Razpad monarhije in razlastitev Kranjske sekcije

Spoštovani glavni odbor!

V tem poročilu želim poročati o usodi Kranjske sekcije, kolikor sem bil o tem seznanjen do sredine avgusta 1919, ko sem moral zapustiti Ljubljano.

Položaj Kranjske sekcije je bil težak že v času miru, deloma zaradi obrambnega boja, ki ga je morala ta voditi proti Slovenskemu planinskemu društvu, ustanovljenemu leta 1893, deloma pa zaradi številčne podrejenosti kranjskih Nemcev v primerjavi s Slovenci. Le zaradi gospodarskega priliva in v določeni povezavi z velikim nemškim planinskim združenjem, se je lahko obdržala in dosegla popolno veličino na svojem področju delovanja.

Vedno je treba upoštevati, da je bilo na Kranjskem le 28.000 Nemcev v primerjavi s 550.000 Slovenci. Če izvzamemo nemški kmečki otok Gottschee (Kočevje) na Spodnjem Kranjskem, ki ima 20.000 prebivalcev in je daleč od prometnih zvez, je razmerje še bolj izrazito. 6000 Nemcev, ki živijo razpršeni v Ljubljani in na Gorenjskem, ima kulturne dosežke, ki bi sicer ustrezali vsaj desetkrat večjemu številu. O tem pričajo njihove cvetoče šole in združenja. Podrobnejši opis vsega tega bi bil predolg in ga pogumni predstavniki naših nemških zaščitnih združenj zagotovo ne bodo upoštevali.
Vendar je treba poudariti še nekaj: Kranjska sekcija ni bila najmanjši člen v nemški poti do Jadrana, ki bi to tudi ostal, če ne bi bilo katastrofalnega konca svetovne vojne. Način, kako je bila izvedena in kdo jo je izvedel, njena popolnoma nenemška narava, brez vsakršne temeljne nacionalne značilnosti, nam je izkopala grob in v tuje suženjstvo spravila milijone nemških narodnih tovarišev. V vseh drugih državah se je slovanska ideja razplamtela bolj kot kdaj koli prej, na Dunaju pa? Kaj se je tam zgodilo, da bi zaščitili nemško mesto Marburg (Maribor), da bi zaščitili našo južno mejo, če ne upoštevamo nekaj tisoč nemških Kranjcev? Od dunajskih Judov bi lahko pričakovali občutek nacionalne identitete, vendar je judovsko prebivalstvo tudi samo doživelo velik neuspeh. Posledice so strašne in zdaj je težko predvideti, ali bo škodo sploh mogoče popraviti.

V prvih mesecih po propadu monarhije, razmere v Kranjski sekciji še niso postale kritične. Čeprav je veliko pripadnikov odšlo iz Kranjske zaradi odpustitve vseh nemških javnih uslužbencev in delavcev, so Ljubljano, ki se je v kratkem času popolnoma spremenila in preprosto postala prava balkanska država, zapustili tudi številni zasebniki. Izmed članov našega odbora sta Ljubljano prva zapustila Bürger in Josef Klauer. Gener se je naselil v Salzburgu, slednji pa je po vrnitvi z bojišča dobil mesto vojaškega častnika na Dunaju. Odbor so dopolnili gospodje Williem Rauber in Anton Schuster, do avgusta pa so Ljubljano (večinoma prostovoljno) zapustili naslednji člani odbora: Emil Klaner, Rauber, der Sanseng, Ludwig in Rizzi, tako da so ostali le še gospodje Klemenchitsch, Schuster in Tschech.

Nadaljnja širitev odbora je bila nemogoča in na žalost tudi ni bila več potrebna; nacionalna vlada Poverjeništva je najprej izdala izjemno liberalen zakon o društvih, po katerem se jim ni bilo treba ničesar bati, vendar se je kmalu izkazalo, da ta ni namenjen nemškim društvom, ki so bila podvržena izjemnim zakonom ter vse hujšemu preganjanju in zatiranju, ne glede na to, ali so bili Nemci ali le nemško govoreči domači sovražniki.

