Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razvoj jeseniškega alpinizma od 1947 do 1977

Železar (1978) - Pavel Dimitrov: ... razvoj alpinizma v Gornjesavski dolini se je naglo razvijal in tako je prišlo do ustanovitve alpinističnega odseka Jesenice in to dne 9. septembra 1947 leta.

Žar plavžev in martinovih peči, pesem strojev in težkih kovaških kladiv, težko in naporno delo v valjarnah in delavnicah je ob prelomu stoletja vzdramilo iz monotonega življenja tudi jeseniškega kovinarja in mu vzbudilo živo potrebo po življenju v naravi v osrčju veličastnih in mogočnih gora.


V obdobju pred II. svetovno vojno, pod izredno težkimi življenjskimi pogoji so le redki navdušenci zahajali v osrčje gora. Druga svetovna vojna je precej zavrla razvoj planinstva in alpinizma v Gornjesavski dolini in za vedno so ugasnila mnoga mlada življenja alpinistov ...
Po končani drugi svetovni vojni se je razvoj alpinizma v Gornjesavski dolini naglo razvijal in tako je prišlo do ustanovitve alpinističnega odseka Jesenice in to dne 9. septembra 1947 leta.


Ob ustanovitvi odseka so bili člani registrirani: Joža Čop, Uroš Župančič, Andrej More, Maks Medja, Karel Korenini, dr. Miha Potočnik, Janez Krušic, Janko Šilar, Slavko Koblar, Maks Dimnik, Dolfe Kremžar, Stane Koblar, Ciril Praček in drugi.
Posamezniki so v kratkem obdobju preplezali vse smeri v domačih gorah, preplezali so vrsto težkih prvenstvenih smeri. Zato so nekateri najbolj zagnani želeli preizkusiti svojo moč, sposobnost in znanje v tujih gorah. Tako sta bili leta 1950 izvedeni dve manjši odpravi v montblanško skupino ter Lienške Dolomite.
Prva republiška odprava se je v montblanški skupini mudila v času od 29. julija do 18. avgusta 1954 leta. Od članov jeseniškega alpinističnega odseka sta se je udeležila Janko Šilar in Janez Krušic. Izvedla sta več težjih vzponov, slabo vreme pa jima je preprečilo še druge predvidene vzpone.
V letu 1955 je bila izvedena druga republiška odprava v Francoske Alpe. V odpravi so sodelovali tudi trije člani jeseniškega odseka: Janez Krušic, Peter Ferjan in Tone Zupan. Izvedli so več težjih vzponov in to: preko južne stene Druja (3733 m), severozahodni greben Tour Ronde, severna stena Les Courtes (3856 metrov). Povzpeli so se še na Mont Blanc (4810 m) in Belvedere (2966).

