Delo - Simona Bandur: ... nadmorske višine
V projektu VrH Julijcev drugo leto zapored izlavljajo ribe, ki so pogubno vplivale na jezerski ekosistem.
Pred tridesetimi leti se je zamisel najbrž zdela dobra: ribe v Triglavskem jezeru. Kajti v jezerih pač morajo plavati ribe, mar ne? In tako so tudi v Dvojno jezero (peto in šesto od Sedmerih) podtaknili nekaj jezerskih zlatovčic. Kmalu so se ob njih pojavili še pisanci, ki so jih očitno uporabljali za vabe pri ribolovu. Tudi ti so se lepo razmnožili in iz te na prvi pogled nedolžne ideje je nastala prava naravna katastrofa, ki je zlasti v poletnem času visokogorski biser spremenila v zaudarjajočo mlakužo. Zato zadnji dve leti tam intenzivno izlavljajo ribe in upajo, da si bo Dvojno jezero vendarle opomoglo.
Glavni ribič na jezeru, ki se razteza na višini 1685 metrov nad morjem, je Miha Ivanc iz Zavoda za ribištvo RS. Če smo natančnejši, je vodja izlova rib iz Dvojnega jezera, ki je del projekta VrH Julijcev, katerega cilj je izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku. Te dni ga je s kolegi mogoče srečati v okolici Koče pri Triglavskih jezerih, ki kraljuje med vršaci ob tem idiličnem jezeru. A že lep čas je tudi na prvi pogled mogoče opaziti, da je idila ogrožena. V vodi se razraščajo alge, »domorodnega« planktona ni več, saj so ga ribe snedle. Ko je poleti gladina nizka, se okoli širi smrad, zlasti peto jezero spremeni barvo v skoraj povsem temno ...
Priprava zabodnih mrež
V času našega obiska sta bili peto in šesto Triglavsko jezero zaradi visoke vode še povezani. Okoli so posedali planinci; na enega redkih povsem sončnih dni po dobrem tednu se jih je nabralo precej, mnogi se niso mogli upreti, da ne bi bosopeti zakoračili v vodo. Nad njimi je vse dopoldne letal helikopter, kajti prav takrat so do koče vozili dele sončne elektrarne, ki so jo nameščali na streho. To priložnost za prevoz tovora so izkoristili tudi sodelujoči v projektu izlova rib na Dvojnem jezeru, saj je cena v takih primerih precej nižja, kot je mimogrede omenil Ivanc, eden od četverice sodelujočih iz zavoda za ribištvo.
Bernard Semrajc je že čakal na čolnu, njegova sodelavka Tina Leskošek in Boštjan Podgornik, zunanji sodelavec v projektu izlova rib, sta v zaboje zlagala mreže, dolge približno 25 metrov in visoke meter in pol. »To so zabodne mreže, kar pomeni, da so prozorne. Ker jih ribe v vodi ne vidijo, se vanje zataknejo s škrgami. Če bi mreže opazile, bi se jim seveda izognile,« je opisoval Ivanc. V tem primeru prav gotovo ni cilj, da ribe preživijo, so med smehom prikimali člani odprave, a povsem zaman le ne bodo dale življenj – proučujejo jih na različnih ustanovah, med drugim zaradi morebitne vsebnosti plastike.
Polaganje mrež
Da ribe v gorsko jezero ne sodijo, ne glede na to, kako všečna se je morda zdela ideja o visokogorskem ribolovu, so ugotovili že kmalu po tistem, ko so jih vnesli vanj. Prvi poskusni izlovi so bili v letih 1999 in 2000, ko so ujeli veliko več velikih rib, vendar za nadaljevanje ni bilo dovolj denarja. Tokratni projekt so začeli snovati okoli leta 2017, začel se je 2019, a je bilo nekaj zamika zaradi papirologije (ker gre za kohezijski projekt, je tega zelo veliko, je pripomnil Ivanc). Lani so vendarle s polno paro začeli loviti, letos so že okoli dvestokrat postavili zabodne mreže.
Tokrat so jih na čoln naložili deset, nanj sta stopili še Tina Leskošek in Barbara Semrajc, prijeli za vesla, potem pa vešče sledili napotkom kolega, kako usmerjati čoln, da bodo mreže kar se da smotrno razporedili.
»Uf, poglej, kako je motna voda. Spomladi je mogoče videti kamne do dna, zdaj pa so se alge že pošteno razrasle,« je ugotavljala Tina Leskošek, ki jezero že zelo dobro pozna, navsezadnje je na njem skoraj vsak teden, pogosto tudi v slabem vremenu. Sezona je kratka, traja od junija do septembra, lani so jo raztegnili do novembra, vse dokler ni začelo zmrzovati.
Rib tokrat ni bilo videti, zadržujejo se globlje, sta pojasnili sogovornici.
