Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Saj se bodo rešili! Ne!

Dnevnik odprave Manaslu 83 - Viki Grošelj: 48. dan - nedelja, 24. aprila

Jutranjo zvezo ob sedmih prespiva. Šele ob osmih pokukam ven. Prelesno jutro, brez oblačka. Danes je Nejčeva skupina krenila iz enke navzgor. Nekje na polovici poti se bomo srečali. Veselim se srečanja. Že par dni ga nisem videl, natančno mu moram razložiti, kaj sva z Edom naredila in kje naj nadaljuje.

Steno obsije sonce. Tako lepa in bleščeča je v tem nedeljskem jutru. Nejc, Srečko, Ante in dva Šerpa so gotovo že ob vznožju žičnice. Nekajkrat fotografiram Eda med spuščanjem. Nad žičnico sva. Glej no, glej, kakih 500 metrov nižje, pod steno na ledeniku, opazim tri pike, tik pod steno pa še dve. Nejc, Ante in Srečko so komaj krenili iz tabora ena. Šerpa pa sta kakih 20 minut pred njimi. Le zakaj gredo tako pozno? V steni jim bo zaradi sonca pošteno vroče.

Lagodno se spustim do vrvi za spust. Ura je 9 in 20 minut. Vpnem se na vrv in na pol obrnem, ko se cela stena narahlo strese. Zdrznem se in bliskovito ozrem v desno. V moji višini, le kakih 200 metrov desno, se je utrgal cel sloj serakov. Kot v počasnem snemanju se je orjaška ledena gmota tisoče ton ledu osvobodila spon, ki so jo držale v steni, in spolzela navzdol. Najprej počasi, nato vse hitreje. Ledeni bloki, veliki kot gore, so se drobili med seboj v vse manjše kose in z naraščajočo hitrostjo brzeli navzdol. Fantastičen prizor!

Toda, moj bog! Saj spodaj so ljudje! Hočem zakričati, pa ne morem. Kot v transu opazujem tri drobne pike, kako beže nazaj. Ledena gmota drvi za njimi. Glavni del plazu gre mimo njih. Saj se bodo rešili! Ne! Dva je slap kotalečega ledu že zajel. Izginila sta v oblaku ledenih drobcev. Sedaj je še tretjega! Ledena gmota se umirja, oblak se počasi razhaja. Mrtvaška tišina kakor meč zaseka v sončno dopoldne.

Čutim divje utripanje srca. Napeto, brez diha opazujem, iščem znamenja življenja pod ledenim kosom. Oba Šerpa preplašeno čepita ob robu plazu. Ni ju zajelo. Nenadoma na drugem robu zagledam opletajočo postavo. Eden se je že pokazal. Rahlo zadiham. Sedaj se bosta dvignila še druga dva. Opletajoča postava lazi sem ter tja po plazu in nenadoma priplava do mene nečloveški krik: »Ante, kje si, Ante!«
Iz žepa potegnem walkie-talkie: kličem bazo. Javi se Stipe. Poslušaj, Stipe. Prav zdaj se z Edom spuščava v enko! Orjaški plaz je potegnil čez našo pot in pokopal pod seboj najmanj enega iz Nejčeve skupine. Takoj vsi iz baze na pomoč. Futa naj pokliče helikopter iz Kathmanduja. Vsi iz enke in midva iz stene že hitiva na pomoč.«

Po nesreči

Kdo je pod plazom?
Bliskovito oddrvim po steni navzdol. Tristo metrov stene preidem v dvajsetih minutah. Med tekom navzdol po snežišču opazim, da je opletajoča postava prišla do Šerp, ki sta se spustila do varnega prostora v vznožju plazu. Nekaj jima dopoveduje, nato pa odtava nazaj proti taboru 1. Ko sem kakih 100 metrov proč od njiju, kričim: »Kdo je pod plazom?«

Odgovor, ki ga zaslišim, je grozljivo jasen: »Nejc and Ante!« Tečem prek nasutin proti točki, kjer sem ju zadnjič videl. Malo moram navzgor. Edo sope za menoj. Tu nekje morata biti! Srce mi divje razbija. Panično premetavam grude ledu. Fotoaparat! Nahrbtnik. Kopljem kot nor in kričim šerpam, naj pridejo pomagat. Le par centimetrov pod ledenim drobirjem je plaz trd kot kamen. Od orjaškega pritiska so se ledene gmote sprijele v pravi beton. Čevelj! Noga! Nejčeva trenirka! Kopljem in hlipam, Nejček, moj Nejček! Solze mi polze po licu.

