Delo: Na planinskih poteh in brezpotjih je iz leta v leto več ljudi. Med njimi so tudi takšni, ki niti telesno niti duševno niso kos vsem zahtevnostim, s katerimi se soočajo v slovenskih gorah. Varna vrnitev v dolino je odvisna predvsem od znanja in izkušenj.
Vsako leto se slovenski gorski reševalci poprečno po šestdesetkrat odzovejo klicem na pomoč v reševalnih, iskalnih in poizvedovalnih akcijah. O tem smo se pred zenitom letošnje planinske sezone za okroglo mizo Dela pogovarjali z načelnikom komisije za GRS pri Planinski zvez Danilom Škerbinekom, načelnikom zdravniške podkomisije Andrejem dr. Robičem, načelnikom podkomisije za vzgojo in tehniko reševanja Marjanom Salbergerjem, sekretarjem zdravstvenega sveta Zdravstvene skupnosti Slovenije Martinom dr.Tothom, alpinistom Romanom Cerarjem, načelnikom postaje GRS Mojstrana Janezom Brojanom, načelnikom podkomisije za letalsko reševanje Alojzom Žistom in načelnikom letalske enote milice RSNZ z Brnika Mirom Završkom. Z njimi so se pogovarjali Vlado Ajdič, Jože Dekleva in Mirko Kunšič, ki je po magnetofonskih zapiskih Danice Velkavrh pripravil pogovor za objavo.
DELO: Po številu nesreč je začetek letošnje sezone bolj črn, izstopajo tri smrtne nesreče alpinistov. Kako bi tudi GRS pomagala zajeziti nesreče?
SALBERGER: Vzrokov za nesreče je veliko. Z analiziranjem smo ugotovili, da je med najpogostejšimi vzroki zdrs. Do tega pa lahko pride zaradi slabega zemljišča, naprave obutve, trenutne slabosti, utrujenosti. Mi lahko le svetujemo, priporočamo planincem in alpinistom. Sledi letošnje zime so še vedno vidne na zasneženih delih planinskih poti. Zmrzal je v Julijcih in Kamniških Alpah, ki so že tako krušljive, ponekod še dodatno »zmehčala« skale. Tudi zato je nevarnost, da se navezi odtrga oprimek ali velika skala. Morda nekateri te nevarnosti podcenjujejo.
DELO: Koliko se o tem pogovarjate alpinisti?
CERAR: Trenutno je modno prosto plezanje in ameriški način. Brez čelade, v lahkih plezalkah. Pri takem plezanju pa nekateri pozabljajo, da so naše stene mehkejše od granitnih, ki brez večjih nevarnosti dopuščajo tako plezanje. Naš apnenec je krušljiv, posebno po tako hudi zimi, kot je bila letošnja, ko stene še niso povsem očiščene padlega kamenja. Premalo smo pozorni na plezanje v lažjih smereh, ki je zaradi vseh teh okoliščin bolj nevarno kot plezanja težkih smeri. Nevarnost padajočega kamenja v Slovenski smeri v triglavski steni je za navezo največja nevarnost. Mlade alpiniste bi morali opozarjati na te nevarnosti.
DELO: Planinstvo je za Slovence tako rekoč ljudski šport. Pa smo dovolj naredili za njihovo varnost v gorah?
ŠKERBINEK: Vse prevečkrat mislimo, da je alpinizem tisti, ki prinaša največ nesreč. Vendar so te številnejše med planinci. Ugotavljamo, da nekateri nimajo dovolj izkušenj, slabo so pripravljeni, če se temu pridruži še nepreudarnost, lahko hitro pride do nesreče. Planinska organizacija je veliko naredila za preventivo. Že četrt stoletja imamo planinsko šolo. Med prvimi v Evropi smo pripravili program in ga ponudili ljudem. Vendar je teh šol v praksi, ki bi naučile ljudi prvih korakov varne hoje v gorah, premalo. Julija smo razpisali planinsko šolo. Le 19 udeležencem smo lahko tudi praktično pokazali, na kaj vse morajo biti pozorni, ko hodijo v gore. Menimo, da vzgojno - izobraževalnega dela med planinci ni nikoli preveč. V več 170 planinskih društvih imamo 100 tisoč članov, petkrat tolikšen je vsako leto obisk gora. Prav zato tako poudarjamo načrtno vzgojno delo. Uspehi so merljivi, število nesreč se v primerjavi z obiskom gora zmanjšuje.
DELO: Ugotovitve vzrokov nesreč dajo slutiti, da je med množico ljudi, ki hodijo sami ali v skupinah v gore, vse preveč takšnih, ki niso kos naporom. Kako zdravniki komentirate vzroke nesreč?
