Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razgovor z najstarejšim Pohorčanom

Slovenski dom (1938): 94 letni Jakob Jerič na Koroški vasi pri Sv. Kunigundi opisuje svojo življenjsko pot

Slov. Konjice, 15. avgusta.
Ko sem prvič slišal o najstarejšem prebivalcu župnije Sv. Kunigunda na Pohorju, 94 letnem Jakobu Jeriču, p. d. Pogačniku na Koroški vasi št. 2, sem sklenil, da ga obiščem s prošnjo, naj mi za čitatelje »Slov. doma« na kratko opiše svoje življenje.
Našel sem ga ravno pri izdelovanju lesenih javorjevih podplatov za cokle. Ko sem se mu predstavil in mu predložil prošnjo za kratek »intervju«, se je veselo nasmehnil, odložil že skoraj izdelan podplat in strgalo ter se vsedel za mizo. Očividno sem ga veselo iznenadil.

»Oče, koliko pa ste res stari? Kdaj je vaš rojstni dan?
Ponosno je dejal: »O sv. Jakobu koncem julija, ko imam god, sem dopolnil 93 let, torej sem že v 94. letu!« Hitro sva dognala, da je njegovo rojstno leto 1845. Radovoljno je pripomnil, da bo ta številka držala.
»Rojen sem bil gori na Planini, dve uri odtod v Studenčnikovi koči. Imel sem še dva brata in sestro, ki pa so že vsi umrli. Oče je bil graščinski »jager«; umrl je, ko sem bil star 3 dni. Na Ptuju bi bil moral 12 let služiti vojake, pa je po nekaj letih ušel in se potlej dolga leta skrival na Pohorju. Sicer so biriči pridno stikali za njim, a ker ga le niso našli, so ga pozneje pustili pri miru. Moj ded pa je bil star 102 leti, sploh je naš rod zdrav.
Mlada leta sem preživel na Planini. Ker nisem obiskoval tedanje šole, ki jo je imel neki kaplan ob petkih in nedeljah, ne znam ne brati ne pisati. Le koledarske številke poznam. Teh sem se priučil. Dve uri daleč mi namreč ni bilo mogoče v tedanjih razmerah hoditi. Birmal me je v 7. letu starosti škof Slomšek l. 1852. v Čadramu.

»Moje prve coklje«
Polna težav in trpljenja so bilo moja mlada leta. Ko sem služil pri pohorskem kmetu na Planini, sem nekega dne šel na svisli po slamo. Ker na mestu, kamor sem stopil po njo, ni bilo desk, sem padel šest metrov globoko na glavo. Na srečo se nisem ubil. Tam sem potem dva dni ležal nezavesten, pa me nikdo ni našel. Na temenu se mi še sedaj pozna znamenje hude nesreče.«

»Kdaj ste naredili prve cokle?«
»Tedaj sem bil star 17 let. Prestavili smo se na Sv. Kunigundo. Svoje zemlje in doma nismo imeli. prvo vajo v coklarenju sem torej že zgodaj začel. Zdi se mi, da sem se mudil s coklami dva dni. Bila je to le poskušnja. Začetek je povsod težak – tudi pri coklarenju. Niso bile prvovrstne, vendar še vem, da sem že tedaj dobil veselje za to delo. Ko sem se delu privadil, sem pa naredil včasih 2, včasih tudi 3 pare cokelj na dan. prodajal sem jih po 20 krajcarjev. Do dela sem vedno imel veselje. Tedaj smo tudi hudo stradali. Enkrat, ko je mater tako zamedel sneg v planini, da so jih komaj rešili, nismo dva dni jedli.«

»Gotovo ste bili vojak, kaj ne da?«
»No, hitro sem bil star dvajset let ter sem moral na »štelngo«. Tam so me vzeli in po kratkem času sem moral odrajžati. V Mariboru se nas je zbralo veliko. Od tam smo nekega jutra odšli na vlak od dveh ponoči. Ob devetih dopoldne smo se pa že pripeljali v Trst, kjer sem služil pri pešcih dve leti, nato pa še v Šibeniku eno leto. Nosili smo bele suknje in plave hlače. Ni mi bilo žal, da sem bil vojak – ponosen sem še danes na to. Tam se mi je godilo zelo dobro.

