Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovenci in

... gorska identiteta - dediščina 125 let Planinske zveze Slovenije 

Pokrajinska podoba zaznamuje človeka, ki določeno pokrajino poseljuje in od katere tudi živi. Pogosto slišimo ali pa beremo o milih panonskih dušah, temperamentu sredozemskih in balkanskih pokrajin, ki se naseli v ljudi, in še bi lahko naštevali. Nekateri morda v tem vidijo geografski determinizem, a trditev, da so se različne družbe povsem neodvisno razvijale od naravnih danosti in tudi pokrajinske izoblikovanosti površja, ne zdrži.

Prepričan sem, da je odnos Slovencev do gora kompleksen in zanimiv in je narodu pustil poseben pečat, ki se ga Slovenci ne moremo in ne želimo otresti. Največji poudarek pri tem gre seveda Triglavu. Najvišja gora Vzhodnih Julijskih Alp je istočasno najvišji vrh Republike Slovenije. Umeščen je v državni grb in prek grba v državno zastavo in kot tak predstavlja najmočnejši narodni simbol Slovencev.

Zakaj se je Triglav zasidral v zavest Slovencev kot simbol naroda in samostojne slovenske države? Od kod ta gorska identiteta Slovencev?

V času krepitve slovenske narodne zavesti v 19. stoletju je simbolno prilaščanje gorske pokrajine in alpske kulture pridobilo eno osrednjih mest v izoblikovanju Slovencev v "boju" z nemško-avstrijsko zavestjo. V 20. stoletju so to simboliko v svojo ideološko agendo vključile tudi politične skupine. Umestitev Triglava na prestol simbolov slovenstva ima razloge prav v preteklih zgodovinskih dejanjih in dogodkih, ki so to goro Slovencem tako močno približali.

S prihodom renesanse in predvsem razsvetljenstva so slovenske alpske pokrajine, tako kot ostala območja Alp, postala prostor raziskav geologije, rastlinstva in živalstva, ter naravoslovja nasploh. Nosilci znanstvenega raziskovanja v naših gorah so bili tuji raziskovalci, ki so živeli na Slovenskem in so k raziskovanju spodbudili tudi nekatere domače raziskovalce. S pojavom industrijske družbe se je v mestih pojavil tudi prosti čas, ki so ga ljudje izkoriščali na različne načine. Rojevati se je začel gorski turizem in šport (planinstvo, alpinizem), prek njih pa v slovenskih gorah tudi narodni boj med Nemci in Slovenci prek primata pri osvajanju gora, nadelavi stez, gradnji koč, lahko bi tudi rekli pri markiranju oziroma obvladovanju prostora. Kljub izraziti začetni nemški prevladi je tok zgodovine obrnil narodni boj v korist Slovencev in identiteta Slovencev kot gorskega naroda, ki se je začela oblikovati že prej, se je skozenj le še utrdila.

Ključno vlogo v tem obdobju je imelo Slovensko planinsko društvo (SPD) – predhodnik današnje Planinske zveze Slovenije, ustanovljeno leta 1893 v Ljubljani z namenom in geslom "ohranimo slovensko lice slovenskim goram". Torej z narodnoobrambnim namenom.

Konec 19. stoletja je slovenska planinska organizacija že štela več kot 1300 članov (v letu ustanovitve le nekaj več kot 200) in postavila več kot deset koč, uredila in označila številne poti ter izdajala društveno glasilo Planinski vestnik. Na Triglavu je že stal Aljažev stolp - najvišja slovenska markacija, ki ga je leta 1895 tja postavil dovški župnik Jakob Aljaž, član Slovenskega planinskega društva. Pomenljivo je dejstvo, da duhovnik in planinec Jakob Aljaž svojega stolpa ni politično ali versko obeležil: na njem ne najdemo niti strankarskih simbolov niti katoliškega križa. S postavitvijo stolpa na vrhu je Aljaž dobesedno otel Triglav nemštvu. Onemogočil je njihove načrte in proglasil vrh za vseslovensko goro, za uradni simbol slovenstva in hkrati poudaril zbiranje vseh Slovencev okrog nje, ne glede na deželne meje, ki so takrat trgale slovensko narodnostno ozemlje.

