Ilustracija 1931 - Vanko Kanoni: ... Koraba (2764 m)

S smučmi na vrh Koraba (2764 m)
Dr. Vanko Kanoni

Že tri mesece sem živel v Ničpuru, blizu albanske meje, daleč v gorah, pod 2764 metrov visokim Korabom. v vasici, ki je ostala še do danes, kar je bila pred stoletji, brez utrinkov civilizacije. Iz Gostivara sem odsmučal v božičnih dneh proti zahodu, se popel nad izvir Vardarja, zdrsel na smučeh navzdol v Leunovo - Polje, v Ničiforovsko - Polje, mimo Mavrovih Hanov skozi Radiško sotesko ter prismučal za Novo leto v Ničpur in splašil vse, kar živi tukaj. Zadirljiv lajež psov in skovik arnavtskih glasov iz zamedenih kolib se je dušil v sneženi vihri in gubil z mrakom v noč. Skrajni čas je že bil, da sem našel to vas, ki leži na strmem pobočju nad Štirovično reko in zre v nasprotno pobočje gore Korije, ki se vzpne s strmim nagibom iz iste reke in jo prekrije visoko nad vasjo le ozek obok neba. Kolibe so orlovsko gnezdo. V tem gnezdu sem bil varen. V njem ni bilo volkov, torej ne strahu pred njimi. Sled te živali v snegu mi je bila edini klic življenja v zasneženih gorah, kjer v zametih nisem našel pota, le po šumenju Štirovične reke ravnal sebi smer v Ničpur in pred nočjo našel to gnezdo. Oddahnil sem se. S smučmi sem cepetal, otresal sneg, ki se je zajedal v obleko. Javil sem se komandirju granične čete. Bil je navdušen nad prvim smučarjem v teh krajih.

Zunaj pa je medlo in zatrpalo v kup snega vso vas. Ljudje so pa vse dni cepili drva, odmetavali sneg, pošiljali pred zverjadjo pse na stražo, krmili številne ovce in koze, ki so živele z njimi v kolibah skupno življenje. Če pa ni medlo in je bilo v saj vedro, – solnčnih dni ni bilo ves čas, kar sem bil že tukaj, niti dvajset, sem drsel s smučmi čez snežena pobočja, delal skakalnice, zabaval Ničpurce, če sem zavozil iz skakalnice z glavo po snegu.

Kmalu sem našel dva pasja prijatelja, zvestejša od človeka, drznejša od volka. Najljubši mi je bil kuštravi, rdečeoki Šarko, ki se ni plašil volka in je tiraniziral vso pasjo svojat iz Ničpura. Z njim se je pajdašil gladki, lepi, črnooki Murat. Postali smo si najboljši prijatelji. Na moč sem se trudil okrepiti prijateljstvo. Preskrbel sem jima najboljše kosti in svežega kruha. Vse noči sta prebdela na pragu moje kolibe in me čuvala, če je pa posijalo solnce, smo razigrani zapustili vas in tak dan izrabili za turo.

V januarju sem prismučal na Gabris, širok in podolgovat gorski hrbet, zahodno nad Ničpurom. Komaj sem stopil nanj, že je vzkipela pred menoj v nebo množica s snegom in ledom oblitih stožcev. Vezali so se v verige in zopet lomili v prepadih. Pogled je zdrsel nazaj iz vrhov, naprej v daljave, čez Korab ni mogel. Zaželel sem objeti s pogledom te razgibane gore, svobodno kriliti čez nje v daljavo, ki splahne v meglo. Sklenil sem, da si moram osvojiti vrh Koraba.

Sestavni del je Pindskega ali Albansko-grškega gorstva. Uvrščajo ga med najmanj preiskana evropska gorovja. Sedimentarne kamenine, škriljevci in razne eruptivne kamenine so gradivo za to gorovje. Severovzhodni del tega gorstva leži tudi na našem ozemlju. Manj neznana je Šar planina, ki se razteza od Kačaniške soteske ob Lepencu do izvirov Vardarja. Njen najvišji vrh je 2510 m visoki Ljubotin. Nanj se je popel pokojni profesor Cvijić, zavrel na njem vodo in mu tako približno ocenil višino. Geološko je Šar planina v razmerju z ostalimi sestavnimi deli Pindskega gorstva še precej raziskana. Južno od Šarp lanine se pa raztegajo vzporedno visoke gorske vrste med Črnim Drimom na eni in Prespo, Porečem ter Tresko na drugi strani. Med njimi je najmogočnejša gorska skupina ona, ki jo imenujejo domačini Korap in se vleče od severa proti jugu v dolžini 15 kilometrov približno med