Beli zajci – duhovi padlih branilcev trdnjave.
»Nekoč sem ob mesečini v Trstu stražil municijsko skladišče, ki je bilo zunaj mesta. Naslonil sem se na obzidje skladišča. V tem trenutku nekaj zašumi. Naglo snamem puško. Tedaj pa je mimo mene zdrvela v skokih dolga vrsta belih zajcev v enakih razdaljah. Zavili so mimo vogala in izginili. Ustrašil se nisem prav nič! Vojak se sploh ne sme ničesar bati! Saj sem imel orožje. Sprožil pa nisem, ker zajec ne more trdnjavi škodovati. Le kako so bežali mimo mene! Ko sem po tem dogodku povedal tovarišem, so rekli, da to niso bili pravi zajci, ampak duhovi nekdaj padlih branilcev tega gradiča.«

»Ste tudi v Šibeniku gledali zajčjo parado?«
Oče Jakob se je zasmejal in rekel: »Ne, tam mi je pa enkrat »hauptman« skril ponoči puško, ko sem na izmenjavi malo zadremal. Jaz potem nisem mogel držati straže. Malo so me priprli – zato, ker nisem bil pazljiv. Straži [V vojski?] pa sem moral zaradi površne službe služiti še pol leta povrhu za kazen.

»Kaj ste pa jedli, da ste doživeli to starost?«
»Ko sem odslužil vojake, sem šel k drvarjem. Naša hrana je bila prežganka, krompir, ovseni žganci, ovsen kruh in korenjeva juha. Drugega tedaj še nismo poznali. O beli moki se mi še sanjalo ni. Kolikokrat pa je minil dan, ko nismo ničesar zaužili. Pa sem – hvala Bogu – še zdaj na svetu. Tako se mi je godilo do 37. leta, ko sem opustil drvarski poklic.«

Nato je pripovedoval veliko zanimivosti iz drvarskega življenja. Med drugim je dejal: »Ob drvarjenju sem doživel marsikaj. Pozimi nas je sneg nekoč popolnoma zasul. Nedeljsko jutro smo si naznanjali od koče do koče tako, da smo splezali na vrh ter nabijali po bukovi deščici. Glas je odmeval od bajte do bajte in daleč v zasnežene planinske gozdove; z njim pa je nastala drvarska nedelja. Tudi sneženi plazovi so bili tedaj na Pohorju hujši. Spominjam se, da je nekoč na Petelinjeku med Roglo in Klopnim vrhom plaz kar posnel dve bajti, pri čemer je bilo ponesrečenih več ljudi. Na mestu prve bajte so potem našli posteljo in dva živa otroka pod njo, ker je plaz posteljo z njima vred obrnil.1

Kako so prvič kuhali kavo
Nekoč je graščinski gospod prinesel v drvarsko bajto zrnato kavo in prosil, da bi mu jo drvarjeva žena skuhala. Seveda še nobeden od drvarjev ni ničesar slišal o kakšni kavi. Ker ni povedal, da mora biti zdrobljena, jo je drvarjeva kuhala ves dan – pa se ni hotela raztopiti.
Ko sem se v 37. letu oženil, sem bil že coklar. V zakonu mi je Bog dal 4 otroke, dva sina in dve hčeri. Preselil sem se k Sv. Kunigundi. Od tedaj pa do danes delam samo cokle. Velikanski kup bi jih bil, ko bi vse spravil skupaj. Kmalu sem bil znan kot najboljši coklar po vsem konjiškem okraju in Pohorju. Celo od Drave sem so hodili po nje k meni. Prodal sem vedno vse; 20 krajcarjev so bile vedno vredne. Pri coklarjenju sem zaslužil toliko, da sem za 60 gld. kupil sedanjo domačijo. Sv. Kunigunda prej ni bila tako lepa vas. Le nekaj nizkih in črnih koč je bilo okrog cerkve.
Še danes so Jakobovi in sinovi cokljarski izdelki daleč naokrog tudi najbolj upoštevani. Kako bi tudi ne bili, saj so Pogačniki »preizkušeni« cokljarji. V »štibelcu« sem opazil visoko stojalo, na katerem je viselo lepo število imenitno izdelanih cokelj, ki gotovo ne bodo tam dolgo visele.

