Boris Štupar 31.01.1932 20:29 2150 0

Samostan sv. Bernarda

Slovenec (1932): Nedavno je večje število menihov in bratov iz znamenitega samostana Sv. Bernarda, o katerem čitamo v starih potopisih toliko ganljivih opisov, odpotovalo v Tibet, kjer so si v divjem in skoro neprehodnem visokem gorovju postavili nov samostan.

S seboj so vzeli tudi več psov, s katerimi bodo v novem bivališču izvrševali človekoljubno in požrtvovalno delo. V samostanu so ostali samo profesorji.
Samostan sv. Bernarda stoji na obmejni točki na zgodovinskem prehodu Sv. Gotharda preko Alp, ki delijo Švico in Italijo. Preko tega prehoda je Cesar s svojo vojsko vdrl v današnjo Francijo in pozneje Napoleon na svojem zmagovitem pohodu v Italijo in ilirske pokrajine. Samostan je že 900 let star, in imajo menihi slejkoprej kot glavno dolžnost pomoč v sili potnikom, ki so namenjeni iz Italije v Švico. Sedanja tehnika je še izboljšala na temelju dolgih izkušenj vzorno urejeno rešilno službo. Samostanski čuvaji noč in dan bdijo po malih zavetiščih ob cesti. Čim zapiha veter in prične snežiti, obvesti menih na slemenu ostale sobrate, ki potem posvarijo potnike in jih opozarjajo na življenjsko nevarnost. Dolenje švicarske in italijanske vasi na isti način redno naznanjajo samostanu vsakega potnika, ki ob slabem vremenu odhaja navzgor. Menihi v spremstvu psa takoj nato odrine potniku naproti. Samostan je tudi opremil vse nevarne kraje z žično vrvjo in koli, ki kažejo pravilno smer. Plazovi, ki redno zasujejo ozke soteske na švicarski strani poti, pomenijo največjo nevarnost. Samo s. bernardski psi ji lahko kljubujejo.

Samostanska reja zdaj šteje 17 izurjenih psov, vodnikov in več mladičev. Bernardinski psi so veliki, krotki in močni, a dokaj omejeni. Ni tako lahko izuriti psa te pasme za vodnika. To zahteva veliko časa in vztrajnosti. A menihi imajo posebna prastara dragocena učna načela in dosežejo prave čudeže na tem področju. Dokler še ni bilo telefona, so odhajali psi iskat onemogle potnike na povelje menihov sami. Slejkoprej nosi vsak pes na vratu vrečico z živežem in leseno posodo z vinom v obliki malega sodčka. Če je potnik samo zgrešil pot ali onemogel, mu kaže pes pravilno smer in ga pripelje v samostan, če pa leži potnik brez zavesti ali če je celo zmrznil, takoj steče pes po menihe z nosilnicami in jim naznanja ponesrečenca s posebnim presekanim lajanjem.

Barry, s častnim priimkom Rešitelj, je bil najboljši izmed vseh bernardincev. Otel je 40 človeških življenj in tragično poginil leta 1810. Štirideset prvi potnik ga je smatral v metežu za divjo zver in zabodel. Našopan Barry stoji v bernskem mestnem muzeju. Od tedaj ima najboljši samostanski pes vedno isto ime Barry. Njegova žalostna usoda je splošno poznana, a neštevilo njegovih prednikov in potomcev je postalo žrtev plazov, pod snegom nevidnih prepadov ali burje, ne da bi kdo vedel, kje in kako so se ponesrečili. Zato je umljiva ona ganljiva ljubezen, ki jo izkazujejo menihi njih »mlajšim bratom«, kakor imenujejo zveste pse.

Slovenec, 31. januar 1932