Dnevnik (1987), feljton (12) - Srečo Rehberger: Kasneje pa še fotoaparata ni vzel s seboj ... Kakšnih pet metrov je bilo res težkih, izstopal pa je en sam gib.
Le hip si lahko zadržal telo na eni roki in ta trenutek je bilo treba ujeti majhno stransko zarezo skoraj meter višje. Koncentracija igra v takih primerih pomembnejšo vlogo kot moč, nad plezalcem je namreč psihična obremenitev: če ti ne uspe, napake ne boš popravljal na tem mestu. Potrebno bo spet dol, si vzeti čas za počitek in začeti znova. Dva ali trije poskusi na dan so dovolj, nadaljnje zaletavanje nima pravega upanja na uspeh.
Šele šesti dan, dopoldne je bilo, pošteno je pihalo, sem zbral dovolj koncentracije in na centimetrskem, stranskem robu zadržal telo, ki je že padalo. Težave pa so le za spoznanje popustile. Še nekaj gibov je bilo povsem na meji padca in šele na robu manjše strehe sem se lahko z bokom toliko naslonil, da sem sprostil eno, pa drugo roko. Svedrovec, edini v smeri, je bil že daleč spodaj, treba je bilo zatakniti »frienda«. Nato pa spet navzgor po poči, ki jo zmanjka dober meter pod robom. Daleč, daleč se je bilo treba stegniti do široke poličke.
Popoldne sem že visel v »Indiji« in v enem izmed naslednjih dni preplezal tudi to. Kaj lahko povem o tej smeri? Ko sem bil enkrat čez, se mi je zdela neverjetno lahka, in trije padci že nad največjimi težavami, so bili res nepotrebni. Je tudi ena najbolj zvitih, kar jih poznam in brez dobrega občutka za gibanje ne daje upanja na uspeh. Ni čudno, da je bila kar tri leta, od leta 1982 naprej, najtežja v deželi.
Me hočeš ubiti?
Avstralije nismo videli dosti, pa vendar nas je presenetila. V nobeni državi ne obstajajo osebne izkaznice ali kakršenkoli identifikacijski dokument. Kdor nima vozniškega izpita, potnega lista, bančnega računa ali česa podobnega, je le to, kar reče, da je. Kdor je izgubil službo, dobiva 90 dolarjev (30.000 din) podpore na teden in s tem so rešeni problemi tistih, ki hočejo, recimo, samo plezati. Trije ali štirje skupaj si kupijo hišo, hrana, vsaj osnovne stvari, niso drage in tako po cele dneve lahko visijo v Arapilesu. Nekateri pa v tamkajšnjem kampu živijo kar po več mesecev skupaj. To, da je šotor njihov dom, jih prav nič ne moti, da so le skale blizu.
Spoznali smo se tudi z Luiso Shepard, vodilno avstralsko plezalko. Med drugim se je proslavila, ko sta s prijateljico preplezali novo smer, tanko poč v veliki strehi (ocena 26). Z »nežnimi« ženskimi rokami sta lahko gvozdili tam, kjer močni moški prsti niso mogli. V alpinistični reviji »Rock«, ki izhaja enkrat na leto, in zajema kompletno dogajanje na celini, si je moč ogledati tudi krajši strip. »Dala bom tistemu,« pravi ena od njiju, »ki mi bo sledil čez streho«. Nato so narisani poskusi, kako možje množično drvijo stanjševat svoje prste: nekateri jih dajejo v stiskalnice, drugi jih tiščijo pod vlak ...
Moram priznati, da sem prvi dan v Arapilesu komaj preživel. Ali bo sploh mogoče vzdržati med tolikimi muhami in komarji? Domačinov muhe ne motijo in jih kar pustijo, da jim lezejo po telesu in obrazu. No, kasneje smo se tudi mi za silo navadili. Mogoče pa je bilo mrčesa manj, saj je bil njihov naval v dokajšnji meri odvisen od vremena. Matjaž je imel v začetku še ene aklimatizacijske težave. Navajen popolnoma neresnega »freeclimbing« vzdušja, ki vsebuje pozno vstajanje, zafrkavanje na račun prijateljeve nemoči v steni, pritoževanje nad slabimi razmerami (vročina, veter, premajhni oprimki), itd., je že kar malo dvomil, da bova sploh kaj splezala. Vendar se je kmalu vživel in takrat, ko je šlo nama najbolj »na nož«, je na ves glas prepeval tisto: »Došli smo se zajebavat, jebe se nama za rezultate ...«
Hrano, pijačo in sladolede smo kupovali v vaškem milk baru, vsakih pet dni pa smo se peljali v Horsham, kupili kakšno popestritev za naše želodce, skočili v bazen in si privoščili kosilo.
»Fish and chips« je priljubljena hrana in za dva dolarja si lahko vzameš še kaj zraven.
Srečo Rehberger