Črnuški AO - Klemen Kubelj: Bivakiranje pod Jalovcem
Baje je šla za vikend zaradi sprostitve ukrepov tretjina Slovenije na Hrvaško, tretjina na slovensko obalo, tretjina pa turno smučat na Kotovo sedlo.
Za Hrvaško in obalo ne vem, pod Kotovim sedlom pa je bil občutek res tak. Mi sicer nismo šli smučat, smo pa v bližini počeli nekaj precej bolj kul. Bivakirali smo pod Jalovcem!
Navkljub želji, da bi se iz petka na soboto bolj naspali, vodja Gašper zbor v Šmartnem določi že ob 7:00. Uro kasneje smo pred Merkatorjem v Kranjski gori, po še eni uri pa stojimo na parkirišču v Planici. Vedno jamram kako se vsi temu podobni prispevki začnejo z “Ob -vnesi uro- se z -vnesi ime- dobiva na -vnesi lokacijo-”, pa tudi jaz nisem dobil ideje kako drugače začet.
Ob 9.30 s težkimi nahrbtniki odkorakamo proti Domu v Tamarju. Snežna odeja je praktično neprekinjena celo pot od parkirišča naprej. Pri domu se del skupine namaže s sončno kremo. To se izkaže za izredno pametno odločitev, v dokaz česar služijo opekline tistih, ki se nismo. Nauk številka 1: namaži se s sončno kremo.
Nadaljujemo naprej po dolini in kmalu pridemo nad gozdno mejo. Dan je res lep in odpre se krasen pogled na Mali kot in Jalovčev Ozebnik. Izkaže se da črne pike pod Ozebnikom niso grmičevje, ampak struga turnih smučarjev, ki se precej pozno odpravljajo proti Kotovem sedlu. Ni jim za zamerit, smučarske razmere so v tem delu res dobre, sneg pa ravno prav južen.
Nadaljujemo višje, strmina se počasi veča, nahrbtniki pa postajajo vse težji. Kmalu stojimo pod Ozebnikom in tam naredimo prvo daljšo pavzo. Medtem ko si natikamo dereze, nadevamo čelade in žvečimo kisle črve, nas na poti navzdol pozdravi Andrej Štremfelj. Ni šanse da ima gospod 64 let.
Po precejšnjem naporu da ponovno zapakiram nahrbtnik (ne vem kako gre to skupaj, če nekaj vzamem ven, zakaj ne gre več vse noter?), se s cepini v roki odpravimo v Ozebnik. Če so bile smučarske razmere nižje dobre, so tukaj povsem zanič. Kombinacija ledu, južnega snega in en meter globokih jarkov bi redko kateremu norcu prinesla užitke ob smuki. Pa vseeno smo srečali enega. Ta del poti mine hitro in endvatri smo nad Ozebnikom.
Gašperjev predlog za zgodnji odhod se le ne zdi več tako napačen. Zaradi težkih nahrbtnikov nismo najhitrejši in dobro bi bilo čim prej začeti s kopanjem. Sedlo med Jalovcem in Velikim Ozebnikom zgleda obetavno, snega je na prvo oko precej. Teren dobro presondiramo, vzhodna stran pa se izkaže za najboljšo. Tudi z Jurijevo 300 cm dolgo sondo ne pridemo do skale.
Vneto začnemo s kopanjem, taktike pa so različne. Z Jernejem poskusiva vhodno luknjo obdržati čim manjšo, kar otežuje kopanje, Dean in Patrik pa najprej odkopljeta pol pobočja in tako naredita precejšnjo teraso. Slednje se izkaže za boljšo opcijo, saj sta kar se volumna izkopanega snega tiče enkrat hitrejša od naju. Sneg je sicer precej zbit in pomrznjen in Gašperjeva tehnika uporabljanja nog za brcanje lopate v sneg se izkaže za primerno. Aha, pa nauk številka 2: lopate z opcijo preklopa na motiko so kul. Z Jernejem si jo morava namreč ves čas sposojat od sosedov.
