Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razsodnost pred zaletavostjo

Dnevnik, 07.11.01 - Jernej Bevk: odprava Kusum Kanguru 2001

Uroš Samec in Jernej Bevk, člana žepne alpinistične odprave na Kusum Kanguru, sta že doma

Razsodnost pred zaletavostjo

Vse manj je (finančnih) možnosti za "odpravice", ki medijsko niso dovolj odmevne


To je bila ena redkih slovenskih odprav v tem, tako sušnem obdobju za slovenski himalaizem, ki se očitno iz leta v leto slabše znajde v realnosti novega slovenskega športnega okolja. Najprej s Humarjevim Daulaghirijem, še bolj pa s Karničarjevim Everestom se je potegnila ostra ločnica med zahtevnimi, medijsko odmevnimi projekti na osemtisočakih, ki jih podpre kakšen od slovenskih gopodarskih gigantov ter odpravami, ki si izbirajo bolj eksotične, včasih nekoliko lažje cilje z veliko manj presežniki. Časi, ko je slovenska alpinistična in laična javnost dihala za moštvo, ki ga je izbrala PZS, in je s skupnimi močmi rinilo med snegom in skalami na vrh, so tako kot proslave ob prvem maju, le spomin.

Nosači lahko tudi pobegnejo

V letošnjem letu sta bili pod pokroviteljstvom PZS načrtovani dve zahtevnejši odpravi. Spomladanska na pakistanski Ogre je še nekako zbrala sredstva, druga, ki bi morala oditi jeseni na mogočno Čomo Lenco (7799 m), pa se je iz dneva do dneva bolj izmikala, dokler si dva tedna pred načrtovanim odhodom nismo morali priznati, da ne bo šlo. Tako smo ostali v zmedi propadlih upov v Ljubljani, vsej energiji, ki jo je vsak nesojeni član odprave vložil v priprave, navkljub. Uroš, skupaj sva tvorila tretjino moštva za Čomo Lenco, je takoj postal gonilna sila nadomestnega projekta in začel iskati nove možnosti. Teh je na srečo v Nepalu veliko. Nekoliko nižje gore v Himalaji so mnogo cenejše kot osemtisočaki ali pa nekatere oblegane gore, Ama Dablam ali Pumori naprimer, ki so cilj številnih vodniških odprav. Najugodnejša možnost je izbrati med katerim od štiriindvajsetih treking vrhov; to so šest in sedem tisočaki za katere plačaš le tristo dolarjev za dovoljenje in nimaš nobenih posebnih težav z zveznimi oficirji in drugimi spremljevalci. Nekateri od njih, kot sta Mera Peak in Tramserku, so končni cilj srednje zahtevnih trekingov, drugi (kot na primer Kusum Kanguru) pa so težko dostopni in z vseh strani obdani s strmimi stenami. Gore kot ta, so že desetletja vzporedna dejavnost velikim odpravam, čeprav so med Slovenci le malo poznani. Predvsem Angleži, ki v svojem neugnanem duhu mnogo bolj cenijo pustolovščino in drznost kot pa nadmorsko višino in številke, veljajo za nekakšne pionirje pozabljenih kotičkov Himalaje. Kljub vsemu si skoraj vsako leto kakšno takšno goro izbere tudi slovenska naveza. Ganesh, Nilghiri, Siunčuli in Hiunčuli ter nesrečni Dordje Lapkha so le nekateri izmed preteklih slovenskih ciljev.

