Dom in svet (1897) - Frančišek Lampe: Smrt je zopet pobrala sotrudnika našemu listu, naši domovini pa velikega strokovnjaka, poznavalca in nabiralca prirodnin, Simona Robiča.
Strokovnjaki izven domovine so poznali in občudovali njegovo veliko znanje na posebnem polju polžev; domačini smo ga poznali iz njegovih krajših sestavkov v raznih listih, duhovski tovariši in drugi prijatelji pa so poznali njegovo šaljivost, skromnost, pa tudi posebno resnicoljubnost.
Simon Robič (Rabic se je pisal do I. 1865.) se je rodil v Kranjski gori na Gorenjskem dne 11. svečana l. 1824. Po navadnih študijah je bil posvečen za mašnika l. 1850., leto potem pa nastavljen za kapelana v Metliki. Tu je ostal kaka tri leta, potem pa je prišel za malo časa v Loški potok. Tri leta je služboval za kapelana v Dobu (1857—1859), in zopet tri leta Preddvorom na Gorenjskem. Dalje pa je bil v Borovnici (do l. 1868.1, kjer se je marljivo bavil z nabiranjem in preiskoval tudi razne jame. L. 1869. ga je našlo že v St. Juriju pri Kranju, odkoder se je pet let potem preselil za upravnika na Šenturško goro, kjer je prebil dne 7. t. m. (v nedeljo) dopoldne, prav tedaj, ko je hotel opraviti božjo službo.
Pokojnik je bil mož posebne vrste. Cenil je svoj stan in izpolnjeval rad in natančno njegove dolžnosti, poleg tega pa je ljubil prirodo nenavadno živo. Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu (za 1500 gld., katere je pa odločil za dijaško ustanovo), manjše je oddal — kolikor vemo — šolam in zavodom. Neko polževo vrsto je on prvi našel (in ji dal tudi svoje ime), o drugih je pa pokazal, da žive tudi pri nas.
Robič je bil tudi slovenski pisatelj. Najrajši se je oglašal z manjšimi dopisi o prirodnih stvareh. Ko je jel izhajati naš list, bil je tudi pokojnik med njegovimi sotrudniki. Pisal je v
1. in 2. letniku o strupenih rastlinah. Pisal je temeljito in ob enem porabno, zato smo radi čitali njegove spise. A ko je imel pisati za 3. letnik, omagale so mu oči, in tudi pisal je težko; odpovedal se je sotrudništvu.
Pokojnik je bil dobrega srca, postrežljiv, vesel in šaljiv. V veseli družbi je znal vedno mnogo povedati. Ker je bil pa tudi odločen in kremenit značaj, bil je tudi oster in je večkrat komu povedal katero, ki mu ni bila ljuba. Bil je slobodnega vedenja in mišljenja. Gore so mu bile ljubše kakor mestne palače, in svetlo sonce, ki mu je sijalo na ljubo Šenturško goro mnogo bolj nego nam v nižavah, bilo mu je dražje nego blesk praznih časti. Zato je bil nad vse srečen in zadovoljen na svojem mestu. Tu je živel v miru sredi svojih preprostih župljanov in sredi gorske prirode.
Rad je pogodil kako »originalno«. Tako si je n. pr. napravil jako trpežen klobuk iz luščin borovih storžev in ga nosil v petek in svetek. Dobro mu je delo, če si se zanj zanimal.
In sedaj ga ni več, blagega gospoda Šimna! Gorenjska stran ga bo pogrešala, spomin njegov bo živel še dolgo.
Tako ginejo naši duhovniki — možje stare korenine. Pucher, Peternel, Parapat, Sežun, Robič — — — ni jih več. Toda, če Bog da, naposled se nam zopet zjasnijo vremena, duhovski stan bo prebil sedanje boje za vero in narodnost, in tedaj bo marsikateri duhovnik kot učenjak strokovnjak zopet čast delal domovini. Če pa prideš kdaj, mladi bralec, na Šenturško
goro, vedi, da je tukaj bival velik mož, vreden trajnega spomina med Slovenci.
dr. Fr. L. - Frančišek Lampe
Dom in svet, 1897, letnik 10, številka 7
Naše slike
Slika na str. 256 nam kaže pok. Simona Robiča, kakršen je bil v poslednjih letih. Fotografirala je č. gosp. Ant. Nemec menda za zabavo, a s tem nam ohranil njegov spomin. Na sliki se vidi tudi zgodovinski klobuk Robičev iz storžev.
Sliko na str. 257. pa, s podpisom Prirodoslovec, poslal je uredniku pokojnik sam in pojasnil sličico s tem-le pismom: »Dal sem se fotografirati, ko sem služboval v Borovnici, in takrat, kakor vidite, sem bil še čvrst dečko, a sedaj sem že skremžan starec. Na fotografiji vidite embleme, kažoče, s čim sem se takrat pečal v naziru prirodoslovja. Pri levi nogi na tleh leži nagačena lisica, zgorej na mizi stoji nagačen sokol, poleg njega je okostje ptičevo, na mizi polž in žužek; na desni strani pa posoda s cvetlicami, kar predočuje rastlinstvo ali botaniko. Sedaj se marljivo pečam z zanimivimi glivicami in zmiraj kaj iztaknem za našo domačo glivično floro. Opisujem tudi naše kranjske polžke ter jih rišem s svinčnikom.
Le škoda, da me moči tako hudo zapuščajo. Odkar sem vsled nesrečnega padca izpahnil si desno roko v ramenu, prav težko rišem in slabo pišem; k temu pritiska pa še starost. Odkar sem imel pljučnico, nisem več trdnega zdravja, vendar sedaj — hvala Bogu — Čutim se še dosti zdravega« itd. (Pisano 8. dne vinotoka1. 1895.)
Dom in svet, 1897, letnik 10, številka 9
dr. Fr. L. - Frančišek Lampe