Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skladatelj Marijan Lipovšek

Delo, Kultura - France Stele: ...  je bil tudi izvrsten fotograf

Enega najeminentnejših slovenskih glasbenikov, skladatelja in pianista, profesorja Marijana Lipovška (1910–1995), sem spoznal jeseni 1982 kot recenzenta moje prve fotografske knjige Grintovci … Pred tem sem poznal njegove planinske spise in fotografije iz Planinskih vestnikov in dveh izdaj knjige Steze, skale in smučišča (1962, 1978), tudi kot prevajalca knjig gorske literature … Velikokrat sva se srečala na Planini v Lazu, kjer je preživljal poletja, in rekla kakšno o gorah, knjigah in fotografiji, a šele leta potem, ko je na božič leta 1995 odšel, sem ob gledanju njegovih črno-belih planinskih fotografij postajal bolj radoveden – zdelo se mi je, da se v škatlah skriva še veliko izvrstnih fotografij. Lotil sem se odkrivanja njegove fotografske zapuščine.

Na Glasbenem oddelku Nuk v Ljubljani so me zanimali črno-beli negativni filmi formatov 6 x 9, 6 x 6 in 6 x 4,5 cm in originalne fotografije iz Lipovškove predvojne fotografske temnice. Vsak negativ je shranjen v svoji papirnati vrečki, na vogalu so z nalivnim peresom zapisane številke od ena iz leta 1935 do okrog 3000 iz sredine 60. let. Žal se je nekam založil zvezek, gotovo je obstajal, kamor je avtor zapisal podatke (letnico, kraj in vsebino) za vsako številko negativa. S skupnimi močmi smo odkrili podatke za večino fotografij, levji delež je pri tem opravil Lipovškov sin Matej, za nekaj pojasnil pa sem hvaležen mlajšemu sinu, tudi skladatelju, Boru Turelu.

Prvi koraki v fotografiji
Po diplomi iz klavirja in kompozicije (1932) ter izpopolnjevanju na mojstrski šoli v Pragi je komaj 23 let star (1933) postal profesor za klavir in teoretične predmete na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani, predhodnici leta 1939 ustanovljene Akademije za glasbo. Za gorništvo in fotografijo ga je navdušil njegov profesor klavirja Janko Ravnik, eden vodilnih planinskih fotografov, in predvidevam, da je bila vsaj ena prvih Lipovškovih plač namenjena nakupu fotografske opreme.

Tedaj enkrat je postal lastnik kvalitetne mehovke ikonte (format filma 6 x 9 cm, objektiv 6,3/105 mm), s katero je naredil prve (oštevilčene) negative oziroma fotografije prijateljev in domačih. Julija 1936 se je sam odpravil na večdnevno turo, o njej piše v Planinskem vestniku (1937) pod naslovom Po vrhovih Menine do Pece in Olševe. Pisateljsko in fotografsko je bil na romanju čez drn in strn dobro razpoložen in je naredil tudi nekaj odličnih fotografij, izjemna je Raduha iz Podvolovljeka (neg. 118). Avgusta istega leta je fotografiral ozračje na nabito polnem stadionu na olimpijskih igrah v Berlinu (neg. 175), prav ta fotografija pa nas popelje do pomembnega podatka: leta 1928 je Marijan Lipovšek, star osemnajst let, na olimpijskih igrah v Amsterdamu na klavirju spremljal jugoslovanski telovadni nastop (Jugoslovanska epopeja), Leona Štuklja in tovariše …