Ne morem opisati vseh neštetih tarč najbolj samovoljnega zatiranja, ki se je razmahnilo zlasti po zaslugi doktorja Žerjava, naravnost zagrizenega germanofoba. Prav tako se bom omejil le na naslednji primer naše nesrečne sekcije. Po številnih ognjevitih člankih v Slovenskem narodu, sta se nekaj tednov po redni letni skupščini 16. aprila pojavila dva predstavnika SPD, in zahtevala izročitev blagajne in ključa sekcijske pisarne, saj je bila sekcija že pod državnim nadzorom in je zanjo veljal 32. člen zakonika, vendar to ni bilo izvedeno. Predsednik jih je zavrnil, ker sekcija do tedaj še ni prejela uradne odločitve vlade. Še isto popoldne so nekateri člani našega odbora pregledali prostore, zažgali vse odvečno in prenesli v varno hrambo najpomembnejše dokumente (kupoprodajne pogodbe, zemljiškoknjižne listine, zemljiške knjige, poročila o premoženju itd.) Hrani jih naš član Dr. Reudacher v Ljubljani. Rad bi dodal, da bi bilo zaradi strogega nadzora nemogoče ali zelo tvegano prenesti vse te predmete ali celo sekcijsko knjižnico.

Omenjeni zakon o državnem nadzoru je vplival na vse nemške zasebnike ali pravne osebe, ki so imele kakršno koli dragoceno ali nepremično premoženje, vključno s Kranjsko sekcijo, katere nadzornik je postal SPD, ki ga je v Ljubljani zastopal odvetnik Dr. Švigelj, človek, ki se je že v preteklosti uveljavil z nezakonitimi napadi na Kranjsko sekcijo v slovenskih časopisih in v Planinskem vestniku. Zadevni odlok je bil predsedniku vročen zjutraj 17. 4. 1919. Hkrati se je pri Ludwigu pojavil Švigelj in mu zaradi "suma poneverbe premoženja" odvzel ključ sekcijske pisarne. Treba je omeniti, da je na isti dan Slovenski narod objavil članek o tem, da so vse sekcije, ki so delovale na ozemlju Slovenije, prešle pod državno upravo. Za njih je postal zadolžen SPD, ki je tudi že povsod določil svoje predstavnike: Baduira za Jesenice, župnik Aljaž za Mojstrano, dr. Tičar za Kranjsko Goro (Dežmanova koča, Vossova koča, Marije Terezije koča, so zdaj postale plen slovenskih razbojnikov).

Seveda bi vsi radi imeli tudi naše knjige, plen je postalo tudi 15.000 Stürkovih razglednic, ki jih je izdala sekcija. Odtis in naslov sekcije na njih sta bila izbrisana ali pretiskana, tako da so naše razglednice zdaj videti kot slovenski izdelki.

Sredi avgusta sem moral tudi sam zapustiti Ljubljano; zaradi spreminjanja kraja bivanja imam zato o nadaljnjih dogodkih le skope podatke. Sredi oktobra sem od gospoda Tschacha prejel dolgo pričakovano novico, da je bila naša sekcija razpuščena in da je bilo njeno celotno premoženje na zahtevo 55. člena likvidirano za porazno poravnavo v višini 52.000 Kron[1] Zoper to je bil vložen ugovor tako kot tudi zoper vse prejšnje odredbe. Štajerska deželna vlada na to ne odgovarja ali pa, kot se je izkazalo v nekaterih primerih, odgovarja na način, ki si ga lahko privošči le nemško-avstrijska vlada.

Na skupščini 28. marca 1919 smo razpravljali o zamisli, da bi Kranjsko sekcijo preoblikovali v samostojno planinsko društvo, kar je nedavno storila sekcija Bolzano. Zamisel je bila opuščena; njena uresničitev namreč nebi spremenila poteka dogodkov, kot je jasno pokazala tudi usoda vseh drugih nemških združenj. Slovenci, ki Nemcem dolgujejo vse kar imajo, in lahko dolgujejo tudi ves svoj ugled, želijo izbrisati še najmanjši spomin na nemško preteklost Kranjske. Izbrisati nemško prisotnost piko za piko je njihova nagrada, za dosego tega cilja pa uporabljajo najbolj zlobna in podla sredstva. Cvetoči, samoustvarjeni šolski in društveni sistem Kranjcev je bil oropan svojih kultnih institucij. Z naravnost diabolično zlobnostjo se je ta človek obregnil ob vse nemško, mi Nemci pa se moramo okužiti z vsemi podlostmi te zlobne plesni, ne da bi se mogli braniti. To je najbolj sramotno za nas, nemške ljudi, vendar upam, da bo nekoč prišel dan povračila. Upam, da bom dočakal dan maščevanja, ne le z Slovenci, temveč tudi z vsemi tistimi, ki so naš narod spravili ob čast in ga naredili tako nemočnega.