Ne gre brez cepina. Ihtavo zamahujem, pa se spet poženem in z rokami odmetavam izkopan led. Ponovno kopljem, kličem Nejc, Nejc! Obnemorem. Šerpa me potegneta stran in nadaljujeta. Kričim »Careful head!« (Pazite na glavo!). Medtem iz enke pride Mrva in še dva Šerpa. Malo sem se spočil. Znova planem v jamo. Obe nogi smo že osvobodili. Kopljem, kličem, jočem, jecljam vedno znova Nejc, Nejc, Nejček, Nejček. Tudi polovico trupa izkopljemo. Mimogrede opazim, da je telo čudno zveriženo, brez pravih oblik. Pri glavi smo, Šerpe neodločno obstanejo. Sam se lotim dela. Led razbijam daleč okoli in nato kosce previdno odstranjujem. Lasje! Lice! Z enim zamahom odtrgam še zadnjo ledeno gmoto. Nejc je tu. Čudno miren obraz strmi vame. Neko začudenje berem na njem. Hlipam, kličem. Previdno hočem dvigniti glavo, vendar prsti na zatilju ne najdejo nobene opore. Vse je zdrobljeno. Obupno jokam. Stiskam glavo k sebi in solze kapajo na njegov obraz. Mrva me počasi odtrga proč. Na pol ležeč na tleh opazujem, kako Šerpe odnašajo prijatelja na varnejši kraj. Šele tedaj se zavem, da se lahko vsak hip zruši nov plaz serakov.

Sled za Antejem?
Malo si opomorem. Šerpe sto metrov nižje pripravljajo improvizirana nosila za Nejca. Z Mrvo pa mrzlično iščeva kakršnokoli sled za Antejem. Brezupno. Lahko da je samo pol metra pod površino, lahko pa pet metrov. Plaz je bil leden in niti s sondami ne bi mogli pregledati terena. Od časa do časa nad nami zagrmi. Manjši seraki se podirajo. Piš, ki spremlja te manjše plazove, večkrat pride do nas. Tu nimamo več kaj iskati.
Z Mrvo kreneva za šerpami, ki nosijo nesrečnega Nejca. Malo nad enko nam prihite nasproti prijatelji iz baze. Nič ne sprašujejo, Stipe je prvi. Objameva se, jokava kot otroka. Obema se podira svet.

Srečko, edini preživeli, leži v šotoru. V šoku je. Odgovarja na vprašanja, a le počasi in slabotno. Rano ima na glavi in boli ga hrbtenica. Pove, da je malo zaostal, ker nima takšne kondicije kot Nejc in Ante. To ga je rešilo.
Stipe s par prijatelji krene še enkrat navzgor. Morda bodo Anteja le našli. Sam ne grem. Vem, da je brezupno. In res se že čez pol ure vrnejo. V tem prisopiha iz baze doktor. Nejca pogleda le za hip. Vse je jasno. Potem se posveti Srečku. Skoraj hkrati zaslišimo brnenje helikopterja. Samo tri ure po nesreči že lebdi nad nami. Dvakrat zaokroži in se nato spusti na ledeni grič nad enko. Vkrcamo Srečka in doktorja. Hočemo, da vzame še Nejca. Odločno odkloni. Po pravilniku trupel ne smejo voziti s helikopterjem. Ponudimo denar. Niti za denar. Nemočni smo. Ves čas je helikopter vključen in elise divje bobnijo. Če bi ga ugasnil, ne bi mogel več vzleteti. Da je le Srečko na varnem. Pilot zapre vrata in skoraj isti hip se dvigne. Minuto zatem že izgine za greben.

Kako lep dan in kako žalosten sprevod
Tišina, ki je nismo vajeni, se spusti nad vse nas. Počasi, mehanično začnemo pripravljati Nejca za transport. Iz smuči, palic in cepinov napravimo improvizirana nosila. Po šest naenkrat nas nosi. Vsakih 50 ali 100 metrov se menjamo. Hodimo po ledeniku. Oblaki se spuščajo do nas, nad njimi se sonce poigrava z belimi gorami, kako lep dan in kako žalosten sprevod.
Nosimo ga do petih. Potem nosila obložimo s kamenjem in odidemo v bazo. Jutri bomo transport nadaljevali. Noč je že, ko pridemo v bazo. Oblaki so jo pokrili zelo nizko. Gor ne vidimo, pa sedaj tudi nikogar ne zanimajo.
Molče sedimo v kuhinji. Vsak drži svojo skodelico s čajem v rokah. Prav vsi obrazi so solzni. Prideta sirdar in zvezni oficir, izrekata sožalje. Futa pa v svojem šotoru po radiu obvešča ministrstvo za turizem. Malo kasneje bodo izvedeli v domovini. Uboga Mojca in otroci.