ROBIČ: Kar se preventive tiče, je zadeva zelo preprosta. Za gore je treba biti tako telesno kot duševno pripravljen in primerno opremljen. Brez postopnosti tudi v gorah ne gre, niti pri alpinistih niti pri planincih. Zadnja leta smo večkrat šli po ljudi, ki so v gorah umrli zaradi kapi. Pri večini je bila usodna preobremenjenost. Tudi pri kolegu zdravniku iz Čakovca, ki je umrl na poti proti Kredarici. Zagotovo se ni postopno pripravljal za pot. Odločilna je tudi psihična pripravljenost. Tudi lanske tragedije štirih Nizozemcev, ki jih je ujelo neurje na Kočni, verjetno ne bi bilo, če bi bili pripravljeni in bolje opremljeni. Če bodo planinci usposobljeni za hojo v gore, bo nesreč manj, čeprav sem trdno prepričan, da se jim ne bomo mogli povsem izogniti. Verjetno bodo davek na prevelika tveganja, v želji po napredku, plačevali tudi alpinisti.
DELO: Piloti letalske enote milice veliko pomagajo tako pri reševalnih kot iskalnih akcijah. Kako to poteka letos?
ZAVRŠEK: Piloti dejansko pomagajo pri reševanjih v gorah že dvajset let. Zadnja leta veliko pogosteje. Tako z zdravniki kot z reševalci dobro sodelujemo, skrbimo za njihovo usposobljenost, ki je nujna pri helikopterskem načinu reševanj. Po tehničnih zapletih so naši mehaniki po dolgem času te dni usposobili motor dvomotornega helikopterja AB 212, s katerim je stensko reševanje učinkovito, saj lahko ponesrečence ob pomoči jeklenice in električnega dvigala iz stene potegnemo v helikopter, kjer mu zdravnik pomaga že med prevozom do bolnišnice.
DELO: Koliko stane letos ura letenja s helikopterjem? Sprašujemo zato, da ne bi prihajalo do zlorab. Bohinjski reševalci so julija skupaj s pilotom helikopterja iskali obnemoglega planinca pri Sedmerih triglavskih jezerih, vendar je bil ta s prijatelji, ki so sprožili akcijo, že na poti v Novo mesto.
ZAVRŠEK: Uro letenja s helikopterjem zaračunavamo po 220 tisoč dinarjev, vendar pri reševanju življenj ni nikoli pomislekov za odobritev poleta. Tudi neupravičenim klicem, kot je bil nedavni v Bohinju se povsem ne bomo mogli nikoli izogniti. Tako smo lani pripeljali od Triglavskega doma na Kredarici v dolino planinko, ki jo je ugriznil pes. Prav zato so pomembni natančni podatki, preden se v reševanje vključi posadka helikopterja.
ROBIČ: Veliko več stanejo poizvedovalne akcije. Zgodilo se je, da smo iskali posameznika dan, dva, pa ga tam sploh ni bilo, iskanje sploh ni bilo potrebno. Pogovarjali smo se o tem, kako ukrepati. Naj zaračunamo iskanje? Ne moremo, saj akcije ni sprožil iskani. Glede klica za novomeškega planinca pa menim, da so bile informacije o njem takšne, da bi bil ob resnični srčni slabosti nujen helikopterski prevoz.
SALBERGER: Bolje je, da gremo reševat, pa čeprav se kasneje izkaže kot nepotrebno, kot da bi prišli prepozno. Brez zdravnika je na kraju samem težko ugotavljati diagnozo, zato se takim akcijam v prazno ne bomo izognili! Zame so veliko bolj neodgovorni tisti, ki doma rečejo, da gredo na Grintovec, v resnici pa gredo na Skuto ali kam drugam. Domači v primeru, da se ne vrnejo ob dogovorjenem času, sprožijo akcijo, nimajo pa natančnih podatkov, kam je pogrešani šel. Tudi zato so še danes nekateri pogrešani. Iskali smo jih v smeri, ki so jo povedali doma. Obiskovalci gora vse preveč zanemarjajo vpise v knjige v kočah in na vrhovih. Ti so včasih odločilni, da vemo, kje iskati pogrešanega. Spominjam se primera kamniških reševalcev, ki so iskali planinca, bil pa je v dolini pri dekletu. V tem primeru bi kazalo reči, koliko stane poizvedovalna akcija. Vendar je pomembnejše, da reševalci nikoli ne odpovedo.
DELO: Med sistemskimi viri financiranja GRS je tudi Zdravstvena skupnost Slovenije. Kako konkretno pomagate tej humanitarni organizaciji?