Ali je po letošnjem izlovu – iz jezera so pobrali okoli 12.000 osebkov – opaznega že kaj napredka, ne morejo z gotovostjo reči, a se zdi, da je rib vendarle manj, sta se strinjali. Medtem je Bernard Semrajc našel prostor, kamor je vrgel prvo mrežo. »Počasi ... počasi … zdaj pa poženita!« je vzkliknil in vlekel mrežo, dokler se ni raztegnila. Odvrgel jo je in poročal: »To je bila številka šest.« Sledil je trenutek za birokracijo – vpis številke v seznam. Mreže morajo ostati v vodi dvanajst ur, potem jih izvlečejo, ribe ločijo, preštejejo, izmerijo in stehtajo.
Lepota dela pod vršaci
Medtem ko so polagali ribe, so pokukali še v kogole, posebne vrše, ki jih pustijo v vodi vsaj štiri dni; vsega 
skupaj jih je v Dvojnem jezeru trenutno položenih 18. V enem od njih je migotalo, potegnili so ga na plano in iz njega se je usulo kakih ducat zlatovčic različnih velikosti. V Bohinjskem jezeru bi zrasle tudi do 50 centimetrov, je dejal Semrajc, celo tukaj, na Dvojnem, so ujeli tri do štiri kapitalne primerke, preostale so velike od 10 do 15 centimetrov.
»V največji, ki smo jo odkrili, smo v želodcu našli manjšo ribo, kar dokazuje, da se hranijo s svojimi mlajšimi vrstnicami,« je povedala Tina Leskošek, ki je med pisanjem diplomske naloge proučevala prav prehrano jezerskih zlatovčic. Nobeden od tokratnih ribičev z Dvojnega jezera ni ribič v pravem pomenu besede, kot so med smehom priznali, čeprav je bilo še nedolgo tega menda pravilo, da lahko na zavodu za ribištvu delajo samo ribiči; vsi so biologi z najrazličnejšimi zanimanji, na prvem mestu niti niso bile nujno ribe, a so jih zdaj vzljubili, tudi nad delom nad 1500 metri nadmorske višine se niso pridušali.
»Veliko bolje kot delo v pisarni,« je med veslanjem vedro razlagala Tina Leskošek, »čeprav se tudi tistemu ni mogoče izogniti.«
Ustavili smo se na območju, kjer je bilo jezero po oceni sogovornikov globoko okoli šest metrov, pri boji, kjer je najgloblje in imajo napravo za redno vzorčenje temperature na več globinah, še kakšna dva metra več. Padla je še ena mreža, skupaj jih je bilo na koncu pet, preostale so položili v drugem delu jezera.
Še slabše je na Planini pri jezeru
Ena izmed najbolj priljubljenih poti do Koče pri Triglavskih jezerih je s planine Blato. Le kakšno uro hoda od tam je jezero na Planini pri jezeru, v katerem je že od daleč mogoče opaziti ribe. Sicer se ne kvalificira med visokogorska jezera, so pa razmere v njem še slabše, je povedal Miha Ivanc z zavoda za ribištvo. Tudi tam je koča, v okolici se pasejo krave, od ribjih vrst sta tam še klen in navadni koreselj. Iz jezera so sicer v okviru podnebnega sklada že pred leti izlavljali ribe, vendar bi bil potreben celovit projekt, da bi izboljšali stanje, čeprav je vprašanje, ali je reverzibilnost zaradi številnih sedimentov sploh še mogoča.
Izkušnje iz tujine
Poleg zabodnih mrež in kogolov uporabljajo mreže za mladice in metodo lova z električno energijo; izkušnje so črpali v drugih državah, na primer Italiji in Španiji, ki sta tovrstne projekte že izpeljali. Tako rekoč po vsej Evropi in ZDA so namreč imeli težave s tem, da so ljudje v gorska jezera naseljevali ribe. Dobre rezultate so v tujini že dosegali pri izlovu jezerske zlatovčice, za pisance pa za zdaj niso dobili končnih poročil. Za Dvojno jezero je že znano, da se bo projekt podaljšal, cilj pa ostaja jasen: »Izloviti vse ribe ali vsaj čim več,« kot je dejal Miha Ivanc.
Ali je jezero mogoče vrniti v prvotno stanje? Ivanc je ob tem vprašanju pomolčal, nato pa odkrito rekel: »Ne vem, jaz se ukvarjam z ribami. A kot vidite, je stanje jezera poleti zelo kritično. Eden od vzrokov so gotovo ribe. Toda tukaj je še planinska koča, ki ima veliko obiskovalcev. Ima sicer čistilno napravo, a jo je treba nadgraditi. Nujna je celostna rešitev, samo parcialne ne bodo dovolj.«
Več kot 20 tujerodnih vrst
V projekt VrH Julijcev je vključenih devet partnerjev. Njegova vrednost je skoraj 3,7 milijona evrov, sofinancirata pa ga evropski sklad za regionalni razvoj ter ministrstvo za okolje in prostor. Izboljšanje stanja Dvojnega jezera je le del projekta, ki je sestavljen iz osmih vsebinskih sklopov, velja pa za enega prednostnih in najtežjih ciljev. Problematiki tujerodnih vrst se v javnem zavodu TNP sicer posvečajo že več let. V parku je namreč prisotnih 23 tujerodnih vrst na skoraj 1700 lokacijah, zaradi podnebnih sprememb in spremenjene rabe prostora pa se bojijo, da bodo prišle še nove.