Križem kražem po Aljaski
Resnični McKinley
V zgodovini prodaje nepremičnin se šteje prodaja Aljaske Združenim državam Amerike za največjo rusko napako. Izplačana vsota je leta 1867 znašala 7,2 milijonov dolarjev, kar je za deželo v izmeri 1,5 milijona kvadratnih kilometrov, pomenilo zgolj 4,7 centa za hektar. Koliko znaša cena parcele danes, ko je še vedno velika večina ozemlja neposeljenega, je težko reči, vsekakor pa če so cene od tedaj narasle za stokrat, hektar teoretično še vedno ne stane niti pet dolarjev, se pravi malenkost več kot tri evre. V deželi, ki je od Slovenije kar 75 krat večja, nikakor ne trpijo zaradi prenaseljenosti, saj danes tam živi le okoli 650 000 prebivalcev.
V reklami aljaške železnice je zapisano, da si lahko Aljasko najlepše ogledamo med vožnjo z vlakom.
Po tirih čez prelaze proti morju
Po železnici se lahko peljemo od Sewarda na južni obali in preko največjega mesta Anchoragea vse do Fairbanksa, drugega po velikosti, ki leži v samem osrčju dežele. Pokrajino prekriva, razen na jugu pri Sewardu, kjer je najti celo pravi deževni gozd, le tundra in tajga, po kateri se lahko ure in ure vozimo skozi gozdove pritlikavih smrek. Vožnja z razglednim vlakom je zaradi počasne vožnje vredna svojega naziva. Hitreje enostavno ne gre, bolje rečeno ni varno, vzrok pa tiči v permafrostu, to je stalni zmrznjenosti tal malo pod površino. To zelo upočasni rast in smreke, ki imajo za otroško ped premera v deblu, so lahko stare sto let in več. Posledica je tudi na tisoče jezer in močvirij, ker pomladi odtajana voda ne more ponikniti skozi led. Permafrost se nahaja na različnih krajih različno globoko, zaradi segrevanja se prej trdna podlaga vdaja in železniška proga postaja podobna otroški verziji vlakca smrti v Gardalandu. Tudi ceste so marsikje takšne, da se človeka začenja lotevati morska bolezen, zaradi te nadloge se lahko tokom let naredijo pravcati asfaltni valovi. Z njihovim saniranjem se cestne službe ukvarjajo med tistimi nekaj meseci ko še ni zmrzali in ko je na cestah največ turistov. Se vam zdi tole kaj znano? Morda se nekaj te nadloge skriva celo pod našimi cestami!
Aljaska je obogatela predvsem zaradi obilja rudnih bogastev. Zlata mrzlica je privabljala deset tisoče iz vsega sveta in njen virus še do danes ni popolnoma premagan.
Zlata mrzlica še ni zamrla
Stotine ljudi se vsako leto nastani v šotorih in preživi svoj dopust v iskanju sreče na področjih, ki obetajo najdbo. Toda to je trdo delo, ki največkrat uspe pokriti le stroške nujnih življenjskih potrebščin in morda lakote po avanturi. Turisti se lahko preskusijo v izpiranju zlata v več rudnikih, ki so namenjeni potešitvi njihove radovednosti, če in koliko se bo zaiskrilo na dnu izpiralne posode. V svojem navdušenju seveda vsak pozabi, da je za vstopnino plačal več, kot je izpral drobnih zlatih zrnc. Toda to le potrjuje usodo zlatosledcev, od katerih je v resnici obogatel le vsak tisoči.
Drugo zlato je črne barve in priteka iz skrajnega severa, kjer so pri Phrudoe Bayu velika naftna polja in začetek aljaškega naftovoda, ki se razteza vse do Valdeza na jugu, kjer nafto prelijejo v žejne tankerje. Pot nafte traja okoli šest dni, približno na presledek enega dne, pa po cevi spustijo z gumo obložen torpedo, ki mu rečejo pujs (pig), da iz sten postrga gosto nafto in jo potiska naprej.
Prerez aljaškega naftovoda s čistilnim "prašičem" v drobovju
Morda je zanimiv tudi podatek, da stalni prebivalci Aljaske zaradi tega naftovoda prejemajo rento, ki se sicer za vsako leto posebej izračuna, znaša pa približno dolarskega tisočaka po osebi.
Promet po Aljaski se je pred stoletjem odvijal precej drugače, oziroma se skoraj ni. Danes so motorne sani zamenjale nepogrešljive pasje vprege, ki so danes namenjene le še športnim in turističnim užitkom. Poleti ponekod pse zaprežejo v vozičke, s katerimi prevažajo turiste in s tem tekmovalnim psom omogočajo suhi trening, pozimi pa se najsposobnejši vodniki udeležijo znamenite, 1150 milj dolge preizkušnje: Anchorage-Nome. Pomisleki, ki se pri teh aktivnostih porajajo ljubiteljem štirinožcev so odveč, kajti ob obisku kakšnega od pasjih vzrejališč se lahko vsak prepriča, da so ti psi ustvarjeni za tek. Vedno nastane največji kraval ravno v trenutkih, ko začne vodnik izbirati ducat psov, ki jih bo vpregel v sani. Psi vedno tulijo vse do trenutka, ko je izbran še zadnji srečnež.
