Jutro (1936): Vse podrobnosti žaloigre v steni Eigerja pojasnjene. Kruta usoda Tonija Kurza pred očmi gorskih reševalcev
V švicarski pokrajini Berner Oberland (jugovzhodno od Berna) v bližini znane gore Jungfrau leži 3974 m visoki Eiger, pod njim pa vasica Kleine Scheidegg, ki je izhodišče za ture v to pogorje.
1800 m visoka, malo razčlenjena severna stena Eigerja že leta mika drzne nemške in švicarske plezalce, da bi si po njej utrli prehod. Toda gladka in izredno strma stena, na kateri vise le na par mestih snežene krpe, jih odbija. Plezalci se morajo ali umakniti, ali pa propadejo, bodisi od padajočega kamenja, ki jih ta neprenehoma ogroža, bodisi od snežnih plazov, ali pa jih dobi vremenski prevrat (nevihta, vihar, snežni metel, padejo temperature), zaradi katerega se stena prevleče z ledeno glazuro. Ta severna stena do danes še ni preplezana in samo od sreče je odvisno njeno premaganje.
Edini prehod s severne strani na vrh Eigerja sta izsilila v avgustu 1932. znana Švicarska alpinista dr. Lauper in Zürcher s svojima vodnikoma Knublom in Gravenom.
Lani sta poskušala izvesti direktno smer v severni steni Monakovčana Mehringer in Seldmayer. Ponesrečila sta se, njunih trupel še do danes niso našli. Naslednja plezalca tudi nista uspela. Teufel se je že pri vstopu smrtno ponesrečil. Herbst pa se je vrnil v domovino.
Da se je letos v juliju utaborila pod severno steno Eigerja z namenom, da jo prepleza, skupina štirih nemških plezalcev, in sicer: Toni Kurz (Berchtesgaden), Andreas Hinterstoisser (Bad Reichenhall), Eduard Rainer in Willy Angerer (oba v Nemčiji živeča Tirolca), je zvedel načelnik grindelwaldskih vodnikov in reševalcev. Ta je od oblasti izposloval razrešitev dolžnosti reševanja teh štirih drznih plezalcev za primer nesreče.
Kljub opominom in svarilom s strani in kljub nezgodi Tonija Kurza, ki si je pri 40 m padcu pri ogledovanju v steni izpahnil nogo v kolenu, so ti štirje drzni alpinisti 18. julija vstopili v steno. Opazovalcem z daljnogledi v dolini je megla zakrivala od časa do časa razgled. Videti je bilo, da naveza Kurz-Hinterstoisser vodi. Angererju je priletel na glavo kamen, ga močno ranil in je ta naveza precej zaostala, vendar so do večera že vsi štirje skupaj in si postavijo v višini 3200 m prvi bivak.
Naslednji dan je megla še bolj gosta. Plezajo zelo počasi, kar kaže na izredne težave v steni in na utrujenost plezalcev. Komaj za približno 100 m so napredovali od včeraj, dve tretjini stene sta že za njimi, čaka jih še najstrmejši del. V višini 3300 m drugič prenočujejo. Tretji dan zjutraj sta Kurz in Hinterstoisser, ki ima obvezano glavo, na zelo izpostavljenem snežišču. Kmalu sledita še ostala dva in odločijo se za povratek. Spuščanje navzdol gre naglo in v višini 3050 m si postavijo šotor za prenočevanje. 21. julija se je vreme že izredno poslabšalo in v steni kuha. Po treh mrzlih nočeh in napornem plezanju napredujejo počasi navzdol. Okoli 100 m visok previs jim zapre prehod. Ko se na tem mestu brezuspešno trudijo že več ur, se v bližini njih oglasi jodlanje in enako odgovorijo tudi oni, veseli in poživljeni. Za hip se odgrne težka meglena zavesa in pogumni plezalec, paznik jungfrauske železnice, jih opazi vse pri poskusu, priti čez ta grozeč prepad. Sam pleza proti njim, toda naenkrat začuje obupno klice po pomoči. Z občudovanja vredno naglico se spusti s stene, obvesti o nesreči telefonično švicarske vodnike, slučajno se nahajajoče na postaji Eigergletscher. Hristen Rubi, Adolf in Hans Schlunegger so že na potu v steno, da pomagajo svojim tovarišem — nesrečnim nemškim plezalcem. Padajoče kamenje in plazovi ogrožajo njih življenje, megla jim zastira pregled stene, že so v bližini nesrečnega kraja, ko jim zmanjka klinov in ne morejo dalje. Za hip se razkadi megla. Nad njimi čez nedostopen pomol visi še živ človek: Toni Kurz, pod njim pa drugi — mrtev. Sklenejo, vrniti se naslednji dan z novo količino potrebnih klinov. S težkim srcem se poslovijo od ubogega, na smrt obsojenega Tonija, ki jim pove, da ne bo mogel zdržati še eno noč. Peklenska stena se je razbesnela in zadnji čas je, da sami pridejo iz nje.
Naslednjega dne se pridnim reševalcem pridruži še mladi Arnold Glatthard. Kmalu so v bližini Tonija, samo še 40 m so oddaljeni od njega, a ne morejo k njemu. Toni še vedno živi, zmrznila mu je roka, s katere je izgubil rokavico. Pove jim, da so vsi njegovi tovariši mrtvi. Angerer je zmrznil zgoraj, Hinterstoisser je strmoglavil. Rainer pa visi pod njim primrznjen ob poledenelo steno. Po navodilih reševalcev poskuša Toni s cepinom navzdol. Počasi gre. Z vrvjo ujame Rainardovo truplo, ki se odtrga od stene in pade 1000 m globoko preko reševalcev. Preostali konec vrvi razmota z zobmi in z drugo roko. Kmalu zabinglja nad reševalci tanka vrv, na katero navežejo plezalno vrv, klinov in vponk. Po štirih urah napornega dela se začne Toni spuščati po vrvi navzdol — počasi meter za metrom čez previsne pečine. Že visi prosto v zraku in dospe do vozla, s katerim sta spojeni obe vrvi. Vodniki se s cepinom dotikajo derez na njegovih nogah. Ne uspe mu, da bi prišel preko vozla. Odvrže ovirajoči ga cepin. Medtem piha veter, ki zaniha visečega Tonija. Vrv sproži kamenje in lavino, ki leti v Tonija in reševalce, ki nezavarovani pričakujejo Tonija. Še se muči, da bi spravil zanko preko vozla, naenkrat parkrat zastoka in njegovo telo klone. Stena je vzela še četrto žrtev, smelost in požrtvovalnost junaških švicarskih vodnikov, ki so pozabili na parolo svojega načelnika, je bila zaman.
Z letalom je iz Monakovega prišlo reševalno moštvo, ki je imelo samo še težko in nevarno delo s spravljanjem trupel iz stene.
Tako pripovedujejo reševalci in oni, ki so opazovali plezalce z daljnogledi.
Jutro, 4. november 1936