Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Pomlad v gorah!
Cvetja ne pozna, ki ga trosi vigred po dolinskih travnikih, mlačnih, mehkih sapic ne, ki igrivo božajo cvetoče grmovje, in ne ljubkega ščebetanja domov se vračajočih lastovic, ki pod gostoljubno streho svoja gnezda grade. Pomlad v gorah — hrumenje je in bučanje, bes in grom, vihar in smrt. Na gozd v gorah pritiska zimski mraz kakor grozen velikan, in pomlad, ki ga hoče pregnati, mora biti silen junak, mora ubijati in razdirati, preden more graditi in obujati novo življenje iz ledenega spanja. Visoko v strmih pečeh se neprestano udirajo in bobnijo snežni plazovi, po rebreh zamolklo buči viharni jug, s svojo vročo sapo puha po izginevajočem snegu, v gozdu se zaganja v stare mogočne smreke in jih maje in stresa do stržena. In lomi vse gnilo in trhlo vejevje ter ga odnaša s seboj v divjem vrtincu. Povsod neprestano curlja in grgra, na vsakem bregu se tvori poskočen potoček, po vsem skalovju šumlja voda, nastala iz skopnelega snega, obliva korenine in se zbira v sleherni razpoki, v sleherni kotanji ter narašča v besneč, peneč se hudournik, ki očisti gozd od vse nesnage in trohnobe, izpodje ter podre vsako bolno, slabotno drevo in pušča za sabo samo, kar je močno in zdravo.
V talečem se snegu se začno premikati skale, ki jih je zimski mraz odkrhnil s kamnitih sten; v bobnečih skokih drve in bučijo doli po gorskem gozdu, butajo med pokom in treskom ob zemljo, orjejo in razrivajo tla, da najde prezimljeno seme, ki ga prenaša pomladni veter, sveže brazde ...
In v vseh teh viharjih, v šumu in hrumu, sredi boja, ki ga bije pomlad z zimo, samoten človek!
Polglasno pesmico pojoč, stopa krepko po planinskem že napol kopnem pobočju: vitka mišičata postava, mlado lice z drzno svetlimi očmi in v smeh ubranimi ustami; okoli ustnic, se mu kotira prvi mah plavkaste brade. Gole noge tiščijo v težkih, z žeblji nakovaih čižmih, nogavice iz neustrojene srnje kože z dlako na znotraj mu obdajajo meča, iz kratkih, preperelih irhovk kaže naga kolena, ki se zde kakor vlita iz rjavega brona. Debela hodna srajca in iz raševine sirovo strojen jopič odevata strumno telo. Na rumenokodrastih laseh nosi s krznom obšito usnjeno čepico z orljim peresom, za pasom kratek lovski nož in majhen tulec za puščice, na hrbtu okoren preprost samostrel s prst debelo tetivo, in v rokah dolgo, z ostre bodico in z železnim kavljem opremljeno, gorsko palico. Hajmo je samostanski lovec, ki čuva proštu Henriku Berchtesgadenskemu jelene, divje koze in kozoroge.
Pred tedni že, ko je ležal še povsod debel sneg in oviral svobodno gibanje, se je bil nastanil Hajmo v lovski koči, visoko nad zelenim Kraljevim jezerom, v prostrani dragi, ki je dobila svoje ime po rdečih marmornatih stenah, obkrožajočih jo od vseh strani: V Rdečini.