 

Vrh Koraba, 2764 m. 2. aprila 1931

 

Desno: Pogled na Korabsko skupino iz Gabrisa

 

 

Črnim Drimom v Albaniji in Štirovičko reko in Radiko v Jugoslaviji. Na severu se ukloni in pada stmno navzdol v globoko gorsko tesen gornje Štirovičke reke, iz katere se pa vzpne že druga gorska skupina in razprostre naprej proti severu. Na jugu pa preide Korab z 2574 m visokim Velivarom v naslednjo gorsko skupino, Dešat nazvano, ki se vleče južnovzhodno čez Krčin (2545 m) in v močnem nagibu spušča v dolino dolnje Radike in v Debarsko polje.

A v korabski skupini je najsilnejši in najteže dostopen oni del, ki se razteza med gorskima tesnima gornje štirovičke reke na severu in Proj-Fela (Duboke Reke) na jugu, to rej severni del, ki sem ga pozimi kot prvi doslej presmučal. Ta del predstavlja obširno gorsko gmoto, iz katere se dvigajo posamezni vrhovi. Med njimi je najvišji 2764 m visoki Korab, ki je vsilil že imenovani gorski skupini svoje ime. Zahodno od Kobiljnega-Polja se vzpne z njega kot tristrana piramida. Južnovzhodna stran, ki je naša, pada približno 200 m dokaj zložno navzdol, nakar zgubi ravnote

 

Šarko, Murat in smučke na Čosaliji. V ozadju Kepi-Bar (2595 m ) in (Juri Veljpnis (2088 m)

 

 

žje in se gubi tu in tam v navpičnih stenah globoko navzdol v gorsko tesen Proj-Fela. Zapadna in severovzhodna stran ležita že v Albaniji. V nasprotju z južnovzhodno pade zapadna stran takoj v globino, skoraj navpično navzdol, kesneje pa se zložneje spušča v Albanijo. Na tej strani sem videl ogromna, z zevajočimi razpokami prepredena snežišča. Severno od Kobiljnega-Polja se dviga 2595 m visoki Kepi-Bar, čigar zahodni greben preide v x sedlu v vzhodni Korapov greben, ki meji ob Albanijo in loči že imenovano južnovzhodno stran od albanske severovzhodne, ki je tudi prekrita z obsežnimi snežišči, še dokaj zložno se niža proti jugovzhodu Kepi-Barov drugi greben, ki sem ga izkoristil, ko sem šel na Korab, gubi se pa v 2049 m visoki Šilo-Vert. Tretji greben se vleče proti severovzhodu in je povezan s severozahodnim grebenom 2088 m visokega Guri-Veljpnisa, ki se dviga nad Čosalijo, pod njim pa izvira Proj-Bukovenit, ki priteče pod vasico Žužaj (Žužnja, Žuže) v Proj-Fe). Četrti greben se razprostira proti severu in spaja z nad 2400 m visokimi vrhovi, ki zaključijo z 2055 m visokim prelazom, Der Korapi nazvanim, Korapsko skupino na severu. Pod že omenjeno južnovzhodno stranjo Koraba izvira Proj-Fel, ki hiti v gorski tesni brzo navzdol proti jugovzhodu, teče kesneje skoz vasico Žužaj (Žužnja - Žuže), ki leži pod sam im Korabom, globoko v nižini in vendar najbliže njegovem u vrhu. Hodiš uro ob reki navzdol proti jugu, da prideš v Nistrovo, vasico z ljubko raztresenimi, kamnitimi domovi nad levim, strmim bregom Proj-Fela, ki se izliva v Radiko. Greš iz Nistrova navkreber in prideš v slabi uri na Gabris, od koder imaš krasen razgled na Korab (2764 m), Kepi-Bar (2595 m), Guri-Veljpnis (2088 m), če zreš v severozahodno stran; na Mahiamada (2070 m), Kabat (2595 m), Rosi-Rimnic (2250 m), sploh na južni del Korabske skupine, če gledaš proti zahodu: čez Radiško tesen na Bistro planino proti jugovzhodu in še ti seže pogled severovzhodno do Šar-planine, dalje ne more. Greš iz Gabrisa navzdol severovzhodno in prideš v Ničpur. Pod njim bobni v globini Štirovička reka; iz nje se dvigne nasprotni b reg v strmo pobočje gore Korije, da bdi pred njim in je le ozek svod nebesni nad Ničpurom.

