pa jo mora preplezati navzgor in navzdol (90-100 m visoko steno). Spust je možen na roke ali z vrvjo. Smer je toliko težka, da ji manj izurjen v sestopu ne more biti kos. Najboljši čas za zmago še ni dovolj, kajti plezalec mora smer preplezati brez napak npr. ne sme mu zdrsniti niti roka niti noga, ne sme mu pasti iz rok kak del plezalske opreme, ne sme se napak navezati oz. uporabljati napačnih zank i. p. Naveze obstoje iz dveh mož. Naveza ima pol ure časa za študij smeri na območju, ki ga izbere sodniški zbor. Inštruktorji (trenerji) ne smejo biti pri študiju navzoči. Nato naveza na fotografiji začrta smer in se s svojimi trenerji o njej pogovori in izbere potrebno opremo. Vstopi šele naslednji dan in pleza eno uro. Vsaka naveza pleza po svoji metodi in uporablja rekvizite po svoji izbiri. Zmaga tista naveza, ki pripleza v eni uri najvišje in pri tem ne uide iz začrtane smeri ter pri uporabi klinov ne naredi nobene napake. Tekmovanje pripravijo in izdelajo izkušeni alpinisti, ki so obenem člani sodniškega kolegija. Ta obenem skrbi za varnost tekmovalcev in gledalcev. Organizacijo tekmovanja podpira poseben pravilnik in se storitve točkujejo. 

Tekmovanje se vrši blizu Jalte na obali Črnega morja. Pravico do udeležbe na tekmovanju v Jalti si alpinistični klubi pribore v izbirnem tekmovanju. Doslej so se v tekmovanju pomerili največkrat člani iz klubov iz Moskve, Leningrada, Tbilisija, Alma-ate, Krasnojarska, Harkova in še iz nekaterih mest. V začetku je starejša alpinistična generacija skeptično gledala na to tekmovanje. Posebno ji ni šlo v glavo merjenje časa, navzočnost publike in plezanje pod kontrolo sodnikov. Ker pa se je tekmovanje izkazalo kot pozitiven faktor pri vzgoji alpinistov, so starejši spremenili svoje poglede. Skozi šolo tekmovanj so šli vodilni alpinisti: Khergiani, Romanov, Oniščenko, Kavunenko in mnogi drugi. »Navzočnost gledalcev ni slabo vplivala, izkušnje kažejo, da prav nasprotno.« 

Antonovič je na koncu svojega poročila zapisal, da je pravilnik o tekmovanju in vse dosedanje informacijsko gradivo organom UIAA na razpolago. 

Res je, alpinizem je šport, že pred več kot sto leti so ga imenovali najimenitnejši šport 19. stoletja. Kakor vsak drug ima tudi ta šport svoj razvoj in tudi svoja notranja protislovja. Od vsega začetka je bil, kakor vsak drug, povezan s prestižem, s tekmo, z ocenjevanjem, čeprav niso sodelovali sodniki s štoparico, in so seveda manjkale še druge oblike izrazitih tekmovalnih športov. Nasprotniki medalj, konkurence in pokalov spreminjajo označbo iz srede 19. stoletja in pravijo, da je alpinizem več kot šport, ne taje pa, da je tudi šport. Tega tudi doslej še ni nobeden odpravil in vedno znova žene svoje poganjke. Zanimivo je, da ne samo v SZ, tudi v ZD A je marsikaj podobnega, a prav tako v Zapadni Evropi. Tudi pri nas smo že priredili reševalske demonstracije pred publiko, pozimi pa tudi s štoparico. 

 