Slovenci so takšne zmage na narodnih frontah doživljali zelo srčno, dvigale so jim samozavest. Predvsem postavitev stolpa je bilo tisto dejanje, ki je v javnosti v naslednjih letih najbolj odmevalo in nakazovalo zmago Slovencev nad Nemci. Slovenci so prek Aljaža, njegovega nakupa vrha in gradenj slovenskih koč čutili, kot da svojo zemljo trgajo iz nemških rok nazaj v slovenske. Slovenske gore so se prav skozi ta narodni boj na prelomu v 20. stoletje trdno usidrale v narodno identiteto in postale viden simbol razpoznavanja in reprezentativnosti na ravni številnih posameznikov, kar se kaže v množičnosti pošiljanja razglednic z motivom slovenskih gora ter napisom Planinski pozdrav ali kar z motivom naše najvišje gore ter napisom Pozdrav s Triglava in s podobo Aljaževega stolpa. Takrat je šlo za, dobesedno, narodni vzpon.

Tako smo Slovenci vstopili iz Avstro-Ogrske v skupno slovansko državo z že oblikovano identiteto, katere pomembno vlogo je imelo planinstvo, organizirano in vodeno v Slovenskem planinskem društvu, posledično so nam bile pomembne gore in Triglav kot simbol slovenstva, kar se je odražalo na primer na kulturnem (prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga, revija Planinski vestnik - danes najstarejša slovenska revija, ki še izhaja) in športnem področju (rojstvo alpinizma, smučanja, smučarskih skokov). Če bi lahko prej govorili o "boju za gore", je čas obdobja med obema vojnama čas tekmovanja za prvenstvo v stenah med slovenskimi plezalci in tujci. Je obdobje tako imenovanega "boja za stene".

Oznake gorskosti se Slovenci nismo otresli niti po 2. svetovni vojni v tedanji Jugoslaviji. Nasprotno, z gorami povezane aktivnosti, takrat organizirane pod novim imenom - leta 1948 je nastala Planinska zveza Slovenije -, so nam krepile identiteto in prepoznavnost ne le v nekdanji skupni državi, pač pa tudi širše. Omeniti velja množičen pojav planinstva in razcvet alpinizma, raznovrstno planinsko in gorniško literaturo in kontinuiteto Triglava kot prepoznavnega simbola Slovencev. Le nekaj deset let po koncu vojne je članstvo v Planinski zvezi Slovenije naraslo na več kot 100.000 organiziranih planincev, slovenske gore je že obiskalo več kot milijon in pol gostov v enem letu, Slovenci pa smo že stali na osemtisočaku (Makalu, 1975) in na najvišjem vrhu sveta, na Everestu (1979). In to po novih, zelo težkih prvenstvenih smereh.

V tej vlogi smo se Slovenci kar dobro znašli in z njo živimo tudi v samostojni državi. Vsa ta opisana dediščina slovenskega planinstva, neizpodbitno zaradi vloge planinske organizacije, je ena najpomembnejših podstati slovenstva in Slovenije. Zanimivo (in povedno) pri vsem je, da je alpskega visokogorja v Sloveniji zelo malo. Območja nad 1500 metrov obsegajo le 1,5 % površine Slovenije, nad 2000 metrov pa le 0,4 %. Še manj gorskosti najdemo pri razporeditvi poselitve po višinskih pasovih. Le 0,3 % prebivalstva živi nad 1000 metrov, stalne poselitve nad 1330 metrov praktično ni. A kljub tem skromnim številkam naravno geografske členitve Slovenije vse po vrsti prepoznajo Alpe kot samostojno regijo in s tem hote ali nehote utrjujejo gorsko identiteto Slovencev in Slovenijo kot alpsko državo.

Zakaj torej ideološka samokonstrukcija in samopercepcija Slovencev močno središči okoli gorskosti: kulturno in zgodovinsko da smo alpski narod, čeprav, kot smo lahko slišali, čisto geografsko gledano alpski svet predstavlja manjši del ozemlja Republike Slovenije?

Umestitev ima razloge ravno v preteklih zgodovinskih dejanjih in dogodkih, ki so Slovencem gore tako močno približali. To so velike in tudi neštete male zgodbe zgodovine slovenskega planinstva. Kar je tudi (ali predvsem) zasluga 125 let Planinske zveze Slovenije.

Govor zgodovinarja dr. Petra Mikše na svečani akademiji ob 125. obletnici Planinske zveze Slovenije in uradnem odprtju novih prostorov v torek, 27. februarja 2018, Ljubljana, Ob železnici 30 a

Slovenci in gorska identiteta - dediščina 125 let Planinske zveze Slovenije
PZS, 27.02.2018

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.