Najina odprava se je začela s slabo črno belo sliko zahodne stene, ki je tako odlično vidna po dveh urah hoje iz majhnega letališča v Lukhli, priljubljenega izhodišča za Everest in številne trekinge. Karte, oprema, organizacija v Nepalu so potekali vzporedno z iskanjem podatkov o vzponih in poskusih na najini gori. Prvo presenečenje, pod steno sta poskušala priti že Dani Tič in Janko Oprešnik , pa sta očitno podcenjevala dostop. Na poti so jima pobegnili nosači, ki so v tem delu Himalaje bolj navajeni nositi potovalke in kemična stranišča trekingašem, ki si hodijo ogledovat bazo pod Everestom, kot pa se prebijati med gostim rastjem na strmih bregovih Kusum Drangke. Kmalu sva dobila podatke o preplezanem lepem drznem desnem (južnem) razu in ostalih poskusih v steni. S pomočje Toneta Škarje , načelnika KOTG (Komisija za odprave v tuja gorstva) pri PZS in Dipak Lame , ki je lastnik agencije v Katmanduju, sva prebila najprej do dovoljenja, v zadnjem trenutku pa tudi do letalskih kart. Večji problem je postal kargo saj kot treking nekako nisva vedela kako bi spravila prek dvesto kilogramov plezalne in osebne opreme v Nepal. S pomočjo članov policijske odprave na Čo Oju, ki so nama vzeli manjši sod, predvsem pa zaradi prijaznih uslužbencev Adrie Airways sva na dan odhoda spravila na letalo prav vse. Odprava dveh plezalcev je pomenila odpoved številnim majhnim ugodnostim, ki navadno lajšajo enomesečno bivanje v baznem taboru, predvsem naju je skrbel zdravnik. Pomebna je tako njegova primarna vloga, lajša pa tudi psihične pritiske med vzponi, ko veš, da vsaj nekdo v bazi bdi nad tabo. Namesto tega sva s sabo odnesla pol soda zdravniške opreme, ki sem jo v teoriji znal uporabljati, za počutje in vezo s sveto pa so naju predzadnji dan odrešili pri Mobitelu s satelitskim telefonom.

Katmandu nama je bil že domač. Nakupovanje hrane in urejanje dovoljenj, nama je kljub kulturni drugačnosti, ki spravi marsikaterega zahodnjaka ob živce še pred odhodom, pomenilo, da sva uspela izpeljati organizacijo. Odbitega letališča v Lukhli, na skromnem travnatem pomolu med strmimi pobočji, mi verjetno ni treba opisovati. Na izhodu naju je pričakal Dordje Sherpa , najin vodič, ki je pomagal pri najemu nosačev, nabavi hrani in opreme za kuhinjo. Kljub neizkušenosti nama je verjetno predvsem z njegovo pomočjo uspelo nemoteno priti v bazo. Dva dni hoje, najprej po ozki sotesko, kasneje pa po njenih strmih pobočjih, so nas pripeljali na ozek greben, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Mali prostor za bazo je zasedla petčlanska češka odprava s podobnim ciljem kot midva. Kusum Kanguru, ki ti s svojo divjo zahodno steno zapre sapo, ko stopiš v vasico Tarakoshi, je do tega leta doživel s te strani dva obiska, midva pa sva morala letos očisti grmovja in izkopati raven prostor za novo bazo.

Nevarnost dnevnih temperatur

Stena naju je na prvi pogled močno navdušila; bila je močno zasnežena, v njej so se videli tudi krajši ledeni trakovi, ki so se povezovali v čudovito linijo, ki je rezala steno prav na vrh gore. Toda še preden sva postavila ABC, to je pomožno bazo, v najinem primeru osamljen šotorček, tik pod steno, je iz stene v močnem popoldanskem soncu izginila večina snega v spodnjih dveh tretjinah. Problem osončenih sten šestisočakov je prav previsoka dnevna temperatura in to se je kasneje izkazalo kot usodno za uspeh najine odprave. Druga težava je nastala z aklimatizacijo, oziroma s privajanjem telesa na napore na visoki nadmorski višini. Okolico najine baze je popolnoma obvladovala najina stena. Na levi jo je omejeval skalnat greben nizke nadmorske višine, na desni pa je vse možnosti prekinil pas serakov. Edina možnost je bila aklimatizacija v steni. Tako sva že slab teden po prihodu v bazo napolnila nahrbtnike z bivak opremo in hrano za štiri dni ter se odpravila v najin šotorček pod steno.