Nova, sveža in surova doživetja so polnila čas, da ni bilo nikdar praznine v duši. V Ničpuru živi Fuzo. Arnavt je, musliman in mlad. Pred letom si je kupil za 9000 Din v življenju kipečo mladenko in jo oženil. Čuva jo, boji se zanjo, saj je še do danes ni videl Džaber, njegov najboljši prijatelj iz Ničpura. Jaz sem bil v njegovi hiši, ki je poslednja nad vasjo, da spolzi iz nje pogled čez ostale, ki so globoko in na široko poveznjene v piramidaste, s težkim škriljem prekrite strehe. Že je stopila v sobo ona in prinesla džezvo in fildžane. Umaknila se je s priprtim pogledom mojim očem, povesila nad ognjem glavo, vtopila v morje črnih las svoje velike, zbegane oči, ki do danes niso videle tujca. Klečala je ob ognju, ko je kuhala kavo. Z dlanjo se je uprla v tla in dolgi, vitki prsti z rdeče barvanimi nohti so iskali opore v preprogi, če je upognila

telo in s sapo oživljala zubelj ob džezvi, ki jo je do roba prekrila z žerjavico. Moč njenih prsi je kipela in mrla v tej pol tem ni sobi. Zleknjen je ležal Fuzo na preprogi. Z motno sanjavimi očmi, zastrt s kopreno dima iz čibuka je užival, ko je videl priznanje v mojih očeh. Včasih pa je močneje zabobnelo v Štirovički reki, da je našel glas slapov tudi nas.

Če sem odhajal od Fuze, me je že kako srečal Džaber in me vabil k sebi. Ti ljudje nimajo zgaranih rok in vampastih trebuhov. Sloki so, gibčni in silno bistri. Pijejo črno kavo, vina in žganja ne poznajo. Hranijo se z mlekom, sirom, maslom. Uživajo ovčje in včasih goveje meso. No, na kokošjo zalego bi skoraj pozabil. Te je pa že toliko, da jo uživajo tudi številne lisice, kragulji in drugi.

Nekaj sem pozabil! Na strmo pobočje gore Guri Ukuš so prislonile nekoč njihove nemirne roke nekaj kamnitih domov s strelnimi linami in z izzidki za prežo ter obdale te domove z ograjo in imenom Ničpur. Strmo spodaj teče v tesneh Štirovička reka. Z mogočnim bobnenjem in šumom se openi v ožji in strmejši tesni ter umiri šele v tolmunih. Tu sem našel Fuzo in druge. Z mrežo so lovili postrvi in brazdali do pasu tudi v zimi po vodi. Pogled teh ljudi ni uprt ves božji dan v zemljo, ni top. Visoko v gorah žive. Tu je sij solnca ostrejši. Kriči iz brega v breg in kliče drobnico. Urlika in skovika, da ve ovca, kaj hoče in ve ovčarski pes, kam naj vodi drobnico. Njihov jezik se šopiri v medmetih.

 

Korabsko gorovje (1 : 100.000)

 

Grozotni urnik srbske vojske l. 1915 čez zledenele, starodavne, srednjeveške mostove

Če sem bil v svoji kolibi sam, sem razgrnil specijalko in po pripovedovanju Ničpurcev in lastnem opazovanju, ko sem se že večkrat približal od različnih strani Korabu, na njej zbiral pota, iskal smeri za uresničenje svoje želje, priti nanj s smučmi. Tako sem odsmučal sredi februarja v Tanušaj, ko je snežena vihra prekrila v sedmih dneh vso vas s snegom. Bil je jasen dan, ko sem odsmučal. Nebo se je z metežem snežink pogreznilo v zasneženo vas, ko sem pred nočjo prismučal vanjo. Spoznal sem, kako lahko nalaže vreme v jutru vreme popoldne. To goljufivo vreme me je odslej plašilo. Pa sem le odšel na Gabris, da sem zrl Korab iz bližine in markiral smer bodoče ture v specijalko.