Precej drugače je ob neki drugi dirki, to je ob vsakoletnem gorskem teku, ki ga prirejajo v Sewardu na dan neodvisnosti, ki je kot vemo 4.julija. Gorski tekači pridejo od vsepovsod in se pomerijo v dirki, ki se prične na obalni ploščadi in se po nekaj ulicah usmeri v strmino gruščnate gore Mount Marathon, visoke dobrih 900m. Čas se ne meri le do vrha, temveč v obe smeri, zmagovalci z nalogo opravijo v manj kot 45 minutah, njihova nagrada pa je le čast in slava za medije in zgodovino. Kljub temu je tek izredno dobro obiskan.
Mt Marathon, vidna je tudi pot nanjo
Nekoliko drugače je Seward, ki ga domačini zaljubljeno imenujejo »prava Aljaska«, povezan z zgodovino državnih simbolov. Ne le, da ima mesto ime po ameriškem državnem sekretarju W.H.Sewardu, ki je deželo tako uspešno odkupil od Rusov. Gre za državno zastavo Aljaske, ki je temno modra, na njej pa je sedem zvezd Velikega voza in Severnica. Leta 1927 je vlada razpisala natečaj za zastavo, na katerem je predstavil svojo zmagovito idejo tedaj 13 letni šolar Benny Benson iz Sewarda. V spomin in za nagrado je tedaj prejel gravirano žepno uro, ter mesto na zemljevidu. Eno od aljaških gora so namreč poimenovali po njem.
Naslednji simbol Aljaske, če ne najpomembnejši, pa zagotovo največji, je Mount McKinley, ki je obenem tudi najvišja gora severne Amerike.
Visoko do neba: Mc Kinley, najvišja gora severne Amerike
6193 m visoka gora je tu bolj poznana po domačem imenu plemena Athabascan: Denali in je osrednja znamenitost nacionalnega parka Denali, ki je za naše pojmovanje velikanski, saj presega površino Slovenije. Vstop v park je z avtomobilom mogoč le prvih trideset kilometrov, naprej pa enodnevne turiste ali tiste, ki so namenjeni na kampiranje, odpeljejo posebni avtobusi. Možno je tudi kolesarjenje in pohodništvo, šotorjenje pa je s predhodnimi rezervacijami možno načeloma v šestih, za to določenih kampih. Načeloma zato, ker sta bila v času mojega obiska dva od njih začasno zaprta zaradi »povečanih živalskih aktivnosti«, kakor se je glasila uradna razlaga. V parku je veliko divjih živali, ki imajo tu popolno svobodo, zato je predvsem od sreče odvisno, koliko jih bodo obiskovalci uspeli tudi v resnici videli. Zagotovo pa so najbolj zaželene živali velike peterice, kot imenujejo: grizlija, volka, losa, karibuja in skalno ovco. Pravila za tiste, ki si omislijo prenočevanje v šotoru so stroga, predvsem zaradi medvedov in volkov se je potrebno držati pravila, da se hrane ne pušča v šotorih, ampak se vskladišči v za to pripravljene brunarice, ki so na voljo v vsakem kampu.
Polychrome mountain, "aljaški velikonočni pirh"
Gora McKinley je najlepše vidna iz predzadnjega kampa, ki je od vhoda oddaljen 140 kilometrov. Čeprav smo od nje tam, pri Wonder Lake oddaljeni še trideset kilometrov, se nam ob lepem vremenu (kar pa je bolj loterija) odpre verjetno najobsežnejši pogled na goro, ki v svetu nima para. Njeno podnožje je namreč na nadmorski višini le okoli 700m, tako da je do vrha kar 5,5 kilometra višinske razlike. Za primerjavo: iz baznega tabora pod Mt. Everestom, do kamor se lahko povzpnejo trekerji, je do vrha »le« 3,5 kilometra. Pod McKinley se vsako leto zgrnejo trume turistov, seveda predvsem iz ZDA. Na presenečenje so mi tamkajšnji ameriški turisti prav dobro razbili stereotip o nepoznavanju zemljepisa, saj od vseh s katerimi sem se pogovarjal, le dva nista ločila med Slovenijo in Slovaško, pa tudi ta dva sem potolažil, da ni bil pri tem šolskem predmetu njihov predsednik prav nič boljši. Smešno je bilo nekaj čisto drugega. Ker sem imel oblečen anorak znamke McKinley, sem bil deležen nemalo vprašanj in začudenja, saj gre za evropski izdelek, ki se ga pri njih ne dobi. No ja, toda tudi oni so Evropejcem »ukradli« pizzo in hamburger, ki imata tam čez lužo status, kot ga v svojih domovinah ne bosta imela nikoli.
Kit grbavec med popoldanskimi aktivnostmi
Na splošno gledano je Aljaska izredno prostrana dežela, ki jo je zaradi njene visoke geografske lege najbolje obiskati od junija do avgusta, čemur so prilagojeni čarterski poleti, ki jih je pametno rezervirati že v pomladnih mesecih. Prednost pri popotovanju pomeni tudi dolžina dneva, saj v tem obdobju niti sredi noči ne potrebujemo baterijske svetilke in tudi temperature se zaradi sonca, ki tedaj sploh ne zaide, dvignejo presenetljivo visoko, celo nad 30 º C. Slaba stran je, da se pri dnevni svetlobi nekoliko težje zaspi in pa seveda, da nikakor ne moremo videli znamenitega polarnega sija, aurore borealis, ki s svetlobnimi pahljačami razsvetljuje dolge zimske noči.
Dušan Škodič