Celjski tednik (1957): Akademika Mitjo Pehanija zasul snežni plaz
V ponedeljek, 18. februarja so odšli na Korošico trije celjski akademiki, Mitja Pehani, Niko Rožič in Adolf Ranzinger. Vreme je bilo tisti dan slabo, v dolini dež, po hribih pa je snežilo. Oskrbnik doma na Korošici je mladim smučarjem turo odsvetoval. Vendar so vsi trije srečno prispeli na cilj in ostali na Korošici do četrtka, 21. februarja dopoldne. Zaradi študijskih dolžnosti so se ta dan v slabem vremenu odpravili proti domu, Medtem je zapadlo blizu 1m novega snega na staro zmrzlino, ves dan je metlo, vse je bilo zagrnjeno v mračno, gosto meglo. Na Inkretu, med drugo in prvo zimsko markacijo, so smučarji vozili v spodnjem delu pobočja in s tem spodrezali ravnotežje snežnim masam. Vsul se je plaz z višine kakih 20 m, podkopal Mitjo Pehanija, ki je vozil naprej, medtem, ko je Rožiču in Ranzingerju prizanesel, ker ju glavna peza plazu ni dosegla. Bilo je okoli 1 popoldne.
Borba v snežnem metežu
Rožič in Ranzinger sta po trdi borbi z viharjem, snežnim metežem in meglo po šestih urah dosegla dolino, potem ko sta kmalu po izgubi Mitje Pehanija zgrešila še drug drugega in vsak zase iskala rešitev.
Brezuspešno in naporno iskanje ponesrečenca
Med 19. in 20. uro 21. februarja so bili obveščeni celjski reševalci, ob 20,45 pa so krenili na pot pod vodstvom načelnika GRS, tov. Veninška. Istočasno so pozvali na pomoč še ljubljansko GRS, ki razpolaga s sondami, v Lučah pa sta se pridružila še tov. Jež in Herle. Še ponoči so se reševalci iz Celja in Ljubljane podali proti Inkretu. 22. februarja po polnoči se je vreme izboljšalo, nastopil pa je precejšen mraz. Z reševalci sta bila tudi Rožič in Ranzinger. Na Inkretu ob prihodu reševalcev ni bilo nobenega sledu o kakem plazu, vse je pregrnil z zameti veter, verjetno pa je po nesreči še snežilo.
Znamenja, kje se je nesreča zgodila, ni bilo nobenega, prostor je po spominu zabeležil Niko Rožič. Kljub celodnevnemu iskanju s sondami in počeznimi jarki reševalci niso naleteli na ponesrečenca. Po sistematični obdelavi vsega prostora okoli označenega mesta so bile izvršene še poskusne sondaže s kopanjem in s sondami, tudi brez uspeha. Zato so se reševalci, 12 po številu, vrnili domov, kajti po neuspehu na pokazanem mestu je bilo odprtih toliko možnosti, da se jih tako maloštevilna ekipa ni mogla lotiti, sklenili pa so, da se k iskanju povrnejo.
Ponesrečenca je izsledil v nedeljo pes vodnika Naceta Horvata
V nedeljo, 24. februarja popoldne je odšla reševalna odprava ponovno na pot. Načelnik GRS dr. Miha Potočnik je oddredil, da gredo zraven tudi trije vodniki z lavinskimi psi. Reševalno ekipo je vodil tov. Stane Koblar iz Jesenic. Štela je 14 oseb, katerim so se 25. februarja zjutraj pridružili še domačini in gozdni delavci, med drugimi tudi 67-letni tov. Klemen, predvojni oskrbnik na Korošici, in Cigala, nekdanji gorski vodnik, vsega 12 po številu. Reševalci so prišli na plaz ob 9,30 in poskusili najprej s psi na tistem plazu, ki je leta 1950 zasul mladega Žitnika iz Ljubljane in Poljanškovo iz Kladja nad Lučami. Vodnik Nace Hrovat je s psom Crtom naredil kakih 30 korakov preko plaznice, pokrite z zameti, v smeri, kjer je ležal ponesrečenec. Pes ga je takoj zasledil, saj je bila roka komaj 30 cm pod površino snega. 5 ur nato je bilo truplo ponesrečenca že v Lučah.
Izguba mladega človeka, ki je bil mladini za vzgled
Pokojni Mitja Pehani je bil kljub svoji mladosti dober poznavalec gora. Njegov planinski dnevnik je zgovorna priča, kako sistematično je mladi nadebudni prirodoslovec spoznaval domače gore. Bil je dober smučar, žilav, odporen pešec, velik ljubitelj narave, marljiv in vesten pri učenju in s svojim lepim, plemenitim značajem mladini zgled. Smrt je posegla po mladem človeku, od katerega smo zaradi njegove bistrosti, prizadevnosti in drugih vrlin v resnici lahko veliko pričakovali.
Zakaj je do nesreče prišlo?
Ob vsaki nesreči in posebej ob planinski se vprašujemo, zаkаj je do nje prišlo. Najprej so tu objektivni vzroki: velika množina novega snega na stari, spihani, poledeneli podlagi, vihar, metež, megla. Plaz se v takih razmerah lahko utrga tudi tam, kjer s tem ne računamo. Vreme je bilo tako, da je tura pomenila v resnici tvegano zadevo. Staro pravilo je, da dva dni po tem, ko zapade večja množina novega snega, ni varno hoditi čez pobočja z naklonino nad 15 °. Takih pobočij je v kotlinah in vrtačah na Inkretu in tam okoli povsod dovolj, večina pa jih je še bolj strmih in v takem vremenu še bolj nevarnih. Vendar nivologija in lavinologija, dve vedi, ki se ukvarjata s snegom, doslej še nista prišli do nekih splošnih, občeveljavnih zakonitosti, po katerih se prožijo plazovi. V obrambo pred temi pošastnimi pojavi gorske zime je človek že marsikaj pokrenil, vendar se njihove žrtve še vedno množe. V primeru na Inkretu so tako leta 1950 kakor letos vračajoči se smučarji rezali pobočja gotovo v upanju, da se bodo tako čim prej rešili razbesnelih elementov. Pot so dobro poznali in so jo že večkrat, razen Ranzingerja, tudi pozimi prehodili.
Kako bi iskanje ponesrečenca olajšali?
Staro pravilo je tudi to, da se na plazu zaznamuje mesto, kjer so ponesrečenca nazadnje videli tovariši na turi. Iskanje je potem olajšano, čeprav še vedno ne lahko. Pri iskanju ponesrečencev večkrat odpovedo sonde, psi, celo radar, konec koncev se še najbolje izkaže lopata. Tudi naše izkušnje to potrjujejo, še bolj pa tuje, kjer imajo več izkušenj z nevarnostmi gorske zime. Pri reševanju izpod plaza odloča predvsem naglica, posebno v pršnem plazu, kakršen je bil na Inkretu. Spričo vremena, kakršno je bilo, pa je novica o nesreči do doline rabila skoraj šest ur, na kar je na mestu nesreče nastopil strupen večerni mraz in veter, ki je sledove plazu zabrisal čez in čez.
Celjski tednik, 1. marec 1957