Tiho in na skrivaj sem se pripravljal, da pobegnem. Saj sem bil prepričan, da mi ne dovoli komandir take ture. Brbljal je vedno staro pesem o medvedu, ki je napadel graničarje nad samim Ničpurom. Zbrbljal mi je sto zgodb o volkovih in dveh risih, ki sem jih na srečo videl tudi sam, pa mu tega nisem omenil. Če je pa završalo nad vasjo in se je zavrtinčil sneg po grebenih in priplesal v vas, se je prizibala k moji kolibi kopa kožuhovine, iz nje je pokukala komandirjeva glava, svareče uprla v me svoja mišja očesca, odprla usta na stežaj, nalovila sape in nosljaje zbrbljala opasnosti, ki naj bi jih vihra še poživela. Za nameček sem čul svarečo zgodbo o treh graničarjih, ki jih je zamedel sneg, da so zmrznili. Jaz pa le nisem miroval. Venomer sem se potikal s Šarkom in Muratom vsaj po bližnji okolici.

Nekega dne me je iznenadilo krasno jutro, da sem pozabil na nevarnosti in z Žarkom in Muratom pobegnil iz vasi. Hiteli smo na Gabris in naprej po gorskem hrbtu

proti severu. Nisem pa vedel, da je tako hudo razčlenjen in ko smo končno prispeli popoldne na Čosalijo, smo bili tako izčrpani, da smo pozabili na Korab ter utrujeni polegli po snegu. Tukaj sem fotografiral svoja dobra tovariša, kako utrujena ležita na snežni odeji Čosalije. Zavedel sem se svoje pustolovščine, saj nisem imel kompasa, hrane in orožja. Večkrat smo srečali medvedje sledi in gazi, shojene od volkov, v znemirjeno sta dvigala glavo Šarko in Murat, ošvrknila s smrčkom pih vetra, se stisnila k meni in mi branila dalje. Čez čas sta odhitela naprej in jaz za njima. Tako smo prišli na Čosalijo, kjer smo bili osamljeni v sneženi pustinji daleč od ljudi trije najboljši prijatelji. Odpočili smo se in zbežali še pred zahodom solnca. Vrnili smo se po drugi poti v najbližjo vas Nistrovo.

Spoznal sem, da po tej poti ni mogoče priti v enem dnevu na Korab. Izbral sem si torej drugič drugo pot. Prišel sem na Gabris, kjer sem spremenil smer prve ture. Nisem smučal naprej po njegovem hrbtu proti severu, ampak sem odsmučal navzdol prozahodu in prišel v Nistrovo. Od tu sem hitel naprej nad levim bregom

Proi-Fela proti severu in prispel v Žužaj. Pot v to vas mi je bila že znana. Tu sem pa zapustil poslednjo naselbino in se s precejšnjim nemirom ločil od ljudi. Nebo se je pooblačilo. Po strmem, severnem pobočju Markovega kamna sem se naglo vzpel v višino. Daleč za m enoj je ostala vasica in pod menoj je utihnilo šumenje Proj-Fela. Iz juga je zavel topel veter in omehčal sneg, da sem se dvigal hitreje. Dospel sem popoldne na Šilo-Vert (2049 m) in do Karavle Ujedinjenja. Našel sem jo brez strehe, vso v snegu. Pričelo je snežiti. Kmalu sem se znašel sam v metežu. Napisal sem listek, ga vtaknil v razpoko grede na karavli in previdno odsmučal navzdol ter skrbno iskal sledi svojih smučin v pokrajini, prekriti z rojem snežink. Le tako sem našel Markov kamen in se oddahnil. Ni snežilo. Pod seboj sem opazil vasico. Smuknil sem navzdol in že sem bil med Žužajci, ki se me niso več nadejali. Umaknil sem se v zavesti, da je ta smer najpripravnejša za turo na Korab ob lepem vremenu.