GUSTAV JAHN je oni Jahn, ki ga po imenu pozna po »cimerjanki« v severni triglavski steni vsak slovenski plezalec. Jahn je bil Zimmerjev tovariš v navezi, ki je preplezala eno najbolj plezanih smeri pri nas. L. 1919 - lani je minilo 50 let - se je smrtno ponesrečil v severozapadnem razu Velikega Odsteina v Ennstalskih Alpah. L. 1918 se je vpisal v dunajsko akademsko sekcijo DAV . Že l. 1900 je plezal lepe smeri v Raxu, v Catinacciu in drug od po Dolomitih. Seznam njegovih prvenstvenih vzponov po Alpah je obsežen. Vsebuje smeri, za katere danes komaj še vemo, zapisal pa si je tudi prvi sestop po severovzhodnem grebenu Dent du Geant, prvi vzpon po južni steni Marmolade, l. 1906 je s Zimmerjem preplezal severno triglavsko steno, l. 1908 pa z Gerinom vzhodno steno Prisojnika. Tudi med vojno 1914-1918 je mnogo plezal in spet zabeležil vrsto prvenstvenih vzponov, med njimi več zimskih: Innerkoflerturn, Grohmannspitze in Zahnkofel. L. 1918 je z dr. G. O. Dyhrenfurthom prvi stopil na tretji stolp Sella. 

Jahna štejejo tudi med prve smučarje v Evropi. Kot skakalec in kot slalomist je bil znan po vsej Evropi. Ponesrečil se je 40 let star. Lepo ime je užival kot umetnik-slikar. 

 

GEORG WINKLER spada med najmikavnejše osebnosti evropske alpinistične zgodovine. Čeprav je umrl v gorah še skoraj deček, se je o njem mnogo napisalo in se še piše. 

Znani nemški planinski publicist dr. Franz Grassler se je v oktobrski številki »Der Bergsteiger« obširno razpisal o Winklerjevi literaturi, ki jo je l. 1906 Erich Konig izdal pod naslovom »Kvišku« (Empor). Ta knjiga, meni Grassler, je po svoji vsebini in po svojih vinjetah kulturnozgodovinsko najpomembnejši dokument planinske literature fin de siecla. Konig piše o Winklerju takole: »Orel, ki je letel soncu naproti. Mož dejanja, ne naskakovalec brez moči ... Dve veličini sta tisti čas svetili: v ledu E. G. Lammer, Prometej, ki je z vriskom budil tedaj lepo, komaj se prebujajočo plezalsko maso ... v kopni skali Georg Winkler ... Lammer je bil globokomiselni Nietzsche ekstremnega plezalskega športa, Winkler drzni, vedri uresničevalec. Stolpi v gorah so bile za njegov viteški duh trdnjava, ki jo je treba zavzeti.« 

Winkler se je smrtno ponesrečil, ko še ni izpolnil 19 let, in že ga postavlja Konig ob Lammerjevo stran. Gotovo je k temu pripomogla tudi Winklerjeva zgodnja smrt. Vsaka generacija ima rada svojega junaka, svoj simbol. Kasneje sta bila nekaj takega Toni Schmid in Leo Maduschka. Konig sam to priznava, ko pravi, da je Winkler šele sedem let po svoji smrti »postal moda«. Plezal je le dve leti, od 1886-1888, pa ima spomenike: V Totenkirchlu in VVilder Kaiser sta Winklerscharte in Winklerschlucht, v Cima della Madona je Winklerjev kamin ključno mesto današnje normalne poti; Winklerjev stolp v Catinacciu (Rosengarten), eden od treh južnih stolpov Vajolett, pa je najbolj znan spomenik temu Monakovčanu, ki je meril komaj 1,50 m. 

Winkler se je rodil 26. avgusta 1869, lani je bilo torej sto let. Oče je bil premožen mesar. Georg je bil zelo talentiran, dali so ga v gimnazijo, v kateri se je odlikoval tudi v telovadbi. Do l. 1884 je spoznal samo najbližje griče, poleti 1884 pa je začel pisati dnevnik z naslovom »Moja potovanja po visokih gorah«. Začel je s Zugspitze, za kar je takrat potreboval tri dni, vzel s seboj vodnika, prav tako l. 1885, ko je bil na Piz Buinu, na Fluchthornu, pri čemer si že zapiše prvenstveni vzpon na Ackerlspitze iz Griessner Kara. L. 1886 je že plezal sam v Totenkirchlu. Tu je spoznal dr. Zotta. Ta pripoveduje, kako so Winklerja omalovažujoče ogledovali njegovi soplezalci, ko jih je prosil, če sme zraven. Odbili so mu, dr. Zott pa mu je svetoval, naj jih pričaka pri vstopu v steno. Winkler je vzdržal, čakal je šest ur v dežju, Zottova družba pa ni prišla k vstopu. Naslednji dan je imel več sreče, toda Zottovi ljudje se niso upali vstopiti; češ da je vstop nemogoč. Winkler je vstopil sam, izplezal in ironično vprašal, če naj jim vrže vrv. In jih je spravil za seboj. Dr. Zott ga je nato vzel v Piccolissimo. Winkler si je tu pomagal s sidrom, ki je tako postalo eno od prvih »tehničnih« sredstev. Winkler je na plezanje gledal športno in Konigu izjavil, da izbira sredstev ni važna, važno je čimprej priti čez oviro. L. 1886 je bil z dr. Zottom na Croda da Lago in na Cima della Madona. Nato je sam splezal na Pala di San Martino in na Cima di Bali, jeseni pa je bil kot tretji sam na Totenkirchlu, kot drugi na Fleischbanku, kot prvi na Totensesslu. 

