AR 3/1980 - Janez Bizjak: Knjižni trg na Slovenskem nam je lani ponudil doslej najbogatejšo bero planinske literature.
Lanski program je bil tako obsežen, da v njegovem okviru že lahko govorimo posebej o alpinistični literaturi. Če bo kdaj v prihodnje knjižna žetev z alpinističnega področja še obilnejša, bo morda že presegla mejo, ki jo v enem letu gmotno obvlada alpinistov žep, pa tudi tisto mejo, bodimo odkriti, ki jo zmore prebrati povprečni, vsaj malo v knjige usmerjeni alpinist. Menda ni treba posebej pisati, da so alpinistične knjige pri nas postale tako drage kot alpinistična oprema. Ta draginja je še posebej občutna, če se alpinističnih publikacij naenkrat porodi tako na debelo kot lani. Naštejmo jih: Jerinova Himalaja, rad te imam, Cedilnikov Congma je hodil spredaj, prevod Messnerjevega Everesta, Raztresenov Everest (Kruta gora) in Na vrh sveta več avtorjev. Dodajmo še knjige, ki nimajo stroge alpinistične vsebine, popisujejo pa dogodke in doživetja večidel alpinističnega značaja: ponatis Kugyjevih Pet stoletij Triglava, Lovšinov, Hribarjev in Potočnikov Triglav, gora in simbol, obogaten ponatis Pavla Kunaverja Moje steze, obogaten ponatis Marjana Lipovška Steze, smučišča in skale, Krišljev Everest. Na koncu, a ne nazadnje omenimo še priročnik oziroma učbenik Alpinistična šola, nov Miheličev plezalni vodniček, Ulčarjev popis poti Planica - Pokljuka, biltene raznih izvenevropskih odprav ter dve poskusni številki Alpinističnih razgledov.
Na eni strani bogato ilustrirane in opremljene knjige, lepo vezane in oblikovane, nekatere kot pravi fotoalbumi, ki bi jih brez zadrege lahko ponujali tudi v inozemskih knjigarnah, doma pa se enakovredno merijo z najbolj razkošnimi tujimi planinskimi publikacijami; na drugi strani pa izobraževalna in informativna literatura oziroma publikacije, ki sramežljivo prihajajo skozi zadnja vrata, skrite v ciklostil in odtisnjene na najcenejšem papirju. Zaradi te tehnične izvedbe ne bi bilo resno, če bi drugo vrsto publikacij primerjali z vsebinsko enakimi inozemskimi publikacijami, ki pa, ne vem po kakšni logiki, smejo priti na naše knjižne police in se prodajajo za drage denarje kot v posmeh domači skorajda brezplačni ponudbi. Ali drugače povedano: na eni strani dobro ali slabše honorirane knjige, na drugi strani pa take, ki jih avtorji pišejo zastonj, jih v svojem prostem času zastonj razmnožujejo in prodajajo za bagatelo, ki komaj pokrije materialne stroške. Je morda naša izobraževalna alpinistična literatura manjvredna? Inozemska prav gotovo ni. Saj prodajajo v naših knjigarnah polno plezalnih priročnikov in vodnikov v angleškem, nemškem in francoskem jeziku; vsebinsko niso nič boljši od domačih priročnikov, le oblika in opremljenost, tisk in slikovno gradivo so na primerni višini. Tudi na oko so prijetni, zato gredo v denar in dobiček, ker jih iz usmiljenja do alpinistov naše založbe verjetno ne ponujajo. Ko založbe kupujejo (tako je tudi prav, da jih kupujejo!) te knjige zunaj za devize, se nihče ne vpraša o obsegu kupne moči oziroma koliko so zanimive za naše kupce. Samo za domačo tovrstno literaturo poslušamo izgovore, da je krog kupcev (alpinistov) preozek, zato večje oziroma ekonomsko upravičene naklade ne pridejo v poštev; zato se tiskajo v najbolj skromnih tehničnih izvedbah, takih, ki so dobre za dolgočasne zapisnike in nujna skripta.
