Mladina, Ana Jud, šport, Z glavo skozi zid,17. september 2001
Kdo so najboljši in trenutno najbolj znani slovenski ekstremni športniki in kakšna so njihova življenjska vodila.
V alpinizmu imamo kar nekaj bleščečih imen, od Silva Kara, Vikija Grošlja, Pavleta Kozjeka (prvi Slovenec, ki je na Mount Everest zlezel brez uporabe dodatnega kisika) do Staneta Klemenca, odličnega alpinista, gorskega reševalca, vodnika in fotografa, ki ne more brez severnega tečaja. Ekstremista, ki sta v zadnjem času pritegnila največ pozornosti, pa sta prav gotovo Tomaž Humar, ki se je proslavil s projektom Daulaghiri, in Davo Karničar, ki je osupnil svet s smučanjem z vrha najvišje gore sveta. Ugotavljati, kateri izmed njiju je dosegel večji uspeh, je nesmiselno. Oba sta šla čez mejo mogočega, oba so različni mediji izbrali za Slovenca leta, oba sta po vrnitvi v domače kraje še dolgo promovirala mobilno telefonijo ... Medtem ko se je Humar pogreznil v udobno družinsko življenje, Davov uspeh ni ostal brez škandala. Tega je v največji meri povzročila knjiga, ki jo je napisal vodja odprave Ski Everest in urednik revije Grif Tadej Golob. V njo je vključil tudi nekaj intimnih podrobnosti iz Davovega zasebnega življenja, nadobudnemu smučarju pa to ni bilo po volji. Alpinista še zdaj nista v prijateljskih odnosih, vendar se Davo s tem ne obremenjuje. Pravi, da mu več pomeni tisto, kar mislijo ljudje, ti pa imajo o njem zagotovo dobro mnenje. Ne nazadnje je bilo njegovo smučanje odlična promocija naše države. Z ekstremnim smučanjem želi Davo nadaljevati, zato že načrtuje nove projekte, ki zajemajo najvišje vrhove vseh celin. Na Jezerskem, kjer je sicer doma, želi nadaljevati šolo smučanja, če se bodo uredile denarne zadeve, pa naj bi smučarsko poučevanje steklo tudi v Nepalu.
O dvaintridesetletnem Kamničanu Tomažu Humarju smo v zadnjem času slišali bolj malo. No, z alpinizmom se je Tomaž začel ukvarjati razmeroma pozno. Doma ni nihče zahajal v hribe, zato mu še zdaj ni jasno, kako se je znašel v plezanju in alpinizmu. Javno prepričanje, da Tomaž, ki ne mara, da ga kličejo vrhunski alpinist ("samo alpinist je dovolj"), izhaja iz družine Metoda Humarja, znanega alpinista prve povojne generacije, je torej zmotno. Njegova pot se je začela naključno. Leta 1987 je postal član alpinističnega odseka Kamnik, kar ga je popolnoma zasvojilo. Od takrat je namreč opravil več kot tisoč dvesto vzponov v domačih in tujih gorah, od tega precej prvenstvenih. S svojimi odpravami se je vpisal v zlato zgodovino slovenskega in svetovnega alpinizma. Še zdaj je prepričan, da naključja ne obstajajo. Potrebni sta dobra telesna pripravljenost in psihična zmogljivost, kar Tomaž dosega z vztrajnostnimi treningi, pri prehrani pa niti najmanj ne pazi. "Nekoč sem poskušal z makrobiotično prehrano, vendar mi ni in ni šlo. Tisto je mučenje. Vsako jed moraš odmeriti centrimetre in mililitre, na natančno odmerjene količine, to pri meni preprosto ne gre. Jem tako, kot mi paše, včasih kranjske klobase in cel kup pršuta, naslednji da pa mogoče nič ... Odvisno, kako se počutim in kakšne želje imam. Živeti je treba tako, kot želiš, kaj se bom zdaj 'nazaj držal'." Tomaž Humar pravi, da napisan recept, kako premagate ovire v gorah, ne obstaja. "Govoriti je namreč lahko, ko si daš na hrbet tridesetkilogramski