Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Še nekaj o letošnji jugoslovanski odpravi na Himalajo

Kamniški občan, julij - avgust 1974: Želja skoraj vsakega gornika je, da bi obiskal Himalajo, to »streho« sveta, kjer stoje najvišje gore našega planeta: Čomolungma, Čogori, Kangčendzenga, Lhotse, Makalu, Co Oju, Manaslu, Nanga Parbat, Anapurna, Gašerbrum , Broad Peak, Gašerbrum 2, Šiša Pangma in še cela vrsta sedemtisočakov in nižjih vrhov.

Dolga stoletja so ti orjaki gostili samo viharje, mraz, sneg in led, zaviti v legende in pripovedke narodov, ki živijo pod njimi. Šele proti koncu prejšnjega stoletja, predvsem pa v tem stoletju so se začele oči raziskovalcev in alpinistov upirati v te mogočne gore. In ker hoče človek kar najhitreje največ doseči, so bili prvi na vrsti predvsem osemtisočaki. Vendar so se dolgo in dobro upirali vsem naskakovalcem. Šele leta 1950 sta bila Maurice Herzog in Luis Lachenal prva človeka, ki sta stopila na vrh, višji od 8000 m. Bila je to Anapurna 1, visoka 8078 m. Nato pa so se zvrstili uspehi: Čomolungma (Mont Everest) in Nanga Parbat 1950, Čogori in Čo Oju 1954, Kangčendzenga in Makalu 1955 in tako naprej, vsi osemtisočaki.
Jugoslovani smo pri tem osvajanju in raziskovanju najvišjega gorstva na svetu dolgo časa stali povsem ob strani. Šele po drugi svetovni vojni so tudi pri nas počasi zorele razmere za lastno ekspedicijo. Tako je leta 1960 krenila na pot naša prva jugoslovanska alpinistična himalajska odprava (JAHO). Se še kdo spominja imen: Debelak, Belač, Mahkota, Kunaver, Kersnik, dr. Robič, Jerin. Njen cilj je bil 6690 m visoki Trisul 2 v Garhval Himalaji. Jugoslovani si pač za začetek nismo zaradi neizkušenosti mogli privoščiti kaj več, posebno še, ko so prošnjo za Nanda Devi Indijci zavrnili.

Naslednja JAHO si je za svoj cilj zastavila osvojitev 7902 m visoki Kangbačen v pogorju tretje najvišje gore sveta Kangčendženge. Zaradi nepričakovanega poslabšanja vremena in ne najboljšega vodstva ekspedicija ni dosegla vrha in se je morala umakniti borih 250 m pod njim. Uspelo pa ji je odkriti pravo smer dostopa in priti tako visoko, kakor ni na tej gori do takrat uspelo še nikomur.
Zato je bil tudi cilj 3. JAHO 1969 zopet Kangbačen, da pač dokonča delo, ki ga je začela 2. JAHO. Toda politična situacija v tem delu sveta je bila taka, da nepalska vlada ni dala dovoljenja za vzpon na ta vrh (v Himalaji je namreč potrebno dobiti in plačati dovoljenje za vsak vzpon na vrh katerekoli visoke gore) in zato se je 3. JAHO povzpela na Anapurno. Tudi 4. JAHO leta 1972 ni dobila dovoljenja za Kangbačen in je zato odšla v južno steno Makaluja. Tu je dosegla enega največjih uspehov jugoslovanskega alpinizma v svetovnem merilu, čeprav ni dosegla samega vrha in čeprav se je morala malo pred vrhom stene zaradi viharjev in sneženja obrniti na višini približno 8000 m. Da ta uspeh lahko pravilneje vrednotimo, naj omenim to, da je letošnja avstrijsko-nemška ekspedicija, ki si je za cilj ravno tako zastavila vzpon preko južne stene Makaluja, kljub vsem podatkom, ki so jih zbrali Jugoslovani in kljub vsem odkritim prehodom, dosegla višino komaj približno 7400 m, čeprav so bili v njeni sestavi svetovno znani in slavni alpinisti, kot je Reinhold Messner in drugi.

In tako se letos spet pripravlja odprava v Himalajo, tokrat pa resnično na Kangbačen. Nepalska vlada je že dala dovoljenje za ta vrh in prve dni avgusta bo odprava krenila na pot z upanjem, da ji bodo vreme in razmere bolj naklonjene kakor pa so bile prejšnjim odpravam. Kot smo že pisali v prejšnji številki Kamniškega občana, se bodo te odprave udeležili tudi trije člani kamniškega planinskega društva. Dovolite, da vam jih danes bežno predstavimo.