Planinska založba Planinske zveze Slovenije, ki je dolga leta nosila primat v naši planinski publicistiki, zdaj še dolgo sedi v senci založb. Nič zato! Saj je bilo njeno poslanstvo zastavljeno večidel v vzgojno-izobraževalno smer, pa v kulturno in poljudnoznanstveno, politika drugih založb pa je trgovsko obarvana, saj so se leposlovne planinske knjige na Slovenskem vedno dobro prodajale. Malo neprijetno je le dejstvo, da je zadnja publikacija Planinske založbe, ki nosi zaporedno številko 69 in se imenuje Alpinistična šola, izdana v tako skromnem tisku, da se po razvojni logiki za naslednje publikacije že lahko bojimo, da bodo izšle morda kar v rokopisu in v fotokopijah. Droben in zato slabše pregleden tisk v malo boljši ciklostilni tehniki je verjetno izhod v sili. Knjiga Alpinistična šola bi si zaslužila, da bi bila tudi oblikovne in tehnično enakovredna raznim Vodnikom in Priročnikom, ki jih je izdala založba. Res je, da je pomembna vsebina in ne oblika. Res pa je tudi, da tako najglasneje razmišljajo in trdijo tisti s platnom in škarjami in jim je za neleposlovni žanr dovolj ciklostil, saj take literature ne kupujejo, če pa jo že kupijo, potem pri Državni založbi rajši sežejo po Priročniku za alpiniste, ki ga je v nemščini napisal slavni Heckmair, ker je tiskan kot knjiga z isto vsebino kot naša skripta za alpinistične šole, samo lepše fotografije in risbe ima na lepem papirju, barvni ovitek in barvne priloge. Neprijetna je primerjava zadnje publikacije Planinske založbe iz leta 1979 z onimi publikacijami iste založbe iz leta 1953 ali 1954. Samo sline se nam lahko cedijo po tistih zelenih brošurah, ki jih je opremljal Vlasto Kopač in se je z njimi začela uveljavljati Planinska založba. Pa menda ne bo kdo trdil, da smo leta 1979 bolj revni kot takrat! Morda se je spremenil le naš odnos do kulturnega poslanstva knjige, tudi alpinistične knjige. Kako sicer razložiti kričeče nasprotje med bogastvom alpinistične besede, ki ga bruhajo založbe in med onim drugim delom, ki po svojem obsegu ne more bistveno odebeliti razstavnih polic v dnevni sobi?
Alpinisti se veselimo vsake nove knjige, ki opisuje hribe; kar pride iz založb, nekateri takoj pokupimo, še več pa je takih, ki so jim cene nedosegljive, na primer alpinisti študenti. Toda iz potrebe segamo tudi po literaturi, ki se rojeva iz entuziazma in volonterstva. Takšni so plezalni vodnički Tineta Miheliča, takšen je plezalni vodnik za območje Korošice, ki so ga izdali Kamničani, takšni so tudi naši Alpinistični razgledi in razne skripte za potrebe alpinističnih šol.
Upam, da je program naših založb za alpinistično in planinsko literaturo enako kvaliteten kot doslej. Upam tudi, da bo kdaj v prihodnje tudi ona »druga« skupina doživela tehnično višjo raven, da bo, denimo, razlika med Heckmairovim priročnikom in naslednjo izdajo knjižice Hoja in plezanje v gorah (Mihelič, Škarja, urednik Malešič) samo v jeziku, ne več v opremljenosti in tisku. V kakšni bogato opremljeni knjigi bom brez zamere pogrešal eno ali dve celostranski barvni fotografiji, na račun tega pa dobil morda plezalne vodničke prijetno povezane v tiskano obliko. Kot bralec in kupec (bodoči uporabnik, kot pravijo) se tudi odpovedujem dragim dvojnim barvnim ovitkom na kakšni monografiji, v zameno pa si želim, da bi se Alpinistični razgledi otresli vonja po ciklostilu, skriptah in poskusnosti, in se pojavili v tiskani podobi.
Janez Bizjak
Ali že veste ...
... da je alpinistična kategorizacija kljub zadnjim popravkom in dopolnilom še vedno zelo nepopolna? Vse kaže, da bo treba v bodoče višje ocenjevati skakanje zviška na ledeno podlago s pršičem, saj si pri tem lahko dvakrat zlomiš nogo. Alpinistu, ki se mu je to pred kratkim zgodilo, želimo čimprejšnje okrevanje, vendar naj drugič le pove novinarju, da ga je polomil in naj raje zamolči, da si nabira točke za kategorizacijo.
... da imajo po novem nekateri načelniki alpinističnega odseka tudi dolžnost, da sedijo na Alpinističnih razgledih in jih ne pokažejo svojim članom, kaj šele, da bi jih razdelili upravičencem? Vseeno naj se vzdignejo vsaj toliko, da jih bodo alpinisti lahko vzeli sami. Prihodnjič kot zanimivost slede imena!
... da smo pred kratkim v časopisih prebrali tudi oznako »porabniki gora«? Kdo so potemtakem proizvajalci gora?