L. 1887 je v dnevnik zapisal celo vrsto tur, med drugim svoj stolp Vajolett, najelegantnejši stolp v Dolomitih, dva dni zatem sam priplezal na Grohmannspitze, o čemer je napisal članek, to pa sicer ni bila njegova navada. 17 dolomitskih vrhov je obral to leto. Nato je z odliko opravil maturo, za nagrado pa mu je oče omogočil izlet v Wallis. 14. avgusta 1888 je sam stopil na Zinalrothorn. Čeprav ga je sonce strašno opeklo, je dva dni nato vstopil v zapadno steno Weisshorna, ene najmogočnejših gora Walliških Alp. Vrnil se ni, vzela ga je gora, verjetno plaz. 

Konig je v dnevnik zapisal l. 1906 preroške besede: »Tam leži alpski vitez, verjetno ima dereze na nogah, cepin v rokah ... okovan v led leži tam, sanja o svojem stolpu Vajolett, dokler ne napoči dan, ki bo odprl plazovino in mu dal nov polet k soncu.« 

Febr. l. 1950 je Erich Konig umrl 88 let star. Samo za pol leta je zgrešil dan, ki ga je napovedal pred 50 leti. 29. julija 1956 sta dva alpinista v krajni poči Weisshornovega ledenika našla človeško okostje, vrv, klobuk, kvedrovce, denarnico, zlatnike in hotelski račun, ki se je glasil na ime Georga Winklerja. 11. avgusta so Winklerja pokopali v Ayeru v Val D'Anniviers. Navzoči so bili zastopniki DAV in SAC, krajevne oblasti in gorski vodniki, pa tudi general Max Winkler, Georgov brat, tudi dober alpinist in avtor učnega programa za nemške smučarske šole. 

 

FAN je ime gorovju v Tadžistanu in leži med gorskima skupinama Seravšan in Hisariš. L. 1968 so Fan obiskali vzhodno nemški alpinisti. V Fanu je 100 vrhov nad 3500 m, 11 vrhov pa nad 5000 m visokih, greben pa se razteza na daljavo 50km. 36 ledenikov se steka v doline, ki kažejo do višine 3000 m bogato vegetacijo, pokrajino oživljajo številna jezera in planinski kolhozi, ki tu prepasejo svoje ovce in koze. Vzhodnonemški plezalci, 11 po številu, v spremstvu 12 planincev so po petih dneh dosegli Samarkand (6000 km od glavnega mesta DDR). Uzbeška republika jih je prijazno sprejela in po dveh dneh so se na dveh kamionih odpeljali proti Fanu v Jakahane, zadnjo vas (kistak) pod gorami. Naslednji dan so bili že v višini 2800 m pri jezeru Kulikalon, nato pa so si postavili bazo v višini 3100 m pri jezeru Gjuhah med vrhovi Atamtaš (4500 m), Promestolehnij (4810 m), Miraly 5170 m), Marija (4970 m), Pik Taškent (3900 m), Severnij in Pik Alaudin (4142 m). Severna stena Marije jih je spominjala na severno steno Eigerja. V Fanu je še mnogo neraziskanega in preteklo bo še precej časa, da bo na vsak vrh stopila človeška noga. Nemci so imeli 17 dni časa, imeli pa so lepo vreme in tako so stopili na več vrhov, visokih čez 5000 m in čez 4000 m. Prišli so tudi na vrh Cimtarge (5487 m), najvišji vrh skupine Fan. Poleg naštetih vrhov omenjajo še Pik Energija (5113 m), Gratuleta (4230 m), Sneja (4020 m), Storoš (3700 m), Fluorit (3600 m), prelaz Kosnok (4040 m) in Temirtau (3640 m). 

