Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovo od Gornje Savinjske doline

Slovenec: Tudi ob gornji Savinji, ob Ljubiji, Dreti, Ljubljanici in Lučnici je že bil maj; celo do Črne in Jezerce, do Loga in Matkovega in do Bele v Robanovem kotu je segal.

Prve lastavice so se oglasile pri Logarju, Matku in Robanu, tudi pri Planinšku na Planici in pri Radniniku, na Opresju pri Opresniku, Pod macesnom pri Macesniku, pri Knezu na Knežjem. Po grebenih in strmih pobočjih Savinjskih planin, na Ovševi, Raduhi, na Velikem vrhu, na Ojstrici, na Devicah, v Gamsovem kotu, v Medvedji drči, na Mrzli gori in v Hudem prašku pa je še bila zima. Pomlad in zima, vstajenje in smrt, sta si gledali iz oči v oči, sta si podajali roke. Nežni venci prvih pomladanskih cvetlic so se lesketali v šumnih vodah bistre Savinje v dolini ali pa so obrobljali skalnato vznožje zasneženih gorskih velikanov, planinske vetrnice, ledeniške zlatice, modri velecvetni svišč, dišeči rumenosvetli avribul, rožnata pritlikava burja in dišeči kozlovec.

Ob poti, ki vedi iz Luč na Ojstrico, preko Planice in Planinska tja do Gutenburgove lovske koče, do Koglejška in do Poljška se je razlegala prejšnji dan Gregorčičeva:

Lastavice, Bog vas primi,
ko po dolgi, ostri zimi
priletele ste nazaj
v mirni naš planinski raj.
Gostoljuben strop je moj!
Gnezda svoja nanj pripnite,
tu valile, tu gojite
srečonosni zarod svoj!

Drugo jutro je jutranja zarja šele jedva pričela stopati s škrlatno rdeče žarečega vrha zasnežene Ojstrice, preko njenih nevarnih grebenov, prepadov in strmin, preko Velikega vrha in Poljskih Devic na Zameljske vrhe, na Koglješček, na Planico in Gutenbergovo kočo. Po Podvolovleku je zvonček Sv. Antona Puščavnika milo in otožno, zapuščeno in proseče naznanjal beli dan, ko je kapelica sv. Cirila in Metoda na Moliški planini (1780 m), vsa pokrita in obdana s snegom in ledom, že žarela v jutranjih pramenih vzhajajočega sonca. Tedaj je na Koglejšku, v smrekovju in macesnovju lovskega revirja nad Planinškom in njegovo Planico, strašno in votlo zagrmelo v molk in tišino majniškega zgodnjega jutra; tako strasno se je razlegalo, da se je čulo na Rogatcu, na Kašnem vrhu, tako grozeče, da je utihnil zvonček Sv. Antona v Podvolovleku. Ni se utrgala skala, ni se utrgal plaz, da bi pod sabo pokopal planinsko hišico, gostoljubni strop in varno gnezdo z lastavičjim zarodom. Ostri streli iz risanice so odjeknili; z veje visokega baš zelenečega mecesna je padel na mahovita tla Koglejška divji petelin, še preden je odšel svoj jutranji spev; tik zraven njega pa se je mrtev zgrudil lep, plemenit mlad lovec, mlad oče in mož, žrtev svojega poklica, revirni gozdar škofijskih posestev v Lučah, koroški rojak Emil Krištof. Ob jutranji zarji majniškega dne se je skupno s pesmijo in smrtjo divjega petelina poslovila od planinskega raja Gornje Savinjske doline plemenita, čuteča duša.

Tretji dan na to se je od Luč in od Savinje, od sorodnih duš, prijateljev in znancev poslovilo, kar je na Krištofu Emilu bilo zemskega, da se vrne v zemljo koroško pod Plešivcem in Peco na pokopališče pri cerkvici sv. Fortunata in Felicijana v Kotljah, onih dveh svetnikov, ki jima je prvotno bila posvečena tudi škofijska v Gornjem gradu, središču vse Gornje Savinjske doline. Temnosivo. rjavo in skoro črno skalovje in pečevje grozeče Radake, le v višinah s snegom pokrite, se mrko ozira na pokopališče, ki se idilno, v pomladno cvetje odelo, razprostira ob župni cerkvi. Rahlo in milo šumljajo hladne vode Savinje in Lučnice.
Zvonovi in domači pevci pojo žalostinke; časten zbor duhovščine, med njo častitljivi nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič iz Gornjega grada kot namestnik Krištofovega strica ljubljanskega škofa dr. Gr. Rožmana, moli z nepregledno množico domačih in tujih pogrebcev vroče molitve posmrtnice, preliva vroče solze ter govori častne govore poslavljajočemu se mrtvecu v slovo.

Prisotni so bili skoro vsi drvarji in plavci Gornje Savinjske doline, pa tudi celokupna uprava in uradništvo škofijskega gornjegrajskega graščinskega posestva pod vodstvom ravnatelja g. inž. Alojzija Žumra.

V petek popoldne pred onim usodnim nedeljskim jutrom sva se s prijateljem Krištofom poslovila do svidenja. Pri Jezerski brvi, v tako zvanih resnicah, je bilo. Nadziral je tam plavce, ki so skozi Tesnice plavili les, delo, ki je silno naporno in često smrtno nevarno. Pokaže mi studenček, ki blizu Jezerske brvi izvira tik nad cesto. »Vidite, tu sem slikal našega fantka; ko pridete k nam v Luče na lov, vam sliko pokažem, je zelo fletkan. Na lov pa pridite kar jutri, v soboto; pojdeva k Planinšku, kjer prenočiva, v nedeljo zgodaj zjutraj pa malo više na petelina.«
Ko mu odgovorim, da sem prelen, da bi tako daleč hodil in tako zgodaj vstajal, mi odvrne: »Nič ne de; le pridite; pa pojdeva na Raduho. Tam imamo lovsko kočo; v njeni neposredni bližini bova lahko opazovala in tudi streljala ruševce.« Jaz pa sem mu odvrnil, da bi ta lovski izlet rajši preložil za en teden, kar mu je bilo tudi prav. Tako je moralo biti, tako se je moralo zgoditi, tako se je vrli mladi mož Krištof Emil moral za vedno posloviti od lepe Gornje Savinjske doline hladen, mrzel trd in mrtev, a ves v zelenih vencih in v mladem gorskem cvetju.

Dr. Fr. Mišič
Slovenec, ponedeljska izdaja, 27. maj 1935

27.05.1935

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.