Dvakrat ga je obiskala smrt
»Dvakrat se mi je sanjalo« – pripoveduje stari Pohorčan dalje – »da me je obiskala smrt. prvič, ko sem sedel doma za mizo. Stopila je vsa bela s koso skozi vrata in rekla, da je prišla po mene. Jaz pa sem jo prosil, naj me pusti še tri dni, da se bom spovedal in opravil pokoro. Ona pa je dejala, da sem že dobil trikrat naznanilo: sive lase sem dobil, bolan sem bil, enkrat pa sem se skoraj utopil. Tresel sem se pred njo kakor šiba na vodi in jo zopet prosil milosti. Potem me je uslišala. Pripomnila pa je, da še dolgo ne bo prišla po mene in da jo bom še prosil, naj pride. Pred 15 leti pa se mi je zopet sanjalo, da je prišla. ko sem na vprašanje, če bi že rad šel, odgovoril »ne«, pa je rekla, naj še torej živim dalje. Samo tedaj se je nisem več tako bal.«
Svojo življenjsko jesen preživlja danes poleg sina in njegove žene ter vnukov in vnukinj zdrav in vesel, le nekoliko slabo sliši. Njegovo največje veselje tudi na starost je še vedno delo pri coklah. Želi le, da bi mu Bog dal zdravja in veselja do zadnjega, kot nagrado za težavno življenje, ki ga je tako pogumno in junaško prebrodil.

Slovenski dom, 17. september 1938


1 Primerjaj opis nesreče v knjigi: France Malešič, 2006. Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Didakta, Radovljica, str. 48, št. 167:
V soboto, 31. januarja 1885, je proti večeru štiri drvarje zasul snežni plaz s Plešiča (1407 m, območje Kumna nad Lovrencem, Pohorje, Atlas 65 C 1, 39 C 3). Tamkaj je čez teden dvajset drvarjev delalo golosek in prebivalo v koči. Spodnji del Plešiča, imenovan Frnaža, je bil travnat, zgornji del pa je bil takrat posekan na golo. Zaradi praznikov jih je ob koncu tedna petnajst odšlo v dolino, štirje pa so ostali v koči.
Tisto leto je padlo veliko snega. Velikanski plaz se je utrgal skoraj pod vrhom in zdrvel po Hrenovem grabnu do Frnaže in s seboj pobral kočo s štirimi drvarji in velik kup hlodov in jih odnesel v dolino. Bil je tako ogromen, da se ni vedelo, kje naj bi začeli kopati. Ni jih bilo mogoče rešiti. Umrli so 56-letni Marko Ravnjak, poročen in zaposlen pri drvarskem mojstru iz Resnika, 25-letni Jakob in 17-letni Kajetan Pruš, po domače Škrinjar, oba samska drvarska delavca. Pokopani so bili 5. februarja, 20-letni Matevž Petelinek pa šele 11. maja. Vsi so bili doma iz fare Sv. Kunigunda (sedanje Gorenje pri Zrečah).
(Slovenec št. 27, sreda, 4. 2. 1885 por., blizu železniške postaje Lorenzen na progi Maribor-Francesfeste v spodnji dravski dolini, pet zasutih; SN 5. 2. 1885 por., pet zasutih; arhiv Pavleta Šegule, na Plešici blizu Sv. Lovrenca; ov. Franci Telcer, Ivo Gregl po podatkih državnega lovca Ivana Švajgerja – opis, skica, barak naj bi bilo več, pet zasutih – in Bogdana Kosjaka; ov. Borut Kos po pod. mariborskega škofijskega arhiva, op. štirje zasuti; prevod iz mrl. knj. Pavle Šegula; Anton Gričnik, Noč ima svojo moč, 365, št. 762, po prip. starega Bezjaka s Kumna: v Plešiču se je vtrgal en velik snežni plaz, pa pokopal pod seboj ne vem kolko holcarjev.)
Ostaja vprašanje, ali gre morda za isto nesrečo:
Plešič je med Roglo in Klopnim vrhom (v bližini je Petelinova raven); vsi zasuti so bili iz fare Sv. Kunigunda, od koder je doma tudi pripovedovalec Jakob Jerič. Oboje govori, da gre morda za isto nesrečo.
»Na mestu prve zasute bajte so potem našli posteljo in dva živa otroka pod njo, ker je plaz posteljo z njima vred obrnil.« Te podrobnosti tedanja poročila o nesreči leta 1885 in drugi spomini o njej ne omenjajo. Ali to govori za drugo nesrečo?

 

 

 SLOVENSKI DOM 17.09.1938


Za G-L pripravil: France Malešič

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.