Obveščen sem bil, da so bili med drugim prodani naši naslednji objekti: (koča Marije Terezije, Dežmanova koča, Malnarjeva koča, Rožanska koča, Spodnja koča na Golici, koča na Mangartu, Celovška koča, koča pri Triglavskih jezerih, Valvazorjeva koča, koča v Logarski dolini.

Na zahtevo dr. Šviglja sta 18. maja v njegovo pisarno, kot predstavnika sekcijskega odbora prišla gospoda Karel Tschech in Walter Rizzi. Pomembno je, da je Švigelj takoj poskušal prevzeti kompletno "upravljanje premoženja sekcije", čeprav omenjeni odlok o državnem nadzoru podjetij ne vsebuje nobene določbe, ki bi upravičevala takšen ukrep. Trdil je, da je od vlade prejel navodila, da morajo prevzeti celotno upravljanje podjetja in premoženja naše sekcije, medtem ko vladni odlok izrecno govori le o nadzoru, ki pa se je izvajal na najbolj arbitraren način glede na "stopnjo sposobnosti nadzornika". Seržanti dražbe so tej nameri odločno nasprotovali in zavrnili zahtevano oddajo blagajniških knjig, dokumentov itd. Naslednji dan je bil matični urad obveščen o odločitvi, vlada pa vložila pisni dekret zoper upravljanje premoženja sekcije s strani 3. odstavka člena, kar po svojem učinku pomeni popolno zaplembo.

Dr. Švigelj je v pismu z dne 24. 4. zahteval izročitev vseh dokumentov in blagajniških knjig, da bi domnevno vladno naročilo ostalo v njegovi posesti, poleg tega pa si je drznil zahtevati tudi vrnitev arhiva Kranjske sekcije, ki se sedaj nahaja v Gradcu. Šviglja je zanimala predvsem lastniška dokumentacija, ki je, kot že omenjeno, v hrambi pri dr. Raudacherju. Njegovo zahtevo sem zavrnil.

Z odlokom deželne vlade SHS (čl. 3029 z dne 24. 5), je bila Kranjska sekcija 24. maja kot podružnica tuje države podržavljena pod bansko upravo, za podpisnika pa je bil imenovan Makso Hrovatin, knjigarnar v Ljubljani. S tem je bila sekcija na milost in nemilost prepuščena srbskim zakonom, sprejetih na podlagi gospodarskih preferenc iz leta 1915, in neomejen gospodar pri upravljanju vsega sekcijskega premoženja. Pritožba zoper to je bila 29. februarja predložena vladi, a je seveda tudi ta kot vse prejšnje, ostala brez odgovora.

Da bi lahko predvideli tudi najslabši možni scenarij, smo na skupščini 23. marca 1919 sprejeli naslednji sklep: "V primeru razpustitve Kranjske sekcije, nekdanji člani zadnjega aktivnega odbora odločijo o uporabi celotnega premičnega in nepremičnega premoženja sekcije, pri čemer izključijo vsako osebno korist.

Nadzornik (sekvester) Hrovatin se je 24. maja pojavil skupaj z vladnim predstavnikom (ime nam ni znano) hkrati z uradnim dokumentom. Pod grožnjo takojšnjih prisilnih ukrepov je zahteval izročitev poslovnih knjig in vrnitev arhiva iz Gradca (!). Prišlo je do zelo ostrega spora, ki me je, kot sem pozneje izvedel, tudi stal službe.

Nato sta odšla, a že po dveh dneh je prispelo ‘zdravilo’ za našo trmo. Predsednik sekcije Ludwig - čeprav je v Ljubljani živel že več kot 30 let in jo je lahko imenoval za svoj dom - je bil postavljen pod stražo (kot sovražni tujec). Zasegli so mu del premoženja, na njegovem domu opravili hišno preiskavo, odvzeli so mu tudi potni list in dovolilnico za potovanje v Gradec, kamor se je želel preseliti v naslednjih dneh. Za njegovega nadzornika je bil imenovan isti Hrovatin! Detektiv je vzel predsednikove zasebne zapiske, ki pa so mu jih po nekaj dneh vrnili kot ugotovljeno neškodljive.