Prvi je Tone Škarja, ki vodi celotno odpravo, koordinira in organizira delo in skrbi za stotine malenkosti, da vse teče čim bolj gladko. Rojen je 15. 1. 1937, poročen in ima dva otroka. Po poklicu je elektrotehnik, zaposlen pri Elektro Ljubljana, stanuje pa v Mengšu. Že dolgo časa je amaterski fotograf, poleg tega pa tudi pisec. Je dolgoletni član kamniškega planinskega društva, aktivno pleza vse od leta 1956. Bil je načelnik Alpinističnega odseka, sedaj pa je član upravnega odbora PD Kamnik, član AO Kamnik in načelnik postaje GRS v Kamniku. Bil je član 2. JAHO leta 1965 in član jugoslovanske odprave v Kavkaz 1964. leta. V svoji plezalni karieri je naredil okoli 400 vzponov v Kamniških in Julijskih Alpah, Paklenici, v Franciji, Italiji, Avstriji in Kavkazu. Od tega je 8 prvenstvenih letnih (smer Šimenc- Škarja in Trikot v Dolgem hrbtu, Direktna v Štruci, Kamniška v Koglu, vse ocenjene s VI., to je z najvišjo težavnostno stopnjo, Plošče in Desni steber v Skuti, nad Slapom in smer Humar—Škarja v Planjavi), precej prvih zimskih ponovitev (Bosova smer v Brani itd.) in cela vrsta ostalih preplezanih smeri, od katerih naj omenimo samo najvažnejše: Križ Ušbe (Kavkaz) smer Heckmair-Kroner v severni steni Grands Charmoz, smer Charlet-Platonov v SZ. steni Aig.Verte, smer Cordier v s. steni Les Courtes, Rebuffatova smer v s. steni Dent du Requien v francoskih centralnih alpah, Čopov steber v Triglavu, Zajeda v Šitah, Dularjeva zajeda v Jalovcu, Centralni steber v Rzeniku, Centralni steber Dedca, Akademska smer v Vežici, Rumena zajeda v Koglu, Centralna smer in Glava v Planjavi - vse VI težavnostne stopnje in še cela vrsta drugih vzponov.. Kljub 37 letom še vedno aktivno pleza.

Drugi član odprave iz Kamnika je Bojan Pollak, ki je v odpravi zadolžen za prehrano. Rojen je 22. 11. 1943, poročen, ima dva otroka, po poklicu je diplomirani inženir ladjedelništva in je zaposlen pri podjetju »Titan« v Kamniku, stanuje tudi v Kamniku. Član Planinskega društva Kamnik je od leta 1955, plezati je začel leta 1966. Od tega leta naprej je tudi član AO Kamnik, pri postaji GRS je pripravnik, trenutno pa je tudi predsednik PD Kamnik. Odkar pleza je opravil okoli 270 plezalnih vzponov v Kamniških in Julijskih alpah, v Paklenici, na Kleku, v Italiji in Avstriji. Od tega je 9 prvenstvenih letnih smeri Lahova in Perčičeva v Vežici in Kamniška v Vršičih vse VI težavnostne stopnje, Hunikina smer, smer Geršak—Grčar in SZ, v Vežici, Nedeljska, Kukavčeva in Sobotna smer v Planjavi) in 9 prvih zimskih ponovitev (Akademska in Perčičeva v Vežici, Zajeda v Šitah, Kamniška v Koglu – vse VI težavnostne stopnje itd.) in mnogo drugih preplezanih smeri, od katerih naj omenimo samo najvažnejše: Čopov steber v Triglavu, Aschenbrennerjeva smer v Travniku, Dularjeva zajeda v Jalovcu, smer Šimenc— Škarja in Trikot v Dolgem hrbtu, Centralni steber dedca, Direktna v Štruci, Rumena zajeda vse VI. Težavnostne stopnje in še druge.

Tretji član odprave iz kamniškega PD je Tone Trobevšek, ki je v odpravi zadolžen za kuhinjsko in podobno opremo. Rojen je 24. 5. 1947, še neporočen, po poklicu PT mehanik, zaposlen pri PTT podjetju v Ljubljani. Stanuje pa v Bistričici. Je dolgoletni član Planinskega društva Kamnik, plezati je začel že s petnajstimi leti, to je 1962. Je član kamniškega alpinističnega odseka in aktiven gorski reševalec pri postaji GRS Kamnik. Opravljenih ima čez 200 vzponov v naših Alpah in v tujini. Leta 1968 je bil tudi član Jugoslovanske odprave na Kavkaz. Preplezal je tudi 5 prvenstvenih letnih vzponov (Majska ' smer v Planjavi, Jakova smer v Arzeniku, smer Bauman- Trobevšek v Grintovcu, Bauman—Trobevšek in centralno smer v Malem Grintovcu). Od ostalih pomembnejših vzponov pa naj omenimo samo nekatere: prva jugoslovanska ponovitev Švicarske smeri v j . steni Les Courtes v Francoskih centralnih Alpah, Glava Planjave, Rumena zajeda, smer Modec- Režek v Rzeniku, Centralni steber Rzenika, smer Modec-Režek v Štajerski Rinki, Centralni steber v Dedca, Plošče v Skuti itd. ima pa tudi prvo zimsko ponovitev Centralne smeri v Malem Grintovcu.

B. P.
Kamniški občan, št. 7-8, julij - avgust 1974

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.