Vsak dan od ranega jutra do poznega večera, je napravil Hajmo svoj logarski obhod; to so bili zanj trdi časi; niti uro ni smel počivati in je moral imeti oči odprte po ves dan. Kajti ostra zima je napravila divjad zaupljivo in krotko, in divji lovci so imeli lahek posel. V številnih tropah prihajajo jeleni že zgodaj po večerih na odprte pašnike in odhajajo šele pozno zjutraj spet v gozd; divje koze stoje nizko v planinskem gozdu, in celo plašne kozoroge je zgnala zima z njihovega brezpotnega skalovja sem doli blizu zapuščenih planinskih koč. Velja torej neprestano bedeti, kajti prav to redko, najplemenitejšo divjačino divji lovci najbolj ogrožajo. Saj je kozorog prava živa lekarna; rebrasti rogovi, roženina na parkljih, posušena kri, ki so jo ljudje imeinovali »krvavi cvet«, posebno pa »srčni križci«, oni male kostem stične tvorbe, ki se nahajajo v srcu ubite živeli, vse čudovito pomaga, zdravilo je, ki ga z dragim denarjem plačujejo tako gospodje kakor kmetje. Res, da so žugale težke kazni vsakemu, kdor bi ubil divjačino: zapor, bič, izguba desne roke, celo smrt — toda veliki dobiček je venomer vabil na rop. in tako je moral Hajmo že prvi teden svoje logarske službe beležiti, da pogreša dva kozoroga. Za grabež je jasno pričala krvava sled ubite živali v snegu in roparjeve stopinje, ki so se izgubljale med drevjem, kjer ni bilo več snega. Ko je samostanski hlapčič ob koncu tedna bil prinesel lovcu novega brašna, je poslal Hajmo pofantu to zlo novico v dolino, v težkih skrbeh, kako jo bo sprejel prošt Henrik, ki sta mit njegova lovišča in posebno še plemenita skalna divjad delala viteško veselje.
In skoz ves naslednji leden si ni privoščil nobenega počitka več. Komaj malo spanja ponoči in ni se mu moglo zameriti, da mu je ušla z ustnic razkačena beseda kolikorkrat le je v svojem samotnem okolišu zapazil sled človeške noge. Samo zdravje, tako mladostne in železno kakor njegovo, je moglo prestajati te izredne napore. Ako se je po celodnevnem pohodu vrnil domov v kočo, je čutil svinčeno utrujenost v vseh udih, in samo da se je zleknil na ležišče, mu je že trden spanec brez sanj zaprl mlade oči in ga osvežil, tudi če je trajal le malo ur. Da bi pa zjutraj ne zaspal prve zore, si je bil Hajmo izmislil budilca. Z jermenom si je privezal na roko težek kamen in ga položil zvečer tako rahlo na stranico svojega ležišča, da je moral pri najmanjšem sunku zdrkniti na tla. Čim se je torej Hajmo v spanju premaknil, ga je padli kamen prebudil. Če je opazil, da je bila v koči še črna tema, je Hajmo budilec spet naravnal in spal dalje. Ako je pa videl, da zunaj pred malim okencem bledijo zvezde, je skočil pokonci, se umil pri tekočem studencu, katerega ledenomrzla voda je žuborela pred kočo, použil skromni zajutrek in se napotil v pomladno jutro polno hrumečega juga. Še so bile noči mrzle, in trajalo je vedno nekaj časa, preden je nehalo Hajma mraziti po udih, a hitra hoja po težavnih potih mu je kmalu pognala kri po žilah, sveža rdečica mu je pobarvala spet mlada lica in njegove oči so se bliskale jasno ko voda, ki jo obseva solnce. Čini bolj divje je bučal pomladni vihar okoli njega, tem svobodneje in udobneje mu je bilo pri srcu. In čim je jutro, ko ni smel motiti in plašiti v gozd se vračajoče divjačine, zrastlo v svetli dan, ni mogel drugače, da si ne bi v vsem hrumu in šumu glasno zapel pesmi in zadostil tako svoji življenjski moči, ki jo je viharno čutil v sebi in ki je silila na dan; zapel pesmi mlademu solncu nasproti, ki je s svojim iskrečim se zlatom ožarjalo s snegom pokrite gorske vrhove. Potem seveda, ko se je ukradla v njegovo srce spet lovska skrb, ki ga je morila vse te dni, potem je povsem umolknil, stopal tiho od vrha do vrha in oprezovaje krožil z očmi naokoli.
Dalje (Slovenec 1934 ali G-L 1934)
Slovenec, 28. januar 1934