TOTH: Najbrž reševanje in iskanje ljudi v gorah nima natančno razmejenih pristojnosti. GRS je prostovoljna organizacija, vendar bi potrebovala širšo družbeno podporo. Zdravstvena skupnost plačuje določen del stroškov za reševanja s helikopterjem. Ta pomoč se v drugih republikah nanaša izključno na udeležence v cestnem prometu. V Sloveniji smo se dogovorili, da zdravstvene skupnosti plačujejo nujne helikopterske prevoze ponesrečencev in bolnikov. Med prvimi v Jugoslaviji smo uredili kritje stroškov za ponesrečence, ki jih je treba s helikopterji pripeljati do bolnišnic. GRS povrnemo stroške za nadomestila osebnih prejemkov zaposlenih reševalcev, nekaj malega prispevamo tudi za obnovo opreme. Ob delavnikih stane zdravstveno skupnost reševanje 460 tisočakov, ob sobotah in nedeljah pa okrog 600 tisoč dinarjev. Tudi zato je pomembno, da je v gorah čim več pripravljenih planincev. Vendar, če nam uspe rešiti življenje, so tudi ti stroški za reševanje majhni. Zdravstvena skupnost Slovenije poskuša v okviru možnosti pomagati GRS z dotacijami za nakup in posodobitev opreme in letnimi prispevki za usposabljanje reševalcev. Morda je to le majhen delež, toda več takih se GRS že pozna.
ROBIČ: Izredno smo zadovoljni, da imamo z Zdravstveno skupnostjo že dobro leto sistemsko urejeno financiranje. Tega nimajo nikjer po Jugoslaviji. Tudi v sosednji Avstriji še nimajo urejenega plačevanja reševanja in transporta ponesrečencev pri njihovih zdravstvenih skupnostih.
TOTH: Menimo se, kako bi v pokrivanju stroškov helikopterskih prevozov vključili tudi zavarovalnico. Zgledovali bi se lahko po Švicarjih, kjer imajo visoke zavarovalnine za organizirane planince in iz teh vsot pokrivajo stroške. Pri nas je participacija le drobiž.
ŠKERBINEK: Prispevek zdravstvene skupnosti izredno cenimo, imamo pa še veliko neurejenih stvari. GRS prevzema finančna bremena nezavarovanih, tujcev in prebivalcev drugih republik in stroške iskalnih akcij na svoja ramena. To pokrivamo iz solidarnostnega sklada, ki ga napolnimo z denarjem najrazličnejših ustanov, vendar položaj v nobenem primeru ni lagoden. Nismo šteli, koliko vlog smo letos napisali, da smo zbrali potreben denar. Na srečo imamo nekaj sofinancerjev. Glavni je Loterija Slovenije, Zavarovalna skupnost Triglav, pomoč dobivamo tudi od Republiškega sekretariata za LO, Republiškega štaba TO in RSNZ in Zveze vodnih skupnosti Slovenije. Samo zavarovanje reševalcev 16 postaj v Sloveniji nas je letos stalo 5 milijonov dinarjev.
DELO: Vemo, da ste mojstranski reševalci včasih v enem klasičnem reševanju obrabili toliko reševalne opreme, da so vam jo morali celo posojati reševalci sosednjih postaj. Kako je z opremo zdaj?
BROJAN: Zadnja leta imamo med vsemi postajami največ dela. Še pred desetimi leti smo imeli za zahtevna stenska reševanja premalo opreme. Ne morem reči, da imamo zdaj vse, kar bi si želeli, zagotovo pa imamo vse, kar potrebujemo. Za to ima veliko zaslug komisija pri GRS. Prej smo si morali od drugih postaj sposojati opremo, toliko smo je uničili v akcijah. Pozna se helikopterski način reševanja. Ta je najboljši za ponesrečenca, mi pa veliko pridobimo na času. Kar bi v triglavski steni reševali klasično več dni, opravimo s pomočjo helikopterja v nekaj urah. Oprema za reševanje je draga, največkrat jo moramo kupiti v tujini, ker gre za majhne serije. Verjetno tudi zato pri nas ni tovarn, ki bi zahtevno opremo izdelovale, razen seveda nekaterih zasebnikov.
Pri nas je že ustaljena praksa, da ob obvestilu o nesreči takoj zaprosimo stalno službo UNZ Kranj za helikopterski način reševanja, da bi bili v najkrajšem času pri ponesrečencih. Če bi tja šli peš, ali plezali, bi potrebovali tudi osem ur, kar pa bi bilo za ponesrečenca lahko usodno. Pri nas še ni bilo primera, da bi nas kdo klical, da bi se peljal v helikopterju v dolino. Čeprav vsak od nas reševalcev zna oskrbeti ponesrečenca, smo veliko bolj zbrani za reševanja, če je z nami zdravnik.