Neki dogodek pa nam je v roke položil dokaz, da je bil gonilna sila celotne afere prav SPD. V dokumentih, vrnjenih gospodu Lüdwigu, je bilo najdeno naslednje zanimivo uradno pismo (prevod):

Ljubljana, 4. junij 1919

Zadeva: Heinrich Ludwig

Dr. Fran Tominsek

V prilogi so poslani računi in drugi spisi Kranjske sekcije, ki so bili zaseženi v Ljubljani. Ludwig je bil že pripravljen na potovanje v Gradec, potno dovoljenje so mu začasno odvzeli, dokler ne bo odbor SPD sporočil, da je v redu prevzel celoten inventar in drugo premoženje omenjene sekcije.

Predsednikovi živci so bili zaradi nenehnega vznemirjanja že močno načeti, vendar listine niso bile izročene; tudi Slovenci so takrat ugotovili, da ne morejo dobro razpolagati s tem, kar je v njihovih rokah. Prisilna uprava, uvedena za Ludwiga je bila ukinjena, vendar je ostalo zaplenjenega za 14.000 Kron njegovega premoženja. Gospod Ludwig je nato lahko zapustil Ljubljano.

Medtem so potekale bitke za Koroško s koroškimi branitelji, ki pa so jih dunajska vlada in njeni prostovoljni bataljoni sramotno pustili na cedilu. Koča na Golici je med tem služila kot oporišče jugoslovanskih enot in je ostala razmeroma ohranjena; očitno je že veljala za slovensko lastnino. V začetku januarja sem bil pri koči na Golici; na moj protest sem dobil odgovor nekega gospoda, da je zdaj on odgovoren in da lahko upravljanje koče prepusti, komur on želi. Hinavska so bila njegova zagotovila, da je bilo vse storjeno le za dobro naše sekcije in da je treba kočo pač v največji meri zaščititi pred besom prebivalstva.

Medtem je bila pisarna naše sekcije ukinjena in jo je bilo treba do 30. junija izprazniti. Zaradi tveganih stanovanjskih razmer je bilo povsem nemogoče najti zasilni naslov, poleg tega je bila sekcija pod sekvestrom in suspendirana, zato ni mogla več samostojno delovati. Hrovatin je poskrbel za izpraznjenje sekcijske pisarne in v svojo tiskarno preselil našo knjižnico. Nismo imeli niti najmanjše možnosti, da bi se pred tem branili, in bili smo preprosto prepuščeni na milost in nemilost gospodu sekvestru.

Moralni pritisk na vso nemško Ljubljano je bil strašen. Več mesecev smo bili praktično odrezani od vseh stikov z DӦAV, nismo prejemali nobenih časopisov in dolgo časa tudi ne pisem. Iz slovenskih časopisov smo izvedeli, da je bila tudi Celjska sekcija razpuščena, vse njeno premoženje pa zaplenjeno.

1. maja je Slovenski narod prinesel novico, da je SPD prevzel v upravljanje vse koče v Karavankah, čeprav se te nahajajo v še ne dokončno odločeni Koroški coni.
Medtem sem bil dokončno odpuščen iz državne službe in v začetku avgusta sem se odpravil na pot, da bi se poslovil od meni tako dragih gora in ljudi, ki jih nisem videl že od leta 1914. Ni mi treba razlagati, kako sem se počutil. Naj skrajšam. Koča Hubertus v dolini Vrata je zaprta; leta 1914 jo je lastnik, gospod Bamberg dal na razpolago Kranjski sekciji in bi morala preiti v našo last, vendar zaradi svetovne vojne, ki je medtem izbruhnila, pogodba ni bila sklenjena. Je še vedno last gospoda Bambega, v njej pa je shranjena oprema, ki jo je pripeljala vanjo sekcija.
Če bi mi morda lahko zagotovili tipkopis besedilo tega poročila, bi vam bil zelo hvaležen, da bi mi ga posredovali.

Z nemškimi pozdravi,

Walter Rizzi