nahrbtnik, odpadejo vse teorije o vegetarijanski prehrani. To je za tiste, ki plezajo v umetnih stenah in morajo biti lahki." Po resnem premisleku pravi, da bo Daulaghiri še kar nekaj časa ostal eden od vrhuncev alpinizma. "Daulaghiri kotira zelo visoko, pa ne mislim samo na težave, ki so me ob tem doletele, pač pa na splošno, kako sem se ga lotil, kako sem začel ... Vendar moraš vedeti, da ga ne bi več ponovil. Ker je Daulaghiri dokončen. Najprej ne gre. Kar mi je bilo dano, sem naredil, kaj več pa nimam za popraviti." In dodaja, da pomembni in manj pomembni vzponi ne obstajajo. Za njega so pomembni vsi. "Težko govorim o tem, ker se ne morem odločiti, kateri vzpon se mi zdi najpomembnejši. Naj se sliši še tako smešno, ampak Daulaghiri niti slučajno ni krona mojega življenja. Na koncu je pomemben vsak vzpon. Tukaj je težko govoriti tudi o cifrah. Povsod so zabeležene drugačne. Saj niti ne vem, koliko vzponov imam. Gre za stvari, ki sem jih zlezel sam, drugače pa se mi niti ne sanja ... Mogoče bi izpostavil Nuptse." Zaradi poškodb - pri gradnji domače hiše v Kamniški Bistrici se je Humar huje poškodoval - mora še zmeraj počivati. Čakata ga še dve operaciji (doslej jih je imel že pet), potem še nekaj okrevanja, nato pa novi izzivi. "Z zdravjem je že malce boljše, pred kratkim sem bil celo na Kamniškem sedlu, vendar sem porabil celo večnost, da sem prišel gor in potem spet dol. Vendar želim nadaljevati. 'Lačen' sem postal." V glavi ima že izdelan načrt, česa se bo lotil, ko se mu bo zdravje popolnoma povrnilo. In ko ga bo stena poklicala. A o tem noče govoriti ...
Poleg že omenjenih moških alpinistov imamo v Sloveniji tudi nekaj pogumnih žensk, ki si prav gotovo zaslužijo vsaj omembo. Prva je Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki se je povzpela na Mount Everest, med mladimi rodovi pa trenutno najpogumneje korači mlada Gorenjka Tina Di Batista, ki so jo izbrali za najboljšo alpinistko pretekle sezone. Pri šestindvajsetih letih je opravila več kot sto petdeset vzponov, na El Capitanu je lani zlezla smer The Shield, letos pa je z Mojco Žerjav in Anjo Bervar pohajkovala po Aljaski, kjer so smučale in "bordale". Odprava je bila zanimiva tudi zato, ker so jo sestavljale same punce, to pa je v alpinizmu prava redkost. Sicer Tina pravi, da bi se težko odločila, kdo izmed slovenskih ekstremistov je postavil največji dosežek v svetovnem merilu. Osebno najbolj ceni uspehe Andreja Štremflja in Marka Prezlja.
Alpinizmu sorodna panoga je še športno plezanje, kar številni pogosto poistovetijo, vendar gre za dve popolnoma različni zadevi. Tudi v športnem plezanju imamo imena, ki močno odmevajo v javnosti. Žal so v tujini naši plezalci bolj prepoznavni kot pa doma. Poleg tega so legende, kot je Marko Lukič, vajeti predale mlajšemu rodu. Trenutno so, poleg Martine Čufar, ki jo trenira legendarni Tomo Česen, najuspešnejši Jure Golob, Aljoša Grom in Urh Čehovin, prvi domačin, ki je pred kratkim preplezal prvenstveno smer "Za staro kolo in majhnega psa" (težavnostna ocena: 11-) dr. Tadeja Slabeta. Ta jo je postavil leta 1992 in od takrat je veljala za najtežjo smer v Sloveniji. Vendar se je tudi to pred kratkim spremenilo. Letos spomladi je Jure Golob v Mišji peči postavil novo najtežjo smer in jo poimenoval "Martin Krpan" (ocenjena z 11).