Slovenski narod (1923), Turistika in sport: Mrzla je bila, a jasna in bajnolepa — zimska noč v Planici. Tam zadaj Jalovec med tihimi zvezdami, globoko doli zasneženi gozdovi, obsijani z milo mesečino.
Narava je spavala. Vse tiho; le tu pa tam se je zganilo drevo, skušajoč se otre isti težke snežene odeje.
Toda čuj: Kaj je zašumelo tam za onim parobkom? Človeški glasovi? Glej, so že vidne štiri temne postave, dolge sence so se vile za njimi. Spredaj pa je hitel nekdo, globoko doli čez lepo, visoko čelo mu je segala kučma in cepin, ki ga je krepko držal v svoji desnici, je jasno izražal njegove težnje.
Bil si Ti, Bano, in Tvoje so bile oči, ki so se opajale nad čarom zimske noči.
Tvoja plemenita duša pa je silila višje in više ... In tako se je zgodilo, da smo si želeli dobro jutro prav na vrhu Jalovčevega kuloarja. In predvsem je bila Tvoja roka, ki nam je utrla trdo pot preko zledenelih strmin. Trenta je še spala v jutranjih meglicah, mi pa smo se že kopali v žarkem zimskem soncu. Toda to, kar je bilo še gorkejše, to so bila tisti čas štiri srca, ki so si tu gori prisegala prijateljstvo ...
Težka in strma je bila pot, a neustrašeno smo kljubovali naravi in tako nam je uspel — pozno popoldan sicer — zimski nastop na Jalovec. Na vrhu sem se ozrl v Tvoje lice. Veselo si zrl v to divjo samoto, neka nepopisna sreča je sijala iz Tvojih oči in stal si pred mano, turist — junak.
Ko smo se nato vračali v dolino nam je na nekem mestu upadel pogum. Silna strmina, blesketajoča se v zahajajočem soncu, je vodila navzdol in se končevala spodaj v globok prepad. Tvoje besede pa so neizprosno narekovale naprej — in šlo je. Že smo bili globoko doli, ko mi naenkrat spodrsne. Bliskovito sem se vrgel na trebuh, vendar mi je že začelo drseti po strmini ... Tedaj me v zadnjem hipu zagrabi krepka roka in nad njo se prikaže prijazni Tvoj obraz. V nevarnosti za lastno življenje si me tedaj rešil TI in od takrat sem Te jel ceniti bolj in bolj.
Zamolčali smo tedaj tovarišem ta incident, sedaj pa mi vest ne da miru in ne morem si kaj, da ne bi pri tem slučaju poudaril vso Tvojo veliko požrtvovalnost in turistovsko tovarištvo.
Čuj, Bano, tako rad bi se Ti že enkrat zahvalil, zahvalil ne samo za ta slučaj, ampak za vse tiste krasne ure, ki sva jih preživela skupaj na planinah. Toda zastonj so vse moje besede, zastonj vsi ti klici.
Ti me ne slišiš več, odšel si tja, kamor je šlo pred Teboj že toliko in toliko ljudi in od koder se nihče še ni vrnil. Jeli mogoče, da se ne vidimo nikdar več? Bano, poglej naše gore: praznično so se odele v belo oblačilo in čakajo na Te, da si oprtaš svoje smuči in pohitiš v to kraljestvo lepote. Žalibog, ne bodo Te pričakale več ...
Toda Bano, ne boj se! Tam gori Ti ne bo dolgčas, tudi tam boš našel zveste sodruge, našel boš Zsigmondyja, Winklerja, našel tudi našega Tanzlerja (Karleto Tauzher op. o.), skratka vse te navdušene alpiniste, ki so tudi tako zgodaj zapustili te naše gore.
Hudo nam je pri srcu, hudo nam vsem, ki smo poznali Tvojo idealno dušo, a tolaži nas misel, da ta ločitev ni večna in da se enkrat gotovo snidemo nad zvezami.
A do takrat na svidenje!
Skalaš
Slovenski narod, 16. december 1923