 

KAPRUNSKI RAZGOVOR 1968 se je izčrpno ukvarjal tudi s temo o alpskih nesrečah v zvezi s planinsko literaturo. Referat o tej temi je imel Heribert Diestler, gorski vodnik in smučarski učitelj, razgovor pa je priredila delavsko-nameščenska zbornica. Svoj referat je začel z opombo Karla Lukana, znanega publicista, k stališču dr. E. G. Lammerja, ki je nekje zapisal: »V mojih prsih je žarelo hrepenenje po plezalskem dejanju, neutolažljiva želja po smrtni nevarnosti. Odločil sem se, da bom tvegal vse, da bom lahko vrgel od sebe življenje kakor zlomljeno palico ... Pri zavesti sem padel 200 m globoko v zapadni steni Matterhorna in lahko vam, prijatelji, izjavim: To je lepa smrt. Bolj boli, če se vbodeš s šivanko, kakor pa tak padec v prepad«. 

Lukan meni, da moderni človek, ki je že brez tega v stanovitnem strahu pred nevarnostmi, tega ne more več razumeti. Išče namreč varnosti, varnosti tudi v gorah. Lukanova beseda sicer Lammerjeve nazore zavrača, vendar jih ne potiska iz življenja. Tudi v naših planinskih spisih se Lammerjev duh še sem in tja pojavi in to v spisih starejših pa tudi mlajših rodov. Vpliv literature, posebno takih avtoritet, kot je dr. E. G. Lammer, je vsekakor upoštevanja vreden, zato je Diestlerjeva tema vredna pozornosti. 

 

345 ŽIČNIC ima Švica po statistiki iz l. 1969. Na leto prepeljejo 55 milijonov ljudi in ustvarijo letno 150 milijonov frankov dohodka. Švicarski gospodarstveniki poudarjajo velik pomen vertikalnega prometa za meščane in vaščane. 

 

PRISTAJALIŠČA ZA HELIKOPTERJE so označili v Dolomitih na področju SAT (Societa Alpinistica Tridentina), ki se je reševalnih metod s helikopterjem najresneje lotila. Pri reševanju in označevanju pristajališč je pomagala lokalna oblast. Pristajališča so objavili v vseh italijanskih listih. 

 

OPREMA ZA SMUČARJE IN ALPINISTE postaja vedno težja, kljub raznim izboljšavam, ki omogočajo opremo iz lažjih kovin in drugih snovi. Najpotrebnejše, kar mora jemati s seboj alpinist, tehta preko 20 kg. Ker je to treba nesti vsaj 1500 do 2000 m, postaja alpinizem »težko atletsko« početje, pravijo v Švici. Če poleti odpade 9 kg smučarske opreme, pridejo namesto nje klini, vponke, kladivo, stremena in oprema za bivak. Bernska sekcija SAC je izračunala, da tehta obleka 8,2 kg, smučarska oprema 9,3 kg, alpinistična 6,2 kg, dodatna oprema (jumar, apoteka, svetilka, kuhalnik, i. p., fotoaparat, 1 do 2 kg hrane (3 kg, skratka, kdor hoče vse 1o nositi, mora že biti fant od fare, posebno v okoliščinah, v katere alpinist nujno zaide. 

 

NOVO VAROVANJE v strmem zbitem snegu omenjajo v angleškem listu, »Mountain« pod imenom, »mrtvi mož«. Gre za aluminijasto ploščo, v kateri tiči žična zanka. Prvi so jo uporabili angleški merilci v arktičnih deželah za privezovanje pasje vprege. Ploščo je treba zasaditi v sneg tako, da tvori z zanko kot največ do 45°. Če visi zanka v takem kotu, vsaka sila, ki se nanjo obeša, ploščo še bolj potisne v sneg. Zanka naj ne bo iz perlona. Podobno varovanje prodaja »Salewa«. Prirejena je iz snežne lopate, težka 35 g, stane 17 DM. 