Leta 1960 odide na pot prva jugoslovanska himalajska odprava na Trisul, vendar v njej ni bilo nobenega Jeseničana.
Prve jugoslovanske odprave v Kavkaz, leta 1963, se je udeležil tudi član našega odseka Milan Valant. Opravil je več težjih plezalnih vzponov, ki so trajali po dva do tri dni v sneg in led okovanih kavkaških gora.
Slovenske odprave na daljni sever - Spitzberge, se je udeležil tudi jeseniški alpinist Marko Butinar. Odprava je odšla na pot 26. maja in se vrnila 22. julija 1964 leta. Člani odprave so na daljnem severu zavzeli kar 29 vrhov in jo štejemo kot zelo uspešno. Velik delež k uspešnosti odprave je prispeval Marko Butinar z naslednjimi vzponi:
- severozahodna stena Brogertindena (720 m)
- severozahodna stena Mt Queen (1263 m)
- kuloar na brezimeni grebenski vrh Nut Pretender in greben do vrha (1244 m)
- brezimeni vrh nad Cross Fjordom (800 - 900 m)
- grebensko prečenje Kot (1001 m), Kota (1203 m), Finstervalden (1184 m) in Kote (1180 m)
- greben Hansen - dva vrhova (700 m in 800 m).
Značilnost teh tur je, da se pričenjajo praktično že na morski gladini, zato so stene zelo visoke in zahtevne.
To leto je bila tudi štirimesečna republiška odprava v pogorje Cordillero-Real. Odprava je bila zelo uspešna. Člani odprave so se povzpeli na mnogo tehnično zahtevnih vrhov, visokih nad 5000 m. Preplezali so tudi nekaj prvenstvenih vzponov. Med člani odprave je bil tudi član jeseniškega odseka Tine Mihelič, ki je preplezal vrsto plezalnih smeri in opravil nekaj vzponov na vrhove:
- Cuticuchu (5000 m).
- Fraternidad (5000 m),
- Huoyna Potosi (6094 m).
- Kota (4965 m),
- Illussion (5330 m) - prvenstvena smer,
- Condariri (5656 m),
- Alanorte (5532 m).
- Prečenje El Diente (5200 m) - Piramida Blanca (5230 m - prvenstveni vzpon)
- Wymoning (5465 m, ocena II-III - prvenstven vzpon)
- Tarifi (5280 m) in Pegueno Alpamoyo (5330 m)
- Tarija - Pegyeno Alpamayo I nominado (5320 m - prvenstven vzpon)
- pico Reya - Pico Jugoslavija - prvenstvena
- Illampu (6362 m)
- Pico del Norte (6030 m)
Petega avgusta 1965 leta odide na pot druga jugoslovanska himalajska odprava z namenom, da se povzpne na vrh Kangbačen 7903 m, na katerega še ni stopila človeška noga.
Med dvanajstimi člani odprave sta bila tudi člana jeseniškega alpinističnega odseka Marko Butinar in Pavel Dimitrov. Z letalom so se pripeljali do Calcute, nato še 1000 km z vlakom do Jakbanija. Od tu naprej pa s tovornjaki do Darana, ki je bila izhodiščna točka odprave.
Odprava je bila že na začetku svoje poti obsojena na neuspeh, saj je za normalni potek primanjkovalo finančnih sredstev. Zaradi tega je iz Darana odšla na pot najprej »izvidnica«, ki je v 18 dneh prišla v bazo, ki je stala na ledeniku Ramtang (4950 m) in to tri dni pred »glavnino«. Pet članov »zaščitnice« pa je odšlo proti bazi, ko je iz domovine prispelo nakazilo denarja. Tako so nekateri člani »izvidnice« in »glavnine« postavljali že tretje višinsko taborišče, ko je »zaščitnica« šele prišla v bazo.
Kljub tem težavam so v kratkem času postavili tri višinska taborišča: T I 5200 m, T II 5600 m, T III 6200 m. Nato se je vreme poslabšalo in zapadlo je več kot meter snega. Tabor II in III sta bila popolnoma uničena. Ko se je vreme izboljšalo so ponovno obnovili T II in T III, naslednji dan pa so postavili T IV 6700 m. Od tu so izvedli vzpon na Koto 7535 m z namenom, da bi ugotovili možnost vzpona na vrh po grebenu. Ugotovili so, da je vzpon na vrh možen le po strmi vesini pod grebenom, ki gleda na ledenik Ramtang. Postavijo še T V 7070 m. Za vzpon na greben so zaradi pršnega snega (vdiralo se je do pasu) izgubili veliko časa in moči. Sazanov in Dimitrov sta si na grebenu s skrajnimi močmi izkopala votlino na grebenu 7650 m, visoko in prenočita. Noč brez kisika, brez šotora, brez kuhalnika je pustila težke posledice - ozebline. Greben proti vrhu (še 250 višinskim metrov) je bil videti tako blizu in obenem tako daleč ... Z zadnjimi atomi moči (in sreče) sta se umaknila v bazo. Čeprav odprava ni dosegla vrha jo štejemo kot uspešno (še posebno pod pogoji, ki so takrat bili) saj sta dve drugi odpravi dosegli naslednjo višino: Japonska 5600 m in mešana nemško-švicarska 6100 m. Naša odprava je z višino 7650 m dosegla najvišjo točko na Kangbačenu, obenem pa noben Jugoslovan do tedaj ni stal višje! Kar je najbolj pomembno, pa je dejstvo, da je rešila »ključ smeri« vrata je bilo treba le še »odpreti«. Odprava se je vrnila domov 11. novembra 1965 leta.
Leta 1966 je odšla na pot devetčlanska odprava na Kavkaz, ki jo je organizirala PZS. Vodja odprave je bil Jeseničan Janez Krušic. Poleg njega so bili še trije člani jeseniškega alpinističnega odseka in to: Tine Zupančič, Mitja Košir in Jože Bernard.
Najprej so se vsi člani odprave povzpeli na 5179 m visoki Koštan Tau ocena IV a. Tura je trajala pet dni. Preplezali so v petih dneh severno steno Mižirgija, smer Piljevina. V b tež. stopnje.
Izvedli so plezalni vzpon preko južne stene Dych Tan 5208 m. Ocena V a tež. stopnje. Vzpon je trajal pet dni.
V severnih stenah Ullu - Aus in Gestoli so preplezali Slovenski steber in Slovensko rebro. Ocena V-a tež. stopnje, v petih dneh.
To odpravo štejemo kot najuspešnejšo kar jih je bilo v Kavkazu. Velik delež k uspešnosti so doprinesli Jeseničani, z vodjem na čelu.
V okviru praznovanj 50. obletnice velike oktobrske revolucije, je bila leta 1967 organizirana alpiniada z udeležbo alpinistov iz vseh socialističnih dežel. Za cilj so si zadali vzpon na Pik Lenina 7134 m. Vabilo je dobila PZJ, ki je organizacijo prepustila PZS. Tako je bil določen za vodjo odprave dr. Miha Potočnik, med šestimi člani odprave pa je bil tudi Jeseničan Pavel Dimitrov.
Z vlakom so potovali preko Beograda, Budimpešte, Kieva, Moskve in Taškenta do Andižana. Potem so se dva dni vozili s kamioni do baznega taborišča na višini 3650 m, kjer je plapolalo deset zastav - držav udeleženk alpiniade.
Višinski tabor I je stal na Leninovem ledeniku 4010 m visoko. Naslednji dan postavijo T II 5200 m. Po dvodnevni aklimatizaciji odidejo proti T III in ga postavijo 6200 m visoko. Po petih dneh bivanja v bazi odidejo zadnjič proti gori. Postavijo še T IV 6700 m in naslednji dan se povzpnejo na vrh. Srečni si sežejo v roke tudi naši alpinisti. Vzpon so izvedli po dveh smereh in to: preko »skale Lipkina« in preko »Razdelnaja«. Odprava je bila zelo uspešna, saj so se (razen vodje, ki je dosegel svoj višinski rekord 6200 m) vsi povzpeli na vrh in v imenu naše dežele prispevali svoj delež k praznovanju 50-letnice oktobrske revolucije.
Peta odprava na Kavkaz je odšla na pot 18. julija 1968 leta. Cilj odprave je bil alpinistično obdelati skupino Cei. Odprava je štela deset članov, med njimi je bil Jeseničan Niko Bernard. Povzpeli so se na Pik Nikolajev - 4100 m. Drugi vzpon so izvedli na Adaj-Hok 4405 m, v dveh smereh. V zelo slabem vremenu (megli, vetru in mrazu), so po enajsturnem plezanju dosegli vrh. Povzpeli so se tudi na Kazbek 5047 m. Nato so preplezali smer v Pasionario 3921 m in Pik Vilsu 4005 m. Obe smeri sta ocenjeni z najvišjo težavnostno stopnjo V b.
Zadnji vzpon na vrh Uilpato - 4646 m, so izvedle tri naveze. Vzpon je trajal tri dni. Tako kot v prejšnjih odpravah je Niko častno zastopal naš odsek in doprinesel velik delež k uspehu celotne odprave. V domovino so se vrnili 14. avgusta 1968. leta.
Dne 30. avgusta 1968 je odšla na pot štiričlanska odprava na Ararat 5165 m. Med njimi je bil Jeseničan Joco Balant. Vso dolgo pot so prevozili z dvema osebnima avtomobiloma. Vzpon na vrh so izvedli v zelo slabem vremenu.

