Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Severna stena Turske gore pozimi

Vlasto Kopač: Bilo je v začetku aprila 1940, ko smo se vrnili iz Črne gore. Siti durmitorske megle in mraza, smo pasli žejne oči po zelenju slovenske zemlje.

Do grla sem imel snega in ko sem zagledal savske gozdove, sem se zarekel, da me nobena reč ne spravi to pomlad v gore.

Pa sem kmalu pozabil na zaobljubo in čez par dni sem jo že mahal z Basangom in Emilom po ljubi Bistriški dolini v Konec. Dolgo že nisem hodil tukaj in slike domačih gora so se mi zabrisale. Vmes so ležale širne zasnežene planote nad Taro in Pivo, grebeni Durmitorja so, mi se zarezali v spomin. Bil sem neučakan in radoveden, kakšno bo svidenje. Ko sem s Pred Konjske zagledal zasneženo rajdo, sem začutil, da sem prišel domov. Nič se ni izpremenilo na gorah med tem časom, bile so še mogočnejše in lepše ko kdajkoli prej. Lepota Durmitorja je počasi obledela v spominu.

V Koncu je bilo vse po starem. Dom je čepel ob Izvirku, kakor prej. Na poseki pod Jermanico je stal star gošar in se obračal za vetrom. Pozimi je mir in žival si upa bliže. Spomnil sem se poletnih dni; takrat je čisto drugače. V lepem je tod vse živo; gorniki, gospoda iz mesta in dekleta v pisanih oblekah posedajo po trati, v kozarcih se lesketa sonce. Vrvež nastane na verandi, kadar Čmrlj potegne harmoniko. Topot plešočih nog se meša z glasovi. Fantje prihajajo z gora po trati navzdol in usta jim gredo na smeh. Sedaj pozimi pa je tod samota, gore spijo, vsak šum se uduši v snegu. Le včasih zaropota kje v žlebu plaz, potem pa je še bolj tiho, da molk kar reže v ušesa.
V koči so bili sami domači. Počasi smo navezali pogovor, malo novega je bilo med tem časom. Gospoda je imela »jago«, star lisjak trga srne, star samotar, ki mu ne moreš blizu. Pa smrti vseeno ne uide. Popoldne je prišel še »Debeli Anton«. Kazalo je, da bo lepo, pa ga je izveklo na plano. Menil je v Sedlo, da pogleda po bajti. So čudni časi in neznani ljudje hodijo okrog. Pred kratkim sta se dva gostila v bajti, požrla in popila sta mu vse, kar je imel. Ravno pred nosom sta mu jo odnesla čez. Pa ne bi bil dosti opravil, ker še pipca ni imel pri sebi.

Sredi popoldneva smo odrinili. Rjava Griča je bila kopna, do Macesna je že segla pomlad. V žlebovih je čez stezo ležala pomladna plazovina. Kaptan je bil najbolj zadelan. Do Klina je šlo še po kopnem, nad grapo pa smo že gazili celec in Na stanu smo našli bajto zamedeno do kapi. Mračilo se je. Sklonil sem se pod rožancem in pogledal v stan. Na glistah so še ležala drva; nihče se ni v zimskem viharju zatekel v stan in se ogrel pri ognju. Počasi smo gazili kložasti sneg, vleklo se je mimo Gornje Griče. Navsezadnje pa je le zrastla iz megle temna senca koče na Sedlu.

Prijetno je bilo ob ognju, Tone je kuril ko za stavo in marsikatero brihtno smo uganili tisti večer, preden smo legli. Pogledal sem skozi kuhinjsko okno v belo; ni bilo upanja, da bo jutri kaj. Dolgo v noč je godel veter v skodlah. Na misel mi je prišla podobna noč pred leti na Planini. Veter se je gnal takrat čez Poljanski rob, s starim Blažem sva sedela v bajti, kadila tobak in moževala. Marsikaj je vedel, kar je danes že padlo v pozabo. V vetru je slišal glasove ubitih divjih lovcev, »divja jaga« se je podila po Planini, zdáne duše so jokale v vetru. Ob taki uri ni varno stopiti na piano. Žerjavica na ognjišču je zažarela v pišu vetra; videl sem Blaža, ždel je ob pogradu in mrmral v brado staro molitev: ».. . za vse tiste, kateri nocoj po gorah in po vodah konec jemljejo.« Prisluhnil sem odmevu prejšnjega stoletja, ki se je ohranil v današnji trezni čas.

Zjutraj sem se zbudil še v temi. Dolgo sem se obračal in čakal, kdaj se bo zdanilo. Pred sedmo tako ne moremo nikamor. Pa noč ni imela konca. Pogledal sem proti oknu, droben žarek se je ukradel skozi špranjo. Posvetilo se mi je! Zvečer smo pozabili odpreti oknice in spali smo v temi, kakor polhi. Zunaj je bil že svetel dan. Čez pol ure smo stopili v meglo, z roba je vlekel sever. Zgoraj nekje nad meglo smo čutili sonce; ponujal se je lep dan. Počasi smo prečili sneg pod Brano in malo pred šijo smo že stali v soncu. Megla je tiščala iz Bistrice, silila čez sedlo, sever pa jo je držal nazaj, da je plahutala nad robom in nam zakrivala bleščečo glavo Planjave.