Če sem smučal, mi je sledil Šarko, ki je grizel krplje, jezen, da sem ga prehitel. Njega je v diru grizel v rep Murat, ki tudi ni hotel biti zadnji. Če sem se preveč oziral in ju dražil, sem telebnil, Šarko se je prekopicnil čez me in čez njega Murat, a takoj sta odhitela naprej in me dražila, da ju ujamem. S takim pojanjem sem ju še bolj priklenil nase. Z ljubeznijo sem negoval svoje smučke, ki sta jih tudi Šarko in Murat vzljubila. Postali smo nerazdružljivi prijatelji in s takimi sem sklenil znova uiti na Korab. Živeli smo v drugi polovici marca. Čutil sem, da se je približal dan odhoda. Potuhnil sem se torej in pomiril komandirja.

Ta čas je kopnel v vasi in po pobočjih pod njo sneg. Curljala je voda po pobočju, našla potočke, žuborela navzdol v Štirovičko reko. Leska se je prašila in prva cvetka je v zbrstela in vzcvetela pod grmičjem. Ovce in koze so se potikale med grmičjem, obirale mladike in mastne popke, ki so pokali in se cedili v toplem solncu. N ad vasjo pa je ležal sneg še v debelih plasteh in me vabil.

Hitreje, kot sem pričakoval, sem pobegnil na Korab. Iznenadilo me je 2. aprila zarana vreme, ki je bilo vredno zaupanja. Na nebu ni bilo oblačka. Le hladen veter je

božal lice, dramil voljo. Zora je zorela nad goro Korijo. Pasji lajež je utihnil. Vso noč so čuvali vas, a z zoro so poiskali svoje brloge. Ljudje so še spali v svojih domovih. V komandirjevi sobi je bilo še temno. Le utrujeno štorkljanje graničnega čuvaja, ki je čebljal in zehal, je motilo mir. Še nekaj minut, zbudi se komandir, prepreči nakano!

Zato sem se podvizal, pripravil nahrbtnik, opasal revolver in nož, stisnil smučke pod pazduho, nalagal čuvaja in ušel s Šarkom in Muratom tretjič na Korab. Oprezno smo stopali navkreber skozi vas, da ne vznemirimo psov.

Že smo bili pod Fuzovo hišo nad vasjo, ko se je prikotalilo nekaj črnega po bregu in me treščilo brez glasu ob tla. Pograbil sem smučke, vstal in opletal okrog sebe. Pa sta že  prihitela Šarko in Murat in me rešila. Klanju in renčanju je sledilo rjovenje vseh psov v vasi. Šarko se je zagrizel v vrat Fuzovem u psu, Murat se je lotil ostale drhali in izginil v rjoveči kopici. Ljudje so začeli kričati in uglušili pasje rjovenje. Odšel sem. Umolknili so ljudje. Počakal sem še nad vasjo in klical. Pa ju ni bilo k meni. Težko sem se sprijaznil s seboj in brez njiju odhitel naprej na Gabris.

Sij sonca je bil nad Korijo, blesk je zatrepetal čez snežena pobočja Gabrisa. Curljal je znoj po čelu, licu v usta, ki so se sušila v žeji. A čutara v nahrbtniku je bila

kar predaleč, da bi drget mišic zavrla in tešila žejo. Hitel sem nemirno dalje na Gabris. Kot oni januarski dan, ko sem prvič stopil nanj, sem obstal in nisem mogel več naprej, še lepši in mogočnejši je bil ta dan, pogled na ta prostrani gorski svet, blesketajoč se v milijonih solnc. Moja misel pa je hitela tja, kjer je kipel v nebo najvišji vrh, ki me je priklenil nase. Kraljuj v svojem miru silni Korab!

