Delo, Šport - Tanja Volarič: Športno plezanje Po izjemnem letu Mini Markovič še Bloudkova nagrada – V intervjuju za Delo tudi o preboj na OI.
Ljubljana – Lani ji ni bilo usojeno, da bi mejnike postavljala tudi na SP, saj se mu je morala zaradi poškodbe prsta odpovedati, a štajerska plezalka Mina Markovič je grenkobo poplaknila s skupno zmago v svetovnem pokalu v težavnosti in kombinaciji. Kar jo je poneslo tudi v ospredje pozornosti slovenske športne javnosti.
Po uvrstitvi na tretje mesto v izboru slovenskih športnic leta 2012 ste zdaj prejeli še najvišje državno športno priznanje, Bloudkovo nagrado. Kako pomembno je to na vaši športni poti?
Gre za lepo dopolnitev športnih dosežkov, njihovo nadgraditev, saj pri teh le ti veš, kaj vse si moral narediti, kaj se je dogajalo.
Leto je bilo naporno in uspešno, a ste z njim tudi visoko postavili letvico za naprej. Kam?
Letos bo zame zelo pomembno EP v posameznih disciplinah, pa SP, ki se ga lani zaradi poškodbe nisem mogla udeležiti. Drugo leto bodo sledile svetovne igre, ki so za nas plezalce največje tekmovanje naše panoge in potekajo le vsaka štiri leta. V svetovnem pokalu pa bom predvsem poskusila poskrbeti za niz uspehov na vsaki tekmi.
Delujete mirni, kar je bržkone v steni kar prednost. Kako pomembno je stanje duha v vašem športu?
V steni zelo. Telesna priprava in tehnika pri tem odigrata le polovično vlogo, vse drugo glava. Če se ne znaš umiriti, plezaš precej bolj trdo in porabiš od 20 do 30 odstotkov več moči in energije. To se je meni in Korejki zgodilo ravno na tekmi svetovnega pokala v Kranju.
Ste pri tem sama sebi mentorica? Končujete študij psihologije, mar ne?
Da, a zavestno nočem svojega znanja s študija mešati v svojo pripravo, ga pa zavestno uporabljam v vsakdanjih situacijah in skozi to še krepim svoje izkušnje.
Ste pa zagotovo z zanimanjem spremljali nedavne novice z MOK, ki je črtal s seznama olimpijskih športov za leto 2020 rokoborbo, še za nekaj časa pa podaljšal čakanje na to, kdo jo bo zamenjal. Plezanje je med kandidati, pa je realno upati, da bo dobilo podporo?
Gede na razširjenost po svetu si to zagotovo zasluži. Ustreza po številnih kriterijih, a vsi vemo, da so odločitve tudi politične. Če se bo vendarle znašlo v olimpijski družini, pa bo to zagotovo tudi našemu športu prineslo velike spremembe, po finančni plati in v prepoznavnosti.
Se ne bojite, da bi se s prebojem v komercialni svet OI, ki je plezanju še dokaj tuj, spremenila njegova substanca?
Za zdaj je to še šport, v katerem ni dopinga, plezamo iz užitka, ne ker bi lovili finančne nagrade ali zaslužke. To bi se s prebojem na OI zagotovo spremenilo, izginila bi preprostost, ki ga krasi. Veljamo namreč za preproste ljudi, predane delu. Več bi bilo verjetno tudi denarja, zato je nemogoče napovedati, v kakšno smer bi šel potem razvoj našega športa, a zagotovo bi mu napredovanje na OI prineslo veliko pozitivnih stvari.
Pa v plezanju res ni dopinga?
Pri nas, v Sloveniji ga ni. Z izjemo prehranskih dopolnil, ki so normalna v vsakem športu, je po plati dopinga plezanje čisto. Edino, kar bi se še dalo zaslediti, a to bolj pred leti, so bile kakšne sledi marihuane pri nekaterih plezalcih, pa še to bolj pri tistih, ki so imeli radi prosto plezanje. To je bilo bolj povezano z »odklopom« posameznikov med nekajdnevnimi plezalnimi turami v naravi kot z namenom uporabe marihuane za krepitev telesa pri plezanju. WADA nas lahko testira kadarkoli, za vsak dan javljamo, kje bomo dosegljivi.
Kakšni pa so zneski, v katerih se vrti plezalni svet? Kaj vam ta šport prinaša po tej plati?
Sem v svetovnem vrhu in imam dovolj za normalno vsakdanje življenje, ne morem pa sanjati o tem, da bi se delno preskrbela za prihodnost. Nagrade so skromne, na tekmah jih dobi najboljših šest plezalk, šesta prejme 250 evrov. Če upoštevamo, koliko garanja je vloženega v pripravo in kako velik dosežek je šesto mesto, lahko hitro sklepate, da od nagrad ne moreš imeti nič. Smo pa v Sloveniji vseeno dobro preskrbljeni, imamo urejene priprave, plačane poti na tekmovanja …
A tako vaši predhodniki kot vi pogosto opozarjate, da so razmere za delo pri nas vendarle otežene. Še vedno?
Predvsem nimamo plezalnega centra, kot je navada v tujini, marveč le manjše stene. Na srečo imamo izkušene in dobre trenerje, ki na njih znajo razporediti oprimke in tako iz tega izvleči največ, kar se da za trening. Zato gremo enkrat do dvakrat na mesec trenirat v Avstrijo. Sklepam pa, da bi takšen center lahko povsem dostojno živel tudi od komercialne dejavnosti, saj so povsod v večjih mestih v tujini, kjer so ga naredili, pozneje zgradili še kakšnega.
Tudi v plezanju za Slovenijo velja, da je na število prebivalcev dala in daje veliko število uspešnih plezalcev. Kaj jih določa?
Marsikaj, genetika, nacionalni značaj, trma … Navajeni smo delati. Ko vidimo cilj, v to, da ga dosežemo, vložimo marsikaj. Poznam primere iz tujine, ki so trenirali tudi po šest ur na dan, pa jim ni pomagalo. Slovenci imamo posebno miselnost, za nas je normalno, da garamo.
Tanja Volarič
Foto Leon Vidic