Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Smrt na ledeniku

Slovenec (1942): Saj je minilo že dvajset let odtlej, ko sta brata Tomaž in Matevž Podobnik preplezala tisto steno. Dvajset let, ki jo kakor piš vetra za človeka, ki so vsak dan napoti z novo korajžo v življenje, a neizmerna muka za tistega, ki hoče nekaj pozabiti.

Tomaž Podobnik bi bil rad pozabil, saj se je bila po tistem prvem plezanju čez steno, pred dvajsetimi leti, zgodila nesreča. Tedaj je začelo Matevžu, ko sta šla navzdol čez ledenik, ki je ležal ob vznožju stene kakor kamnitno morje, nenadoma drseti. Vrv pa, ki je Tomaž na trdnem podstavku držal brata z njo, se je pregulila na kamnu, ki je bil oster ko noževa klina.
Matevž je zdrknil v režo velikega, tiho oprezujočega ledenika. Nihče ga ni našel in tudi potem ne in v vseh teh dvajsetih letih ne; nihče. In v dvajsetem poletju od tistih dni ga je prišel Tomaž dvajsetič iskat. Utrujen je bil, njegova, nekoč tako strumna postava, je bila sklonjena, lasje so mu bili redki in osiveli. Torej ga je bil čas le oglodal?

Gostilničar, ki je Tomaž pri njem že pet in dvajset let bival, mu je pripravil sobo, ki je bilo moči iz nje videti na tisto steno in na ledenik.
Čim večkrat se je Tomaž odpravil, da bi našel mrtveca, tem bolj nepojmljivo se mu je zdelo, da mu že zdavnaj ni uspelo najti ga. Kaj je bil ledenik neskončen, ali so segali ledeni kamini, ki se je režeča se smrt neslišno skrivala za njihovimi modrimi stenami, prav do srede sveta? Saj je zdaj poznal ta del pošasti, poznal sleherno režo, sleherni žleb, vsakršno razpoko. Zdaj je bil spet na poti. Vreme ni bilo primerno in Tomažu so bili odsvetovali, da bi šel ven. Lahko da nastane megla in prihrumi vihar – Tomaž je pa bolje vedel kot kdo drug, kaj se to pravi ob vznožju stene, kjer frči kamenje z nje, kakor bi toča padala. A on se ni zmenil za nevarnost. V teh dvajsetih letih se ni bal nobenega vremena in dvajset let dolgo je smrt le z nasmehom zrla vanj, kako se je mučil, da bi ji vzel brata iz rok.

Tako je Tomaž sem in tja kolovratil po ledeniku, tako je preplezal rob prepada pred navpično steno, že tisočkrat je posvetil v globino pošastnih razpoklin, ki so bile zdaj seveda že vse drugačne. Toda kakor človek, ki spet in spet išče, kar je bil izgubil, in prebrska vse predale in omare, je iskal tudi Tomaž.
V svoji preveliki vnemi je pozabil na vreme. Sredi ledenika ga je nenadoma zalotilo vrščanje in kuhanje goste, rumenkaste megle, in preden se je prav zavedel, so bili obrisi bližnjih ledenih previsov že izginili v debeli, vrveči kaši. Zdajci se je vzdignil vihar in kakor s tisoč nožmi je planil nanj rezki mraz.
Zavil se je v jopič in je porinil roke v žepe. Počasi je bilo treba hoditi in skušati korak za korakom najti prehode med režami.
Tomaž je začutil, kako je mahoma velik mir, liki težkemu, valujočemu toku, napolnil njegovo dušo. Če bi tu obležal in si poiskal – kot njegov brat – hladno posteljo kake ledeniške reže! Pa ne – se je brž zavedel – kako da mu je prišla na mar taka bojazljiva misel! In spet je planil naprej in skozi bučanje burje je slišal utripe svojega srca, in vse naokoli je pridigovalo, kričalo, hrumelo le eno: zdrži, Tomaž, poišči rajnika, Tomaž – svojega brata!

Megla je bila neskončno gosta in burja ga je bičala po koži. Tomaž se je opotekal, saj ni bil nič več tako krepak kot prej, iskanje mrtvega brata ga je vsega razjedlo. Padel je. Ostri ledeni robovi, ki se je nanje oprl, so mu prerezali prste. Kri mu je polzela po rokah in že je zmrznila v debelo skorjo.
Nenadoma je kriknil.
Iz mlečnate gošče, ki je spreminjala vse globine in daljine, se je dvignilo nekaj temnega. Tomaž se je opotekel proti prikazni. A že je utonila v novi plasti megle.
Tomaž je zastokal in se vrgel naprej. Tu in tam mu je spodrsnilo, zdajci je že z eno nogo visel v breznu reže, ki je iz nje bučala besneča voda. Le naprej – naprej!

Pred očmi mu je začelo mrgoleti. To je bila roka, ki se je iztezala iz ledu – in migala je, roka ga je vabila k sebi, roka njegovega brata!
S poslednjo silo, ves zmeden in skoraj blazen od brezmejne razburjenosti, se je Tomaž pretolkel do mrtve roke. Naglo jo je zgrabil. Ko jo je začutil v svojih rokah, ga je pretreslo do mozga, vse misli in vsi občutki so se mu zmedli in prav nič ni vedel, ali še živi, ali pa je že mrtev in trd ko ta roka.
»Matevž – brat moj!« je zajecljal in neskončna sreča mu je vzplamtela v srcu. »Ti – brat moj!« Potem pa se je polagoma vse strdilo v njem in ko je odšel od njega mraz in ga je minila vročina, je občutil le še neko neznano, blaženo tišino.

Drug dan, ko ni bilo več ne viharja ne megle, so našli Tomaža Podobnika. Ležal je zmrznjen sredi strašne ledeniške razpoke, oberoč držeč za cepin. Cepin pa je bil bratov cepin. Mrtvega pa ledenik ni dal od sebe.

Slovenec, št. 38 a, nedelja,
15. februar 1942, stran 5

dLib.si Zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, ali gre za črtico katerega od domačih avtorjev ali pa za prevod in priredbo iz tujega vira. France Malešič
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.