 

OSVOJITEV MAC KINLEYA 

Odkar se je človeštvo zavedelo gora, se je že mnogo vrst ljudi klatilo po hribih in osvajalo vrhove. Bili so to lovci, pastirji, roparji, spokorniki, vojščaki, botaniki, fiziki, slikarji ali preprosti ljubitelji višav. Resnici na ljubo pa moramo omeniti tudi pijance. Enega najtežjih, najvišjih in najbolj osamljenih vrhov sveta so prvi zavzeli trije veseljaki, ki za ta svoj sijajni čin še sedaj zaslužijo vso pohvalo. To je Mont Mac Kinley na Aljaski, najvišji vrh Amerike. 

Ameriški pisatelj J. R. Ullman ga takole opisuje: »Res so velikani Himalaje in Andov višji, saj merijo tudi 7000 in 8000 m, medtem ko Mac Kinley nima več kot 6187 m. Vendar himalajski očaki rastejo s planot, visokih 3000 do 4000 m. Dolina Yukona, odkoder se vzpenjajo severna pobočja Mac Kinleya, ima samo 450 m nadmorske višine, pa tudi južna stran ni dosti višja. In tako meri ta val ledu in skal od vznožja do vrha skoraj 6 kilometrov! Toda ne govore samo številke o veličini Mac Kinleya. Vsak popotnik, pa najsi ga gleda od blizu ali daleč, dobi o njem mogočen vtis. Še 320 km južno, na Cook Inletu zavzema mogočni sneženi greben ves severni horizont. Iz Fairbanksa, 240 km severno, je videti kot bel velikan, ki predira modrino neba. Razen 5812 m visokega soseda Mont Forakerja nima Mac Kinley nobenega tekmeca. Njegove strmine, v katere se love oblaki, gospodujejo ogromne in samotne na površini 480 000 km2 v srcu Aljaske.« 

Pozimi leta 1910 je v saloonu starega Mc Pheeja v Fairbanksu posedalo sedem ali osem malopridnežev, pustolovcev, na lovu za zlatom in dogodivščinami ter si preganjalo dolgčas s sila slabim wiskijem. Kdaj pa kdaj je izbruhnil pretep, na glavah so razbili par steklenic, stolkli kakšen stol in se spet pomirili, tuleč pivsko pesem. Najhujša od vseh sta bila orjaka po imenu Pete Anderson in Billy Taylor. V žargonu iskalcev zlata so se ti malopridneži, ki so že preživeli zimo na Aljaski, imenovali »sourdoughs«, to bi pomenilo »pokvarjen sir«, da bi se vedelo, da jih ni prinesel zadnji dež, da so imeli dovolj časa, da dobe pravi vonj in okus. 

Nekega večera spomladi 1910 se je šesterica mož spet nalivala pri Mc Pheeju, ko je pogovor nanesel na nekega Cooka. »Cook? Ne poznam ga!« je dejal Anderson. 

»Pa to je vendar tisti, saj veš, ki trdi, da je šel na Mac Kinley. Še knjigo je napisal o tem, bukvo z naslovom 'To the Top of the Continent'. 

Zdravnik je mu pojasni Mc Phee.

 »Pravim ti, da ga ne poznam,« je vztrajal Anderson. 

»Da naj bi šel na Mac Kinley, pa saj to je smešno. Če bi bilo to res, ne bi nikoli mogel spisati svoje knjige. Lisice bi požrle njegovo zmrznjeno mrhovino, preden bi se vrnil. Prav do kosti bi ga obrale.« 

»Z drugimi besedami, po tvoje je na Mac Kinley nemogoče priti.« 

»Nemogoče, nemogoče! Tega nisem rekel! Poznam predel, kjer bi se moglo. Pa ne takemu ploskonogcu, kot je ta pisun.« 

Navzoči so izbruhnili v smeh. »Komu pa potem?« je nekdo vprašal. 

»Morda tebi?« 

»O, zakaj pa ne? Toliko vam povem,« je dejal Anderson in vstal s kozarcem v roki »pri moji duši, vegetarijanec postanem in samo še vodo bom pil, če ne grem in zasadim telegrafskega droga na vrh Granda (Tako severnjaki imenujejo Mac Kinley)!« 

»Staviš?« so zatulili pivci v en glas. 

