Planinski vestnik - Boris Erjavec: Poletje.
»Ja,« pravi Milan, »pozimi bova pa kaj dobrega splezala.«
»V redu, pa bova.«
Tik pred koledarsko zimo. Vreme je držalo že dva tedna. Za začetek zime sva šla v Kogel.
Prvi zimski dan. Zvečer pride Milan na društvo z idejo, da bi šla v Rzenik. Prav, jutri greva.
V petek prideva v Belo ravno še dovolj zgodaj, da v mraku vidiva steno, le rahlo je zasnežena. Prespiva v listju pod veliko skalo. Zbudiva se pozno in preden se podpreva, je že krepek dan. No, treba je še do stene. V veliki obokani votlini pod steno izbereva opremo. Oba sva prinesla vse, kar imava, sedaj pa hočeva izbrati kar najmanj. Marsikaj pustiva v votlini, toda še vedno ostaneta dva velika nahrbtnika. Za kosilo popijeva juho, se naveževa, ovesiva z železjem, dodava še omelo in natanko opoldne stopiva na plano.
Milan začne, spleza strm odstavek, nato pa počasi leze po gladkih, skoraj ravnih ploščah. Poleti bi se šele tu navezala, sedaj pa je treba že pošteno paziti. Naslednji raztežaj je moj. Splezam in varujem - kot v Paklenici - privezan na grm. Pred nama je dolga prečka v levo do dna velike zajede. Ugotoviva, da najinega najnovejšega pripomočka - omela - ne bova rabila, zato ga pošljeva na melišče. Do noči prideva ravno do dna zajede. Začneva ravnati prostor za bivak, v eni uri imava kar čedno ležišče. Za večerjo skuhava čokolado v mleku, nato pa pospraviva še dve konzervi polnjenih paprik. Da ne bi preveč udobno spala, stopim na rob nasipa in zmanjšam
najino spalnico na polovico.
Zjutraj začneva z enourno zamudo. Začetek daje Milanu kar dosti dela, jaz pa telovadim za njim kar po vrveh. Že sva skupaj, v zajedi vidiva kline, torej po njih. Plezam kot na Turncu. Naslednji raztežaj pa se Milanu ustavi, ne more naprej. Jasno mu postane, kaj je pomenila vponka v zadnjem klinu. Prebereva še opis, zgrešila sva! Preklinjava in se spustiva za dva raztežaja. Plezanje v smeri se izkaže za lažje, zato pa je skala bolj krušljiva. Ob dveh priplezava do lusk, to je nekako na tretjini stene. Sva na zelo dobrem prostoru za bivak in čeprav imava še tri ure do večera, bova kar tu bivakirala. Jutri pa bova začela ob svitu. Sploh se odločiva, da jutri morava izplezati. Pojeva, kolikor le moreva, drugo pa z odvečnimi klini vred vrževa dol, na melišče. Ogledava si še nadaljevanje smeri, jutri naju za začetek čaka prečnica pod streho. Ponoči dobro spiva, le ob dvanajstih imava debatno uro.
Zjutraj še v mraku splezava do strehe. Naveževa se in prej ko v eni uri sva oba čez. Sedaj sva na terasastem svetu, plezava po zasneženih policah in čez krušljive stopnje. Pri macesnu pet minut počivava. Sledi čuden kamin, kjer obesim nahrbtnik na klin, zabijem še enega za varovanje in pridem čez. Milan nadaljuje po previsni poči, kar naporno. Njemu sledi nahrbtnik, prvič ga vlečeva, nato se potrudim še jaz. Na vrhu se nama vrvi zmešajo, cela večnost, preden sva jih razvozlala. Nazadnje ugotoviva, da sva previsoko in se spustiva nazaj na veliko gredo. Spet vrvéna solata. Še raztežaj po gredi do velike zajede! Zagledam rob stene. Manj kot sto metrov je do vrha. Varujem v snežni luknji, Milan pa spleza do zadnjega tehničnega raztežaja. To je gladka plošča, v njej pa razpoka, kot bi jo potegnil z ravnilom, prava poslastica, le klini so zame nekoliko preveč narazen. Na vrhu me sprejme požleden svet, sredi njega mi zmanjka vrvi. Zabijem klin do polovice in sedem nanj, da bo bolje držal. Do vrha je le še raztežaj. Temno je že. Milan pa pleza, vedno više je, kmalu se bo prijel za borovec na vrhu stene in se potegnil čez. Tedaj sproži plaz kamenja, pada po meni, po nahrbtnikih in zrožlja navzdol v temo. Zgoraj kletvice, spodaj kletev. Nato spet kamenje, tokrat zadene tudi vrv. Preseka jo. Milan pravi, da nič ne vidi in da bo šel nazaj. Tipa za špranjo in končno le zabije reven klin. Spusti se nekaj metrov nazaj do prostorne votline. Ko pridem do njega, skleneva, da bova kar tu prespala. Kaj bi se mučila po temi, ko pa lahko v votlini udobno spiva, jutri pa bova teh dvajset metrov splezala mimogrede. Za večerjo skuhava kavo in topiva
sneg, dokler ne zmanjka bencina. Zaspiva, kot bi bila že na vrhu.
Zjutraj naju zbudijo klici reševalcev pod steno. Seveda, včeraj naju ni bilo domov, pa so jih domači takoj obvestili. Zgodnji so, nama pa se nikamor ne mudi in bi še kar spala. Zlezeva na plano in veselo odgovoriva. Počasi se pripraviva in kmalu sva brez težav zunaj.
Z užitkom se razveževa, leževa med borovce in se sončiva. Nikamor se nama ne ljubi, kar tu bi ostala. Pa naju čez nekaj časa veter prežene. Pospraviva razmetano opremo, na Konju vpiševa najin vzpon v knjigo. Pod steno pobereva odložene viške. Zdaj razen nekaj klinov in stopinj v snegu ni ničesar več, kar bi pričalo o najinem
vzponu.
Centralni steber Rzenika (Dular-Juvan), poleti ocenjen V. VI. Pozimi prva plezala Boris Erjavec - Milan Rebula, oba AO-Matica, 23. XII.-26. XII. 1972. Čistega plezanja je bilo 21 ur, sicer pa je bila to 4. ponovitev.
Boris Erjavec
Planinski vestnik 1973/12