Šele okoli osmih nam prinesejo večerjo. Skoraj nihče se je ne dotakne. Po večerji imamo direktno zvezo s Splitom. Današnji dogodki so v domovini povzročili pravi šok. Prosimo za posredovanje pri Nejčevi družini. Radi bi, da nam dajo dovoljenje za pokop tu v baznem taborišču. S helikopterjem ga nočejo prepeljati v Kathmandu, če bi ga hoteli nositi, bi to trajalo najmanj dvanajst dni po težkih poteh in v tropski vročini. Krste nimamo in v Nepalu jo je praktično nemogoče dobiti. Našo prošnjo sporoče naprej in povedo, da bomo jutri dobili odgovor.

Nihče noče spati. Preselimo se v kuhinjo. Nekdo prinese vina. Pogovor teče. Govorimo o Nejcu človeku, očetu, alpinistu, mislecu, pisatelju in predvsem prijatelju. Koliko lepih trenutkov sem preživel z njim. To je bila najina četrta skupna odprava Makalu, Everest, Lhotse in sedaj Manaslu. Tudi Spličani ga dobro poznajo. Kako ga tudi ne bi, saj je bil eden vodilnih svetovnih alpinistov. Ponašali smo se z njim tako kot s Križajem, Petriči in košarkarji. Njegova knjiga Pot je knjiga, ki nam je alpinistom šla tako do srca kot nobena druga.

Nekega viharnega večera sva z Nejcem sedela v bazi. Zamišljeno je vlekel cigareto. Molčala sva in bila oba z mislimi nekje doma.
»Veš,« je nenadoma spregovoril Nejc, »čisto drugače je, ko sediš doma in razmišljaš o Himalaji. Letos, ko se nama je ponudila možnost, da bi ostala tukaj kar devet mesecev, sem bil navdušen. Toda sedaj, ko sem tu, začenjam razmišljati drugače. Otroci mi pišejo, da bodo šli na morje. Zelo jih pogrešam in čedalje težje se odpravljam od doma.«
Zadnji večer pred svojo smrtjo pa je v taboru I povedal prijateljem: »Odločil sem se, da se vrnem z vami domov. Dva meseca bom preživel z družino. Jeseni pa se vrnem sem in poskusim z vzponom na Anapurno.«

Polno drobnih skrivnosti
Velika večina nas čuti tako kot Nejc, napisati pa zna samo on. Dobro se spominjam trenutka, ko mi je prinesel svojo knjigo s posvetilom, značilno njegovim:

»Prijatelju Vikiju?
Čeprav sva prišla iz različnih
strani neba in zrla vsak svoja obzorja,
sva vendarle dobršen del poti prehodila skupaj in zobala drobtine iz iste malhe.«

Vse polno citatov kroži pod plahto kuhinje. Vse več vina je v posodah. Imam občutek, da vino tolaži in govori resnico. Vse polno drobnih skrivnosti in resnic iz Nejčevega življenja prihaja na dan. Ko govorimo o njem, imam občutek, da sedi z nami.

Šele ko se odmajemo spat, začutim, da ga ni več. Zrušim se ob bližnjo skalo. Jokam in bruham obenem. Preveč je bilo vina. Obupno slabo mi je. Mar umiram? Četudi! Kaj bom brez Nejca. Kako naj se vrnem domov brez velikega prijatelja. Vseeno je, kaj se zgodi z menoj.
Neke roke me dvignejo in nesejo do šotora. Stipe in Ana sta. Saj res. Na svetu so še prijatelji, zaradi katerih moram živeti. Pa tudi zaradi Nejca. Nejc, ne smemo in ne bomo te pozabili. Kljub 31 letom življenja si živel bolj polno kot marsikdo, ki jih doživi osemdeset in več. Vedno si vedel za svojo pot. Obljubljam ti, da se s tvojo smrtjo pot ni končala. Nadaljevali jo bomo mi, tvoji prijatelji, za nami pa generacije mladih, odličnih plezalcev, ki si jim bil in jim boš velik vzor.

Vzljubil sem to prelepo deželo, kjer te bogovi povabijo v svoje kraljestvo in te demoni začarajo, da pozabiš na svoje minljivo življenje in si se jim takoj pripravljen pridružiti. Vzljubil sem te vesele ljudi, ki čepijo pred svojimi kolibami, si obirajo uši in te pozdravijo:
»Namaste!« - bog je v tebi. Bog je v meni in bog je v vas, prijazni gorjanci, ki znate še tako prijazno mirno tratiti čas in zvedavo opazovati smešne navade tujcev, ki prihajajo k vam s čudnimi, nerazumljivimi cilji: splezati v domove bogov. Vračam se nazaj med oblake, kjer se razblini vse, kar sem pretuhtal doslej, kjer vse resnice postanejo nepomembne in velja le trdo delo in goreča volja.

»Oprosti Mojca, Nejc bo ostal tu, med gorami«

Viki Grošelj

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.