»Stavim,« je odvrnil Pete. 

»Kdo bo pa plačal?« 

»Kdo? Poglejmo malo - stari Mc Phee vendar. To nam je pa že dolžan, ta stari skoporitež, ki si kuje denarce s tem, da nam daje piti svoje nesramno drage zvarke!« 

Mc Phee je s pogledom zaokrožil po navzočih in se zasmejal. 

»No, prav, sprejmem. Če greste na Mac Kinley, jaz plačam.« 

Možje so ponoreli v navdušenju. Mc Phee jih je s kretnjo umiril. »Ne imejte me za človekoljuba, ne nosim zaman škotskega imena. Če boste vi šli tja gor, med mojimi gosti ne bo več razgrajačev, pa še lisice bodo nakrmljene. Vsekakor dobra naložba!« 

Tako se je začela najnenavadnejša ekspedicija v gore. V škotskem stilu je Mc Phee odštel 500 dolarjev. S to vsoto so nakupili nekaj oblačil, hrane in ves wisky, potreben za šest drznih žejnih grl, pripravljenih na vse. Nato so odšli. Pri taki pustolovščini navadno ni misliti na uspeh, če ni dobro pripravljena, dobro vodena, dobro sestavljena. Preden je francoska ekspedicija na Annapurno odšla iz Pariza, so vsi njeni člani slovesno prisegli poslušnost svojemu vodji Mauriceu Herzogu. Sestavljena je bila po dolgih preizkusih in študijah. Naši možje pa niso imeli ne vodje ne načrta in najvidnejši del njihove opreme je bila mogočna zaloga alkohola. Odšli so peš in ko so prišli do vznožja gore, so se najprej skregali in stepli kot cunjarji. Trije izmed njih, ki so umirali od dolgočasja v tej samoti, kjer jim niti najmanjša gostilnica ni lajšala duše, so se obrnili in se vrnili v Fairbanks, siti vsega. Ostali so Pete Anderson, Billy Taylor in Charley Mc Gonogol. Ti so se odločili, da bodo držali besedo in napotili so se naprej po neskončnem ledeniku Muldovv, noseč s seboj Andersonov kol, ki naj bi ga zasadili na vrhu. 

Ledeniki tega področja sodijo med najdaljše na svetu in samotni so kot Lunina pokrajina. Nobenega zelenja ni na obzorju, ničesar živega. Samo led, sneg, skale, blato. Tedne in tedne so se vzpenjali, premagovali razpoke, serake, sekali so jo vse više, venomer noseč nahrbtnike in kol. Ko so prišli na vrh ledenika, niso bili više kot 3000 m nad morjem. Mac Kinley se je nad njimi vzpenjal še 3000 m, tri kilometre strmih prepadov, v katere grmijo sneženi in ledeni plazovi. Postavili so si šotor, se namestili, kar se je dalo udobno, ter pričeli proučevati zapreko, ne da bi pri tem pozabili na obredno uničevanje alkohola. Že tri odprave so poizkušale priti na vrh. Vse so bile organizirane po metodi taborov: najprej je treba spraviti vso opremo do baznega taborišča, nato višje postaviti prvi tabor, znositi do tja dovolj opreme, spet višje postaviti tabor II, in tako naprej do vrha. Toda te prefinjene tehnike osvajanja vrhov naši možje niso poznali. 