DELO: Koliko zdravnikov gorskih reševalcev bo letos pomagalo v helikopterskih načinih reševanja?
ROBIČ: Veliko terjamo od njih. Biti morajo aktivni gorski reševalci in usposobljeni tudi kot letalci reševalci. Velikokrat poleti pilot v steno le z zdravnikom, ki mora v prid varnosti obvladati tudi pomoč pilotu. Letos smo od 14 zdravnikov dovolili osmim, da lahko pomagajo pri helikopterskem reševanju. Zdravnik je v gorah pri ponesrečencu sam. Nima ne sestre in ne kolega, ki bi ga vprašal za nasvet. Z opremo, ki jo ima, mora biti učinkovit. Sam odloča tako v medicinskem kot tehničnem pogledu. Biti mora alpinist, da lahko sam pride v dolino, poznati mora tehniko reševanja.
ŠKERBINEK: Dodati moram, da imamo na 16 postajah GRS 34 zdravnikov. Med njimi se kalijo specialisti za pomoč ponesrečencem v stenah. Tudi tu imamo prednost pred kolegi v Avstriji, kjer nameravajo sedanje bolničarje po postajah GRS zamenjati z zdravniki.
DELO: Kakšna je raven znanja reševalcev iz nudenja prve pomoči?
ROBIČ: Zdravniki po postajah usposabljajo reševalce, da dobro obvladajo tudi nudenje prve pomoči. Praktično vadijo in se učijo tudi iz knjig. Zagotovo bo knjiga o nujni zdravniški pomoči v gorah tujega avtorja, ki je pred tiskom, dobrodošla pomoč GRS.
DELO: Kdor se ponesreči v tujih gorah, pa ni ustrezno zavarovan, lahko obuboža, toliko ga stane reševanje. Kako je z odgovornostjo za poizvedovalne in iskalne akcije pri nas?
ŽIST: Ob takem širjenju alpinizma in planinstva se nesrečam ne bomo mogli izogniti. Lahko pa bi se izognili poizvedovalnim in iskalnim akcijam v gorah. Veliko rezerv imamo pri miselnosti, vzgoji in odgovornosti planincev. V tujini so to odgovornost bolj zaostrili kot pri nas in je solidarnostni element neprimerno manjši, če nesreče nastajajo zaradi malomarnosti. V tem pogledu bi morali storiti več in tam, kjer je potrebno, naj posamezniki nosijo svoj del odgovornosti.
DELO: Kakšna je organizacija reševanja?
ŽIST: Zdravstvena in letalska podkomisija sta sklenili, da reševanja v gorah brez zdravnikov ne more biti. Tako je tudi sistem reševanja organiziran. Vse to poteka v krajih, kjer se najpogosteje dogajajo nesreče. Če bi bilo vsak dan veliko nesreč, bi morali verjetno razmisliti o stalni dežurni službi za reševanje.
DELO: Amaterski ali poklicni?
ŽIST: To je vprašanje. Za zdaj sedanji način zadostuje, čeprav je nesreč ob sobotah in nedeljah več. Pri nas je sorazmerno veliko zanimanje za letalce reševalce. Verjetno je sedaj helikoptersko reševanje dražje, v določenih primerih pa verjetno že cenejše. Ne gre samo za cenejše, temveč tudi za hitro nudenje pomoči pri reševanju. Med nekaj več kot sto letalci reševalci je 45 takih, ki so najbolj vešči tega dela. Kakovost bomo zagotavljali s sprotnim ocenjevanjem, da bi bil helikopterski način reševanja varen.
DELO: Julija je minilo 75 let od ustanovitve prve postaje GRS v Kranjski Gori. Kakšna je ta humanitarna služba danes?
ŠKERBINEK: Že to, da smo imeli osrednjo slovesnost v veliki dvorani slovenske skupščine kaže, da imamo nekaj veljave. Priznanje smo si pridobili z izkušnjami, strokovnostjo in učinkovitostjo. Med reševalci je veliko alpinistov, posamezniki so se specializirali za minerje snežnih plazov, vodnike lavinskih psov, reševalce letalce in inštruktorje. Ob podpori slovenske skupnosti lahko v imenu sekretariata komisije GRS in več kot 600 slovenskih gorskih reševalcev zagotovim, da si bomo prizadevali za učinkovitost in uspešnost reševanja, kadarkoli nas bodo ljudje potrebovali.