Lipovškovi ekspresionistični navdihi
Leta 1931 ustanovljeni ljubljanski Fotoklub je združeval tako piktoralistično usmerjene fotografe, ki so zrasli iz predvojne impresionistične tradicije, kot tudi privržence naprednejše (s fotografskega medija gledano) nove stvarnosti. V takšnem ozračju je Marijan Lipovšek kot fotograf začel svoj kvalitetni vzpon, ko je zvečer 3. oktobra 1936 v ljubljanski drogeriji Adrija (podatek iz zapiskov v letnem koledarčku) kupil enega najbolj zaželenih aparatov tistega časa, dvookega rolleicorda (format filma 6 x 6 cm, objektiv 3,5/75 mm). Rolleicord mu je omogočal natančno kontrolo ostrine, saj podobno kot pri zrcalno refleksnih aparatih ostrenje poteka skozi objektiv. Ta lastnost aparata fotografu daje možnost, da se poigrava s tako imenovano poetično neostrino kot ozadjem izbranega detajla na slikovnem polju. V tem je Lipovšek postal velik mojster in v tem je tudi njegova presežna vrednost na področju fotografije. Če je na začetku svoje fotografske poti delal predvsem dobro komponirane pejsaže (6 x 9 cm negativi), je pozneje od fotografije zahteval in dobil več. Na impresionistično zasnovanem slikovnem polju se je osredotočil na detajl, ki ga je »vznemirjal«, ga izostril in »odlepil« od ozadja, ki je tako postalo mehko zabrisana kulisa. Na primer hruškova veja v zgodnji pomladi z drevesi, kozolcem in oblaki v zabrisanem ozadju (neg. 1095), bohinjski Studor kot kulisa v ivje okovanim vejam (neg. 877) ali pa Vogar, kjer ga pritegne odblesk ledenih sveč na enem od pastirskih stanov (neg. 1393). Na tej točki Lipovškovo fotografsko ustvarjanje lahko uvrstimo v ekspresionizem, ki je redkost v zgodnjem obdobju razvoja slovenske fotografije. Pravzaprav skoraj ne najdemo fotografa, ki bi v tem času na ta način izražal svoje videnje pokrajine! Zelo rad je fotografiral zasneženo pokrajino na smučarskih poteh, posebno v gorah nad Bohinjem. Tehnična značilnost njegovih fotografij je mehko razvijanje, kar omogoča bogastvo vmesnih tonov – dela v lastni temnici.

Razpetost med glasbo, gore in fotografijo
Njegovo fotografsko ustvarjanje je oslabila vojna in še bolj prva leta po vojni … Pred tem je veliko koncertiral, poučeval klavir in se izpopolnjeval v kompoziciji v Rimu (1939–40) in Salzburgu (1944). Glasba je bila seveda Lipovškovo glavno ustvarjalno polje, a veliko je razmišljal tudi o fotografiji. Do konca vojne je naredil okrog 1800 negativov formatov 6 x 9 in 6 x 6 cm. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja je prodal rolleicorda, orodje, s katerim je ustvaril najboljše fotografije v življenju, nato se je septembra 1945 znebil še opreme svoje fotografske temnice … Kljub temu ga je fotografija še naprej spremljala in navduševala, uporabljal je fotoaparate super ikonto formata 6 x 4,5 cm, ter leica-formatne retino II in nikkormat, slednjega za fotografiranje diapozitivov, ki v so šestdesetih letih postali njegova nova fotografska strast. Predvojne in povojne gorniške ter alpinistične dosežke je kronal 7. avgusta 1961 z vzponom čez znameniti Čopov steber v Triglavski steni …

Lipovškovo fotografijo pravzaprav na novo odkrivamo, sam se ni izkazoval za velikega fotografa (tudi selektorji raznih nacionalnih fotografskih razstav so ga spregledali!), v ospredju je bila glasba. Ta skromen zapis in poznejša delna predstavitev njegove fotografske ustvarjalnosti naj bo spodbuda, da se ga tudi kot fotografa (predvsem kot redkega ekspresionista tistega časa) bolj celovito razodene – tudi v ta namen je skrbno in kvalitetno shranil svoje negative in diapozitive.

France Stele

www.delo.si  29.01.2010

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti

1 komentarjev na članku "Skladatelj Marijan Lipovšek"

Ljubica Zemljak,

Morda kdo ve, kje bi še lahko dobila Lipovškovo knjigo Steze, skale in smučišča; mi lahko morda kdo proda rabljen izvod?

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.