Jutro (2. februar 1941) dLib/L-G:
Svetovna vojna tvori v našem narodnem življenju mejnik, ki pomenja tudi za slovenske planince začetek nove dobe. Pred dvajsetimi leti, na Svečnico 1921. se je namreč ustanovil klub »Skala«, ki je štel ob svojem začetku samo 16 članov. Osnovali so ga: Fr. Rus, Stane Predalič, Pavle Lovrenčič, Jože Tome, Janez Rožman, Anica Predaličeva, Maks Cimperman in Dragotin Zorko, ki mu je bil prvi predsednik. Planinstvo je bilo tedaj med Slovenci neprimerno manj razvito kot danes. Ne le, da je bil obisk gora manjši, tudi kakovost tur se ne da primerjati z današnjimi. Vzpon na Triglav ali celo na Jalovec po nadelani poti je tedaj veljal že za pomemben planinski uspeh, o Turškem žlebu pa se je pisalo tako, da so se čitateljem morali ježiti lasje. Moment borbe z naravo v njeni najbolj divji obliki je bil tedanjim planincem tuj. Izpremembo v to vrednotenje planinstva je prinesla šele »Skala«. Organizirala je med Slovenci gibanje, ki je zajelo mladino, ter ji dala vodilno ideologijo. S tem je ponovno udomačila idejo alpinizma. V začetku mladi klub ni bil deležen prijaznega sprejema in toplega priznanja, vendar se mladina ni strašila tega. Ko je klub ob smrti dijaka Karla Tauzherja v severni steni Turške gore doživel svoj ognjeni krst, so Skalaši na to nesrečo odgovorili samozavestno kakor rod, ki je poln sile in se zaveda, kaj hoče. Uspeh ni izostal.
Mladim Skalašem so se kmalu pridružili tudi zreli planinci. Mlada alpinistika je kmalu dobila v dr. Klementu Jugu odličnega predstavnika, ki je v svoji osebi združeval plezalca, tehnika, filozofa in ideologa. Njegovi nazori o smotru alpinizma, o tovarištvu, o vzgoji volje, so psihološka dognanj in tvorijo osnovo za ideologijo ne le Skalašev, marveč slovenskega alpinizma sploh. Vzponi dr. Juga so dali zgled Skalašem, ki so izvršili niz alpinističnih dejanj prve vrste. To je bilo tudi v narodnostnem pogledu pomembno, kajti v prejšnjih časih so izvršili pretežno večino prvenstvenih vzponov v slovenskih Alpah tujci. Obrambno delo, ki ga je započelo SPD s postavljanjem koč, je bilo s tem dovršeno.
A tudi na področju tujsko-prometne propagande so bili Skalaši izredno produktivni. Pogosti napisi TKS po naših gorah pričajo o delu tehničnega odseka »Skale«, ki je zaznamoval nešteto poti. Nadalje so Skalaši priredili veliko predavanj po Sloveniji ter izven njenih meja. Tako so seznanili javnost z lepoto naših gor. Tudi fotografski odsek »Skala« je pomemben. V zvezi s tem omenjamo imena Janka Ravnika, Egona Planinška in Janka Skerlepa. Delo fotografskega odseka Skalašev je doseglo svoj višek s prvim domačim filmom »V kraljestvu Zlatoroga«. Naj še omenimo, da so bili Skalaši med prvimi propagatorji smučarstva med Slovenci. Iz njihovih vrst so izšli smučarji-sportniki, a tudi organizatorji zimskega sporta med nami. Nadalje je izdala »Skala« knjigo »Naš alpinizem«, prvovrstni vodič po naših gorah, in knjigo dr. Tume »Pomen in razvoj alpinizma«. V organizatornem in moralnem pogledu je največji uspeh Skalašev idejni prevrat v SPD, ki se je izvršil l. 1931, ko je bil na občnem zboru izvoljen odbor, za katerega se je zavzemala »Skala«. S tem činom je prejšnje nasprotstvo med obema društvoma izginilo. V to dobo spada tudi gradnja znanega Skalaškega doma na Voglu, ki je po svoji legi, okolici in razgledu med najboljšimi postojankami v naših Alpah.
