Dnevnik (1987), feljton (9) - Srečo Rehberger: »Peter's out« je poč, ki je vseskozi tanjša kot centimeter, tako da si lahko pomagaš le z njenima robovoma, varuješ pa za najmanjšimi »jebicami« in »čokoladkami« (zatiči manjši od pol centimetra).
»Ain't that a Bitch« pa je dolga poč - zajeda, zabeljena z nekaj previsi, ki sem jo zmogel v prvem poskusu, brez padca ali na pogled, kot se temu reče. Glede na to, da ima oceno 5.12, (IX), je to kar lep uspeh.
Velja spregovoriti tudi o »hangdoggerjih«. Tako Američani imenujejo vse tiste plezalce, ki plezajo nekoliko drugače kot oni sami. V Kaliforniji je doma najstrožji in najlepši način napredovanja: smer moraš začeti spodaj, klini za varovanje niso dovoljeni, ko padeš, se moraš takoj spustiti na tla in običajno še vrv potegniti za seboj. Nato lahko začneš znova. V Evropi je drugače: za varovanje so dovoljeni svedrovci, mesto padca si lahko posebej ogledaš in naštudiraš in se šele nato spustiš dol, vrv lahko ostane tam, do koder si že prišel. Pogosto se smer spleza najprej z varovanjem od zgoraj in šele nato od spodaj navzgor. Jasno je, da je na tak način možno premagati večje težave in Američani so kar naenkrat začeli zaostajati. Sedaj se tudi med njimi že pojavljajo »hangdoggerji«, kot recimo najboljša, Alian Watts in Christian Griffith, ki sta že splezala nove, najtežje smeri na celini. Le redki kot Ron Kauk in John Bachar ostajajo zvesti tradicionalnemu stilu, ostrih polemik med njimi pa očitno še ne bo kmalu zmanjkalo. Na čigavi strani je prihodnost, je težko reči. Zanimivo je, da niti taki zvezdi kot Güllich in Edlinger, ki sta tudi v ZDA ponovila praktično vse najtežje smeri, med domačini ne uživata ugleda. Sta »hangdoggerja« in tu ni pomoči. Le Jerry Moffat je izjema. Kljub temu, da spada v isto kategorijo, tudi tu uživa sloves najboljšega, saj je z izjemnimi vzponi prepričal vse.
Matjaž in Igi tovrstnih problemov nista imela, v tehniki je dovoljeno vse. Po osmih dneh sta se vrnila iz Pacific Ocean Walla utrujena in srečna, da sta preplezala težjo tehnično smer, kot Jugoslovani kdajkoli prej. Iz stene jima je padlo marsikaj: armafleks, spalna vreča, cel zavoj WC papirja, ki se je seveda razvil in dolgo časa jadral ob steni. Igiju je iz rok ušla vponka in zadela Matjaža štirideset metrov nižje točno na glavo. Pa kaj bi to sedaj, ko sta se vrnila. Tudi Nuši je šlo dobro, premagovala je težave, ki jih ni še nikoli, vse tja do 5.11. (VII+), le Edo je imel manj sreče. Sredi smeri mu je soplezalec, ki ga je spoznal le par dni prej, odpovedal sodelovanje. Zakaj, ne ve, saj sta dobro začela.
Jutra in večeri so postajali vedno bolj mrzli, listje je pričelo odpadati in čas je bil, da damo slovo El Capu, prav tako izjemnemu Half Domu na koncu doline, številnim več stometrskim slapovom in se odpravimo proti jugu. Na robu doline, tam, kjer je pogled morda najlepši, smo se še enkrat ustavili. Res ni od zgoraj opaziti nobenih cest, hiš ali česarkoli, kar bi od daleč opozarjalo na prisotnost človeka. Prav na to so tamkajšnji urbanisti še posebej ponosni in to jim je tudi čisto majhno opravičilo za vse, kar so naredili iz doline. Toda takemu naravnemu biseru v današnji civilizaciji verjetno res ni usojeno kaj drugega. Le kako je bilo, ko so tod še jahali Indijanci, ko so ob reki Merced še stali šotori iz kož?
Koliko živali je bilo šele takrat, ko ni bilo hrupa avtomobilskih motorjev in kričanja ljudi? Takrat, ko še ni bila preplezana nobena smer in še niso vedeli zakaj stojijo stene?
Srečo Rehberger