Slovenec - Fran Bonač: Pesem labudnica staremu šolskemu letu je bila odpeta, prelepa cesta gorenjska vsa svatovsko okrašena, odprta na stežaj. Kolo in turist pripravljena.
V nekaj urah je premeril jekleni konjiček 75 kilometrsko razdaljo med Ljubljano in Dovjem: Naprej in naprej, Goethe bi dejal: »Immer zu,« da ti brzi pred očmi gora in plan, šuma in livada, ponosni dvorec in skromna hišica, brhki potoček in široki veletok. Film dolg in prelep, ki ga suče roka nebeškega Mojstra. Naprej, da se ti širijo pljuča, jeklene mišice, poje in vriska duša, da srkaš vase s prostim vzduhom vred zdravi sok naše zemlje in da postaneš za vsaki hip vetra in vsako bilkico trave tako dovzeten in ves prežet božje narave kakor veliki svetnik iz Assisija.
Svoboden in prost v svobodni, prosti naravi, ne rabiš nobenega voznega reda, nobenih modernih priskutnih fraz, nobenega klanjanja, nisi nobenemu napoti: narava in Bog je tebi vse. Sicer nam je bil letos Jupiter Pluvius neusmiljeno krut, pa kljub temu se ga nismo ustrašili in smo mu povsod trdovratno kljubovali, bodisi da nas je klestil po triglavskem pogorju, bodisi da se nam je krohotal po sivem skalovju Mojstrovke ali nas omamljal z ognjenimi strelami proti izviru Soče, ali pa nam pošiljal ledena zrna v hrbet, ko smo na terasastem hrbtišču rateške Peči (1509 m) sinovi Jugoslavije, Avstrije in Italije, ob kilometrsko dolgih makaronih ter iskreni chiantiju ob pohlevno mrmrajočih žgancih v pastirskem kotlu in poskočnem brinjevčku ter emendolčanu med seboj čudovito lepo fraternizirali in pravzaprav bili vsi enoglasnega mnenja, da, »in barba a tutti i diplomati«, (tako je dejal Italijan) spada puška in sablja v ropotarnico, v življenje pa plug, pero, knjiga in svobodna beseda, onih ki delajo, ne pa onih, ki ob šampanjcu in z demimondkami, odločujejo usodo sveta.
Poslušen in zvest si mi bil, konjiček moj jekleni vsigdar in povsod, čeprav si pod ono ogromno skalo o vintgarskih tesnéh, prepodil vile blejske in gorjanske, ondi rajajoče, ko so tebe neobičajnega gosta zazrle; poreden si bil, pa si strašil planinske krave in meketajoče črede na Mrzlem Studencu in po tisti stezici, ki vodi potem na Koprivnik malone v omedlevico spravil starko, ki še nikoli take »mašine« ni videla, da je prekrižajoč se in milo tožeč, nemudoma izginila v goščavo.
Trikrat sem letos v imenu Aljaževega kluba tebe naskočil sivi naš orjak Triglav in se sprehajal, zadivljen po tvojih parketih. 9. julija smo na Kredarici imeli poroko. Ženin turist, nevesta planinka sta oba ozaljšana z gorskimi cvetkami, pred oltarjem naše ljube triglavske Gospe, med gromom in bliskom, rekla sakrosankten: »da« .
Kako živo smo se pri tem spominjali na neko drugo goro, daleč, daleč na vzhodu, kjer je tudi med šviganjem ognjenih kač in vsej sili nebeških baterij govoril v sivi pradavnini nek glas: »Jaz sem Gospod tvoj Bog« in vklesal v trdovratna človeška srca za vse veke one postave, ki doprinašajo, če se izpolnjujejo, človeštvu trajen mir in srečo! Kaj vse govori gora človeškemu srcu! Ozri se popotnik, ko prideš na Dovje proti oni skupini napram Triglavu, ki ga tvorijo vrhovi: najmanjši do vedno večjega ter najvišjega in povej mi, ali se ti ne zdi da ti vrhovi vprav drastično predstavljajo naše življenje? Otročja doba, mladeniška, zrela moška, sivi starec. Na vrhu starca stolp, varno zavetje pred ostro burjo življenja, stolp našega dejanja in nehanja: križani Bog! Koj nato strašna severna stena, ki drži v prepad, v kaos, nirvano, v »ignoramus «, v »predaj se vetrovom, naj gré kamor hoče?«
»Ali je prišel tisti hip, ko je zdrknil ob navpični steni«, tako piše prijatelj ponesrečenemu dr. Jugu v spomin, »ali si prišel zopet do novega spoznanja? Ali je gledal nato končni resnici v obličje, za katero je tako blazno hitel vse svoje življenje?«
Upajmo zares, da je, kajti bogoiskatelji smo vsi, v prvi vrsti turist, ki med skalovjem prisluškuje tajinstvenim odmevom pridige na gori in glasovom davno umrlih prerokov, ki še vedno trepečejo med šušljanjem vetra, grmečimi plazovi in sinfonijami padajočih voda. Štiri dragocena življenja letos položena na žrtvenik Triglavu, pa naj bodo glasen memento nam živim, gore s silno ljubeznijo ljubečim, da nad to ljubeznijo mora vendarle še kraljevati druga ljubezen, neprimerno bolj dragocena in ta je do malega našega rodu, ki mu je izguba vsakega življenja silovit udarec in do Boga, ki edino razpolaga nad nami.