Nagnil sem čutaro. Popravil sem nahrbtnik, ugladil smučke in smuknil navzdol v Nistrovo. Kmalu sem bil v vasi. Nenavadno petje me je zadržalo za čas na pragu neke hiše. Hodža je pel v arabščini umrlemu gospodarju. Stopil sem v vasi še k Muharemu, nakupil sira in medu, mu zaupal svojo nakano in se prisrčno poslovil. Nad levim strmim bregom Proj-Fela se vije steza v vasico Žužaj. Vsak čas sem moral preskočiti kakšen potok, ki jih je tu mnogo. Proj-Bukovenit me je vzdramil iz daljave. Brzí openjen izpod Guri-Veljpnisa in pribobni v Proj-Fel pod Žužajem. Le nekaj hiš obdaja še visoki zid in so utrdba zase. Ostalim se že ruši zid, ker ni junaških časov; so brez življenja, zapuščena, kot strašila. Poznal sem pot, hitel navkreber, kakor zadnjič. V snegu sem opazil svežo sled medvedje šape. Sledil sem ji oprezno in prišel na Markov kamen (1731 m). Krenila je navzdol v Proj-Bukovenit. Poslednji klic življenja je zamrl v tej samoti. Po južnovzhodnem grebenu Šilo-Verta (2049 m) sem se bližal temu vrhu. Na levi strani se gubi južnozahodno v prepadih gorske tesni Proj-Fela. Na desni se pa spušča zložneje v Proj-Bukovenit. Ogromna plast snega prekriva to pobočje. Vsako toliko sem zapičil šibo v sneg, pustil obarvan trak na njej z opisom kraja. Prišel sem do karavle v snegu. Greda je še štrlela ven. Nekaj deščic sem vzel seboj, če bom prisiljen prenočiti v snegu. Na snegu sem sedel in južinal. Solnce je kazalo poldan. Le štiri ure sem računal še do vrha. Prepričan sem bil, da se mi posreči tura. Na levi strani so zijale pod menoj globoke kotanje, ki sem jih moral obiti. Izbral sem si zato severovzhodni greben Kepi-Bara, hitel po njem naprej in krenil v stran proti zahodu, ko sem prišel na položnejše južno pobočje te gore. Mnogo težje, kot sem mislil, sem na tem pobočju prečkal. Med zaledenelim snegom in skalami sem iskal prehode v mehkejšem snegu. Piš ledenih zrn je priplesal z mrzlim vetrom čez pobočje, ko sem stopil iz zavetja in prisojne strani Kepi-Bara in se tu na planem prav počasi bližal vznožju njegovega zapadnega grebena, ki se v že omenjenem x prelazu spaja z vzhodnim grebenom Koraba. Zaskrbela me je ta sprememba. Čez plan je bril ledeni sever in mi branil dalje. Čez ušesa sem potisnil kučmo. Nad menoj se je vrtinčil sneg in piš ledenih drobcev je oplazil lice, nos in veke, da sem komaj gledal. Ves premražen sem prišel na sedlo in hitel iz severne strani pod Korabov greben v zatišje. Še nekaj udarcev s smučmi po zaledenelem snegu na oni strani Koraba, ki zre na šilo-Vert, par sežnjev od albanske meje, in že sem našel zatišje v kadunji, s pršičem postlani pod poslednjim, kakih 400 komolcev visokim, a radi plazov nevarnim vzgibom Koraba. Na dnu kadunje sem se vgreznil v pršiču za počitek. Ledeno lice, veke in kučmo je topilo vroče solnce tu v zatišju v toplo vodo, ki je prijetno božala z ledenimi zrni razbičani obraz. Sam, s solncem nad seboj, v krvi pesem borbe – borbe, ki jo je ustvaril nekoč v besedo ledeni Jalovčev kuloar:

Ich lebe, wie das Eis es lebt –

Ich lebe, wie der Stein es lebt

in dieser rauhen Wirkliehkeit!

Der Kampf ist hart,

wie Erde alt.

der Kampfer unerinüdlich !

Ich aber eins mit der Natur

gesund und sonnenseelig !

Kadunja, iz nje gre moja pot, sanjav obris smučin v led; kjer je topleje že, dvoje smučin v sneg, ki se vijo navzdol k ljudem v njihovo pot in ta iz Žužaja v Ničpur, čez izvir Vardarja v mesta in domov! Le kratek čas ni bilo misli v kadunji. Vrnila se je iz slovenske zemlje, rodila voljo osvojiti vrh Koraba. Utrujenost se je topila v volji. In že sem stal s smučmi vzravnan na vrhu. Z očmi sem krilil v mogočno daljo. Sem krilil čez Čosalijo iz Koraba, čez Guri-Ukuš v nižave do Vardara. In že sem krilil čez albanske gore v daljave, ki so se topile v morje megel.