Po treh urah intenzivnega kopanja so vse 3 luknje končane. Ravno prav, saj se že začenja temnit. Svetlobe je še ravno prav da se brez čelk preoblečemo. Mogoče še bolje da je že malo temno, saj morajo dol tudi gate. Nauk številka 3: ob kopanju luknje bo mokro vse, kar imaš na sebi, nepremočljive rokavice pa niso nepremočljive.
Ko smo v suhih cunjah, so podloge napihnjene in spalke razgrnjene, se vsi dobimo v največji luknji (zasluge gredo Deanu, Patriku in Tanji). S ferajnovskim Jetboilom in Jurijevim PocketRocketom zavremo vodo in zalijemo dehidrirano pašto in riž v vrečki. Malo hrusta, včasih dobiš samo sol, na dnu pa je neraztopljen prah. Super gourmet večerja, sploh v primerjavi z običajno pašteto v žemlji.
Dogovorimo se, da gremo na sončni vzhod na Jalovec. Ker je odhod iz baznega tabora že ob peti, se odpravimo spat v svoje luknje. Taveliko smo s kuhanjem precej segreli, srečen tisti, ki bo tam spal. To da niso zafilali vhoda so si pa sami krivi. Z Jernejem za razliko precej truda vloživa v basanje nahrbtnikov v vhodno odprtino. Nauk številka 4: čim bolj zapri vhod v bivak, resnično naredi razliko.
Zanimivo je, koliko stvari je treba razmislit, preden se zabubiš v spalko. Kaj vse vzamem v vrečo? Rokavice? Sigurno. Gojzarje? Po eni strani nočeš da so zjutraj zamrznjeni, po drugi so pa sedaj mokri in bi ti zmočili štumfe. Pa še žulijo. Kaj moram imeti pri roki? Fruc flašo najbrž. Aja, pa termovko tudi rabim v spalki? Hm ali je bilo rečeno da je bolje če čaj pretočiš v navadno flašo, da te malo greje? Res je treba parkrat it, da vidiš kaj ti ustreza.
Noč je vsak doživel drugače. Nekateri so spali, nekateri ne. Nekoga je zeblo, drugega ne.
Malo čez dogovorjeno uro se polno opremljeni dobimo, pripravljeni na odhod. Počutim se kot v tistih dokumentarcih o resnih odpravah, ko se ekipa zbira in pripravlja na “summit push”. Noč je svetla, tako da čelk skoraj nebi potrebovali. Do vrha Jalovca smo bili res hitro, se pozna če nimaš nahrbtnika. Tanja gre po zimskem kaminu, ostali naokoli. Sončni vzhod sicer malo zamudimo, ampak nič za to, vseeno je resnično lepo. Na vrhu naredimo zalogo fotk in po isti poti krenemo nazaj proti bivakom.
Ura je sicer šele sedem, sonce pa že precej pripeka. Iz lukenj vse zvlečemo na ravnejši del na sedlu, v upanju da se malenkost posuši preden popakiramo. Ko je vse tako razvlečeno izgleda kot da smo šli za cel teden. Spet zavremo vodo, skuhamo čaj in pozajtrkujemo. Sledi lenarjenje in debata kdo je slabše spal. Pred odhodom prediskutiramo kaj narediti z luknjami. Podreti jih ne moremo, saj nimamo cel dan časa. Samo zafilati vhode se nam tudi ne zdi smiselno, saj bi bila ta opcija najbolj nevarna. Odločimo se, da jih pustimo v stanju kakršni so. So zadosti umaknjeni, kdor pride iz ozebnika jih bo pa sigurno videl, tako da ni bojazni da bi kakšen smučar zapeljal čez njih.
O sestopu nebi dolgovezil, sploh ker sem bil toliko utrujen da se dobršen del poti ne spomnim. Se je pa nekdo s kolesom spustil s Kotovega sedla, česar ne vidiš vsak dan. Ustavimo se ob Domu v Tamarju, kjer spijemo zasluženo pivo in tako zaključimo turo.
Od vseh udeležencev še enkrat iz srca hvala Gašperju za to izredno izkušnjo, goro koristnih nasvetov in obilo predanega znanja!
Zimsko bivakiranje v sklopu alpinistične šole 2020-21 je bil totalen uspeh.