Opazoval sem turiste letos in druga leta, ko smo imeli mašo na prostem, kakor na Vršiču, v prelepi zeleni kapelici, vsej okinčani s planinkami, murkami, rododendronom in drugimi cvetkami. Marsikak sivolas inteligent, ki morda doma stoji pred altarjem z zagonetnim nasmehom sfinge, je imel gori na vrhu v obraz vklesan markanten cel »credo Domine«, verujem Gospod. Prelep v resnici je milanski duomo zlasti ko stojiš na vrhu v šumi čudovitih, vitkih in gibkih stebričkov v nebo kipečih, ki vsak ti kliče: Kvišku srcé! A kaj je milanska stolnica spričo gotskih velikanov kakor: Špika, Škrlatica, Prisojnik, Mojstrovka, Ciprnik in drugih, ki nam čuvajo »Prečudežni stolp«, altar na Vršiču, ko se zbiramo leto za letom tam k počaščenju umetnika, ki jih je pričaral na naša tla? Ko sem se vračal po široki vojaški cesti, ki je takorekoč podsuta s kostmi ruskih trpinov, ki so jo gradili, je sedel pri kapelici v ruskem slogu, nahajajoči se nad Roseggerjevim križem ruski begunec prideljen carinarski službi in otožno je plulo v mrak, ki se je dvigal iznad Pišence:
Volga, ruskaja reka
Nje vidala-l ti padarka
ot donskova kozaka?
Darila donskih Kozakov in ostalih ruskih trpinov naši zemlji? Njihove kosti, njihova trupla, ki gnijo pozabljena, pohojena, razpadajoča, kakor razpada ona lepa kapela, spomin na strašne dni in kakor razpada naša narodna čast, naš ugled in sloves, ko pripuščamo mirne krvi, da Italijani, naši mejaši prihajajo na naše ozemlje po zemske ostanke junakov, da jih potem izroče raznim državam, ki po njih povprašujejo, ker mi za take bagatele nimamo ne časa ne denarja.
»Povej mi odkrito,« me pobara ob neki priliki, ko sem ves izmučen od kolesarjenja in hribolazstva, počival pri gorskem starosti, našem ljubem Aljažu, »kaj se ti zdi, jeli, da imam jaz prav, ko trdim, da je ni doline nad Vrati?«
»Hm,« sem dejal, »to je večni spor med teboj in rateškim gospodom za Planico. Kranjskogorski pa trdi, da obe dolini poseka Pišenca, oboževatelji Stola in okolice pa se silno potezajo za Zelenico, ki se razteza med Nemškim vrhom in Begunjščico. Kako naj razrešimo ta problem? Komu prednost? Ne zameri gospod svetnik,« sem dejal, »zdi se mi, da nad vsemi kraljuje biser, ki je sicer s silo nam bil odtrgan, ki ga pa ves fašizem nikoli iz naše zemlje slovenske izruvati ne bo mogel in to je prelepa trentarska dolina, ki prekaša prav vse. Tako divjeromantična, tako božanstveno-naravna, tako sveže-nedotaknjena je, da bi jo celo Švicarji, če bi mogli, nemudoma odnesli v njihov planinski raj. Ona je kraljica vseh dolin in njena dvorna dama je Gregorčičeva ljubljenka, zelenomodra Soča, reka naših solz, naše krvi, pa tudi našega ponosa in naše nade.
(Dalje)
Fran Bonač
Slovenec, 15. oktobra 1924
Nadaljevanje - 17., 18. okt. 2014 (neplaninsko) ...