10. IV. 1910 ob dveh zjutraj so vzeli nekaj hrane in kol ter se napotili proti vrhu. Mc Kinley je malo pod polarnim krogom in tam traja dan šest mesecev; tako se jim ni bilo treba bati, da bi jih preganjala noč. Preplezali so ledeno pobočje po smeri, kasneje imenovani Karstens, prišli do ledenika Harper, se povzpeli na vrh ledenika in se tam zamišljeno popraskali po glavi. Kajti prišli so do presenetljivega odkritja — da ima Mac Kinley dva vrhova. Kateri je pravi? Morda južni vrh, ki je videti višji? Toda severni vrh je njihov, ta se vidi z okna starega Mc Pheeja v Fairbanksu. Zamotana uganka. Srknili so vsak dolg požirek, da bi si izbistrili misli, ter izbrali severni vrh. Navsezadnje, tovariši v dolini bodo z daljnogledi videli kol na vrhu in na njem vihrajočo zastavo. Bili so v višini 5180 m. Že dva kilometra so se dvignili, odkar so zjutraj zapustili šotore. Toda oba vrhova sta kraljevala še en kilometer višje. In trije možje so se zagnali v ta poslednji kilometer z enako brezskrbnostjo in vnemo, zvesto noseč na ramah sloviti kol. 150 m pod vrhom se je Mc Gonogol zrušil, ni mogel storiti niti koraka več. Ostala dva sta ga ozmerjala s šlevo in mu svetovala, naj se malo osveži (bilo pa je - 30° C) in nadaljevala sama. Tako sta Pete Anderson in Billy Taylor, pijanca in iskalca zlata, prišla na severni vrh Mac Kinleya. Med divjim tuljenjem sta izkopala v led globoko luknjo in vanjo zasadila kol, na katerem je plapolala ameriška zastava. Potem sta, z mirom v duši, brez začudenja ogledovala celino, ki se jima je razprostirala pred nogami. Zakaj bi tudi bila začudena! Če se imenuješ Pete Anderson in Billy Taylor in če že leta in leta živiš pustolovsko življenje sourdougha, potem si videl že marsikaj. Brez dvoma pa sta ga spila vsak dobro merico na zdravje starega Mac Kinleya, preden sta se začela vračati. 

Gotovo je tudi to, da sta se vračala brez predaha, pobrala spotoma še obnemoglega Gonogola in vsi trije so se vrnili do šotorov nič manj kot 24 ur po odhodu. Ullman pravi: »V primerjavi s tem podvigom se zde normalne alpinistične norme prava otročarija.« 

Trije možje so se vrnili v Fairbanks brez nezgode, srečni, da so se znebili kola in zmago veselo proslavili ob topli peči s pijačo, petjem in pretepi. Ullman govori o njihovi »nerazumljivi sreči«, a nima prav. V Fairbanksu so mislili, da je odprava končala v prepadu, nihče ni skozi daljnogled opazil zastave na vrhu. Tudi ko so se srečno vrnili, je njihova zgodba zvenela tako fantastično, da so se jim v brk smejali in jim nihče ni verjel. Sicer pa naših treh junakov to ni posebno motilo. Če so videli, da se jim ponuja kozarec, se niso pustili dolgo prositi za svojo storijo, in ta je kmalu postala ena izmed lovskih zgodb Severa. In da bi bila smola popolna, je Cook, avtor knjige Na vrhu celine, tako spretno večal svojo popularnost, da mu je vesoljna Amerika spletala vence slave. Pete, Billy in Gonogol so že vedeli, da je njegova knjiga le kup laži, a bili so edini, ki so tako mislili. 

Tri leta so pretekla in dogodilo se je tole: Leta 1913 je Hudson Stuck, arhidiakon iz Yukona, odličen alpinist, organiziral odpravo na Mac Kinley. Ko je prišel na vrh ledenika Harper, je tudi on ugotovil, da ima Kinley dva vrhova. Lahko mu je bilo izmeriti, da je južni vrh višji in povzpel se je nanj. Predstavljajte pa si njegovo presenečenje, ko je na drugi strani prepada, na severnem vrhu videl zmagoslavno zasajen, tri leta vsem nevihtam kljubujoč kol Peta Andersona. Končno je bila neverjetna zgodba dokazana. Na nesrečo naših pustolovcev je pravi, višji vrh Mac Kinleya južni vrh, zato je zgodovina zabeležila kot zmagovalca Hudsona Stucka. Takrat na vrhu ledenika Harper so naši možje slabo izbrali. Njihov podvig pa zato ni nič manjši. Ko sta na južni vrh leta 1932 kot drugopristopnika prišla Strom in Lindley, sta na vrhu našla minimalni termometer, ki ga je tam pustil Stuck. Kazalec se je spustil še pod -70 ° C, ekstremno točko, in se zataknil v ampuli. Če pomislite, da oni trije niso imeli nobene posebne opreme proti mrazu, morate njihov pogum res občudovati. In četudi so se glede vrha zmotili, ali nimajo za to olajševalne okolnosti? 

Iz »Montagnes heroi'ques« Michela Aimeja prevedla ing. Marička Horvat.