Noč pred vzponom je vedno enaka, premetavanje po ledenem šotoru, dokler ne zaspiš tik pred zdajci, ob dveh kuhanje in oblačanje na metru in pol širine, potem pa odhod v ledeno noč, ko ti neznosno težak nahrbtnik ubije vso voljo. Pod steno je ponavadi že mnogo boljše. Oprema se seli iz nahrbtnika, na pas, noge, v roke, s pogledom pa začneš iskati najboljše prehode v smeri. Varovala sva se že od samega začetka. Ponavadi sva se sicer zakadila v led in plezala nenavezana, dokler se je le dalo, tokrat pa nisva hotela ničesar prepustiti naključju. Jutro je bilo mrzlo, led odličen in raztežaj je sledil raztežaju. Počasi sva se prebijala vedno višje med kratkimi počitki, ko naju je pomanjkanje kisika med napori prisililo, da sva se nadihala. V najtežjem raztežaju sem bil prisiljen obesiti nahrbtnik na klin, da sem se lahko prebil čez snežni previs, ki se je nagibal na od plazov zglajene kamnite plati. V takem je vsakršno varovanje nemogoče. Prvi sončni žarki so bili še kako dobrodošli, končno so se nama ogreli neobčutljivi prsti. Čez nekaj minut pa se je začelo, najprej s kosi ledu, ki so brneli po ledenem lijaku. Plezala sva čisto ob steni, kjer sva imela vsaj malo zaklona, dokler nisva bila po dveh urah in nadaljnih dvesto metrih prisiljena zapustiti žleba in prečiti v pobočje, ki je tvorilo zgornji del lijaka. Enajst ur plezanja in neaklimatiziranost sta naju znatno upočasnila, predvsem pa neznosno utrudila, ko sva se začela ozirati po prostoru za bivak. Levo v bližini skal je bilo nemogoče, tam so kot po voznem redu brneli veliki skalni okruški, vse ostalo pa je bilo ledeno pobočje brez ene grbine, ki bi ustavilo nepredvidljive izstrelke, ki jih je s sebe otresala gora.

Skalni okruški "odnesli" načrt

Vedela sva, da je ta priložnost zapravljena, prepočasna sva bila, da bi prišla dovolj zgodaj na greben, poskusila bova naslednjič, iz nahrbtnika bova vrgla bivak vrečo in bunde ter se tako olajšana in bolje aklimatizirana gibala hitreje. Lahko bi tudi napela vrvi čez spodnji del in se s pomočjo prižem povzpela čez njega ponoči. Pa nisva niti imela dovolj vrvi, niti se to ne bi ujemalo z najinim pojmovanjem alpinizma. Med spusti ob vrvi naju je večkrat zasulo kamenje, meni je proti koncu izbilo cepin, ki je bil skoraj cel zapičen v sneg, pa sva ga na srečo našla. Naslednjič sva odhajala pod steno z bolj lahkotnim korakom, kljub vsemu se je poznalo, da sva že nekaj časa na višini. Vse skupaj pa se je končalo drugače, med nočnim sneženjem in pršnimi plazovi, ki so stalno usipali po steni sva komaj pobegnila nazaj v bazo. Za tretjič pa nisva zbrala ne volje ne moči. In tako se je najin poskus izjalovil.

Za pomoč pri odpravi se zahvaljujeva vsem, ki so naju podprli: KOTG in KA pri PZS, PD Ljubljana Matica, Mobitel, BTC, Salus., Iskra Invest, Karanta, Avtokleparstvo Štojs, S.T., ProMontana in Annapurna, Magg, Novak Rado s.p., Euroelma in klubu študentov telekomunikacij.

Jernej Bevk

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.