Na današnji dan, 31. oktobra 1937, so Bine Benkovič, Pavle Kemperle in Janez Presl preplezali Rzenikovo steno v njenem skrajno levem delu.
Rzenik
Kombinacija severovzhodnega stebra in severovzhodne stene
Janez Presl: Že 1933. leta me je začel zanimati Rzenik s svojo steno, ki pada navpično proti Beli. Tako sem si jo šel v avgustu istega leta ogledovat od blizu in sem izplezal skozi jarek na stiku Konjeve in Rzenikove stene. Od takrat me je Rzenikova stena vedno privlačevala. Kadar sem imel količkaj časa, sem sedel na koncu plazu in jo opazoval z daljnogledom; 1935. in 1936. leta sva s Kemperlom naskočila severno steno, a sva se morala obakrat vrniti. Letos (1937) sem v maju zopet plezal skozi jarek ob Konju in med potjo natančno pregledal severozahodno steno. V spodnji tretjini se mi je zdela neprehodna, opazil sem pa nekaj členovitosti ob skrajnem levem robu. Na to sem opozoril Kemperla in 26. septembra sva naskočila steno od te strani.
Vstopila sva, navezana na dvojno tridesetmetrsko vrv, v kamin, ki tvori obenem vstop za smer preko jarka (1). Po njem sem plezal za dolžino vrvi, prestopil čez rob na desno, v vodoravno prečko, ki me je pripeljala do navpičnega, plitvega kamina. Pavle je od tod prečil na desno strmo navzgor in prestopil v plitev jarek z dobrim stojiščem (2). Ko sem ga dosegel, je s težavo prelezel oster rob na desni ter se zagvozdil v veliko zaseko (3). V silno zračnem položaju sem preko njega prestopil v navpičen, plitev kamin in po krušljivem skalovju dosegel široko travnato teraso (4). Ta se vleče za dolžino vrvi na desno in prereže severovzhodni steber v tretjini višine. Na njej stoji velika skalna kulisa, ki tvori sijajno varovališče. Vsedel sem se za njo in zavaroval Pavleta, ki je naskočil tridesetmetrski, deloma previsen prag. V- škripčevem potegu se je dvignil iznad skrajnega roba police kakšnih pet metrov in se lotil majhnega previsa; a naenkrat se je zaradi udarcev s kladivom sprožila velika skala, ki ga je oplazila po glavi. Zato in ker se je solnce že močno nagnilo, sva se odločila za umik. Spuščala sva se v škripčevem tegu po isti poti nazaj.
Ta neuspeh pa nama ni vzel upanja; zopet sva čakala ugodnega trenutka. Prilika se je ponudila za Vse svete; Pavle Kemperle, Bine Benkovič in jaz smo 31. oktobra ob 6.30 vstopili v isto smer in že po dveurnem plezanju dosegli zgoraj omenjeno teraso,. Tam me je Pavle zamenjal v vodstvu in načel prag. Za dobrih trideset metrov je porabil poldrugo uro. Vrv je tekla skozi šest zaponk, da jo je le s težavo vlekel za seboj. Položaj je na tem mestu silovito zračen in krušljiv,ost skale zelo velika. Izmed vseh klinov je le eden sedel tako, da ga nisem mogel izbiti, ostale sem izpulil kar z roko. Ko sem priplezal do varovališča, sem zopet prevzel vodstvo in prelezel majhen prag. Nad njim sem našel prostorno travnato polico, kjer sem zabil varovalni klin, da smo se nanj privezali in uživali visoko nad zemljo počitek (5). Spodaj na plazu smo zaslišali glasove plezalnih tovarišev iz Ljubljane, ki so se namenili v severozahodno steno Rzenika.
Po počitku sem vključil svojo vrv v varovalni klin in se s pomočjo oprijemov v krajni poči in treh klinov dvignil za dve dolžini navzgor. Na desnem robu hrbta sem našel dobro stojišče (6). Tovariša sta sledila, a nista mogla izbiti klinov, ker so v masivni skali dobro držali. Od tod sem splezal po krušljivem, navpičnem jarku do velike poči (dva klina), ki jo odklana kulisa tvori s steno. Dvignil sem se po njej do vrha, kjer je sijajno varovališče. Zabil sem klin, Bine mi je podstavil »štengce« in prestopil sem preko njegovih ram in glave pod majhno preveso (klin). Od tam sem po neznatnih stopih, brez prijemkov, kolebal na desno. Sam ne vem, kako se mi je posrečilo zabiti v sredi poličke klin; ta mi je s stranskim tegom pomagal prestopiti na strm, travnat jezik, ki sega s široke terase pod vrhom. Prste sem z vso močjo zasajal v travo in se vlekel kvišku. Popolnoma utrujen sem dosegel vrhnjo polico (7).
Ko sta mi tovariša sledila, smo se vsedli na travo in počivali. Pod nami je valovala megla, da nismo mogli videti v globel; le glasovi tovarišev so nam prihajali do ušes.
Pavle je zdaj prevzel vodstvo; odšli smo po polici na desno, vsi hkrati, kakor po promenadi. Iz megle se je nad nami pokazal nekakšen kamin, po katerem se je Pavle povzpel za dolžino vrvi; naenkrat ga je ustavila prevesa. Zopet je zapelo kladivo. Dolgo sem čakal; slednjič je le prišlo povelje »naprej« in Bine je izginil za prvim robom. Na varovališču je bilo prostora samo za dva; zato smo premenili dvojno vrv v enojno, da smo s tem pridobili potrebno dolžino. Zopet je počasi potekala vrv izmed rok; pogledal sem na uro, ki je kazala 14.30 - kar je od zgoraj zadonel vrisk: Pavle je stal na vrhu! V pospešenem plezanju sem dosegel preveso, pustil pretrdovratni klin v špranji in izstopil skozi globoko poč na vrh. Iz treh grl se je utrgal zmagoslaven vrisk.
Pripis: Če naj smer v splošnem označim, moram poudariti, da je pač prva v severozahodni steni. S tem pa ni rečeno, da je problem te stene že rešen; kajti smer v kulminacijski črti je še nedotaknjena. Upam pa, da se bo dalo tudi tam z dobro voljo priti do uspeha, saj smo s svoje smeri odkrili marsikaj iz doline ali z vrha nevidnega.
Izjava: Smer, katero so napravili kamniški planinci v Rzeniku, poteka, kakor je razvidno iz opisa in slike, bistveno v območju severovzhodnega raza; ni torej kaka prva smer v severozahodni steni. Ta stena ostane zares še vedno odprto vprašanje.
Alpinski odsek SPD
Janez Presl
PV 1938