Po vseh teh dogodkih se je delo »Skale« usmerilo v vzgojno stran: Klub je začel prirejati alpinistične tečaje, ki so bili deležni velikega obiska. Na predsedniškem mestu je zamenjal prof. Ravnika dr. M. Kajzelj, njegov naslednik Fr. Vilhar s tovariši pa je moral okusiti, kaj se pravi, voditi klub skozi finančne težkoče. Vendar so Skalaši dokazali, da so kos tudi takšnim težavam, dasi je moralo društvo pod predsednikom doc. dr. Žumrom odpovedati svoj lokal, s čimer je bilo sestajanje članov zelo ovirano. »Skala« je tedaj preživljala hudo krizo, ki je dosegla vrhunec l. 1939. Da ni društvo tedaj imelo med svojimi vodniki ing. Žumra, Dušana Klopca in Edija Keržana, bi bil klub zašel v zastoj, ki bi mu lahko postal usoden.
Ob začetku sedanje vojne se je v klubu ustvarila skupina starejših in mlajših članov, ki so se organizirali v alpinističnem odseku. Načelstvo je prevzel sedanji podpredsednik kluba dr. Vladimir Skerlak. Ta odsek je v enem letu prekvasil klub tako, da je danes vzgon v »Skali« tak, kakor še nikdar poprej. Za novo leto 1940 je bil objavljen novi program kluba, ki je postavil vse delo izključno na alpinistične podlago, tujsko-prometni motivi pa so bili potisnjeni v stran. Klub se je v vseh hudih letih otresel vseh, ki so vstopili v klub zaradi mode. Sledili so novi prvenstveni vzponi, novi sestanki, priglašali so se novi člani in »Skala« je v teku enega leta postala organizacija s trdno povezanim članstvom in odlično disciplino. Tudi pravila »Skale« so se spremenila. Iz turistovskega kluba je postal alpinističen klub čigar svrha je le vzgojno in kulturno delo, t. j. vzgoja dobrih alpinistov ter znanstveno in umetniško obdelovanje slovenskih Alp. Najvažnejši odsek kluba je oddelek za alpinistično šolo, ki je odslej stalna. Udeležba pri njej je obvezna za vse mlajše člane.
Ker je moral dr. ing. Žumer zaradi bolezni odstopiti, je prevzel predsedstvo »Skale« zopet prof. Janko Ravnik. »Skala« ima dve podružnici. Savinjska je imela spočetka svoj sedež v Lučah, danes ga ima v Celju. Podružnica na Gorenjskem je imela v začetku svoj sedež v Bohinju, danes ga ima na Jesenicah. Jeseniška podružnica je po številu članstva najmočnejša edinica Skalašev, ki je dala »Skali« tudi odlične plezalce, fotografe in smučarje. Iz nje so izšli poleg drugih: Čop, dr. Potočnik, Slavko Smolej, dr. Heim, Praček itd.
Svojo dvajsetletnico bo »Skala« proslavila« z vrsto internih in javnih prireditev, o katerih bo javnost še obveščena. Najpomembnejše dejanje v proslavo jubileja bo izdaja knjige, ki bo imela najbrž naslov »Brez steza« in bo v njej opisana borba tega rodu, nastanek slovenskega alpinizma, poročila o dr. Jugu, dr. Tumi itd. Knjiga bo zelo zanimiva tudi za neplanince. Izven dvajsetletnice bodo Skalaši še doprinesli k slovenski kulturi marsikak prispevek. Napovedi tu niso potrebne, saj Skalaši niso ljudje obljub, temveč dejanj.
Ob 20-letnici vstopa klub v svojo »moško dobo«, v dobo zrelosti. Nauki in eksperimenti v preteklosti so jih naučili, kako mora in kako ne sme biti. In kakor so nekdaj mladi alpinisti ustvarili »Skalo«, tako je danes »Skala« vseskozi zmožna, da ustvari in vzgoji nov rod alpinistov, pozitivnih, za dejanja in žrtve sposobnih ljudi.