Ogledovali smo se naokrog, povsod sonce, le po Koroškem je ležal čad. Ostro se je črtala mraznica v dolinah, pod njo je ležala zelena megla. »Hud mraz imajo spodaj!« Okrešelj je bil globoko pod snegom, modra senca je padala po dolini, tenak curek Rinke je pršil čez rdečo steno na razbitine ledu v kotlu. Na Sedlu so Babe vtikale svoje čukljaste glave v meglo in se nagibale nad rob. Na oni plati pa je Mrzla gora korajžno nastavljala svoje žlebove soncu. Nič se ni zganilo v njih. Severne stene so ležale ko sredi zime, le Štajerska Rinka se je zvedavo ogledovala v soncu naokrog. Čez severno steno Turske gore, ki je vtisnjena v ta gorski sklop, leži senca; v zakotja nikoli ne prodre sončni žarek. Pod steno sameva Menih. Čez zimo ga zasipajo plazovi, poleti ga obdeluje zapadno kamenje. Visoko nad njim v steni je zelena polica, šop rušja poganja na njej. Daleč se vidi od tam. Če bo šlo po sreči, bomo še danes sedeli zgoraj. Dober sneg je bil. Hitro je šlo izpod nog in kmalu smo stali v pršiču pod Brano. Zakadili smo se navzdol, zavili okoli »peščene kante« Turske gore in malo posedeli.

Čudovita lepota je ležala okoli nas. Na Pasje sedlo je lila svetloba, okleščen viharnik je molel svoje rogovile proti soncu. Kakor strašilo je stal tam, od strele razklan, brez življenja. Zavili smo okoli roba na plaz. Povsod sam pršič, do kobalj smo ga gazili. Če ga bo tudi zgoraj toliko? Bomo poskusili. Začeli smo v žlebu pod Stolpom; cepin je zapel, na spodnja dva so se usipale ledene iveri. Če bi bil tak led do vrha! Pa smo že kmalu zopet šarili po pršiču. Pogledal sem navzgor, povsod po policah je ležal, le na strminah se je bleščal led. Pometali bomo, počasi bo šlo!
V žlebu za Stolpom smo bili na boljšem, varno smo hodili po plazovini. V škrbini smo se oddahnili; na ono plat se je usipal pršič v tenkih curkih, neslišno je padal v globino. Mrzla in mračna je ležala osojna plat gora. Nobenega sledu o življenju, nikjer gamsje stopinje. Zima tukaj dolgo ne odneha in vse, kar je živega, se ji umakne v sončne lege. Rob nad nami se je zasvetil v soncu, prh je v vrtincu zaplesal čez opast. Vzdignilo nas je, potruditi se bo treba, da se čimprej ogrejemo v soncu na vrhu. Začeli smo enakomerno delo. Prvi je potegnil naprej in se vkopal, drugi mu je sledil, nato še tretji in prvi je že sekal stopinje. Brez posebnih akrobacij je šlo delo izpod rok. Šele zgoraj pod polico nas je ustavilo; tam je najbolj strmi del stene. V poledeneli skali ni bilo pravega oprimka, dolgo sem se stegoval in tipal, nazadnje sem zabil klin. Še nekaj metrov in izmazali smo se; zopet smo sekali stopinje v star led, svet se je položil. Z vedno večjo močjo nas je vabilo sonce za robom, zgoraj se nam je bleščala opast.

Hiteli smo čez polico, ni nas dosti zanimal razgled; preveč je bilo mraz. Izmuzali smo se okoli ogla in načeli vesino pod vrhom gore. Hiteli smo brez oddiha, vabila nas je sončna toplota. Še korak čez rob in stali smo na vrhu v soncu, stena je ležala za nami, tople krnice na Podih so nas vabile. Šest ur smo zmrzovali v senci.

Pognali smo se navzdol, razjuženi srenec se je udri v plazič; drli smo kar naprej in šele v konti smo se ustavili. Položen svet se je širil okoli nas, prijazen in vabljiv na pogled. Sonce je lilo zviška nanj, žarki so se odbijali na ledu.

Spoznal sem pa nekoč v megli njegov drugi obraz. Prišel sem z one plati. Nekaj ur sem že taval po globelih med skladi in bolvani, pa nisem našel prehoda. Bilo je kakor zakleto; iz megle so vstajale črne klade in se zopet vtapljale vanjo. Čisto tuj svet, nikjer znanega obrisa! Nisem se znašel. Nazadnje je začelo še snežiti, obzorje se mi je zožilo v sivo belino; moral sem nazaj. Pošteno sem si napenjal oči, da sem po vbodljajih derez našel sled do zimske izbe na Sedlu.

V Bistrico je padla senca, kmalu bo tudi zgoraj pritisnil mraz. Žvižgaje smo sestopali, kakor mački smo hodili v derezah po trdem srencu. Izpod Turske gore se je potegnil trop gamsov, prhnili so v rušje pod Grebenom. Šli so za soncem. Spodaj v Žmavčarjih smo si sneli železje z nog in se počasi spustili skozi goščo v dolino.

Vlasto Kopač
Planinski vestnik 1944/7
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.