V letu 1970 je odšla na pot naša druga odprava v Hindikuš. Med šestimi člani odprave sta bila tudi Jeseničana Mitja Košir in dr. Tomaž Ažman. Odprava je delovala v gorah okoli Kišmihana. Na vrh Kišmihana so se povzpeli po novi prvenstveni smeri. Povzpeli so se tudi na Koh-e-Nadir Šaho in na Naser Časrau-Čuko.
Izvedli so tudi grebensko prečenje med sedli M2/M3 - Naser-Časrau-Čuka
M l/M 2 in Košmikanom. Odprava je dosegla izredne uspehe v pogorju, ki v alpinističnem pogledu še ni tako dodobra obdelano.
Za nami je razvojna pot jeseniškega alpinizma dolga tri desetletja. Naporna je bila pot od prvih entuziastov, ki so se kalili pri vzponih, turah in množičnih podhodov do uspešnih odprav v tuje gore.
Mnogim gore niso bile naklonjene. Za vedno so jih vzele v svoj objem ... Bili so del naše stvarnosti. Nam pa ostane dolžnost, da tradicijo jeseniškega alpinizma nadaljujemo in kronamo z novimi uspehi, saj naše veselje je v gorah!

Pavel Dimitrov
Železar, 14. september 1978

   Železar

 

 14.09.1978

 

Jlib.si/arhiv - PlanID
Priredil: G. Š.

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.