Primož Blaha: Za nami je sončen vikend z najlepšimi pomladanskimi razmerami - ...
... le da je letos bistveno več snega kot običajno v tem času in je smuka še toliko boljša.
O Stenarju vedno pišem z navdušenjem in tudi tokrat ne bo drugače. Razgiban vzpon na ta mogočen in izredno razgleden vrh ter strm spust v Vrata s pogledom na Triglavsko steno je gotovo ena lepših tur sploh. V letošnji sezoni prav nič ne pogrešam tujih hribov …
Z Marušo in Džanijem smo pogumno zastavili na smučeh takoj s parkirišča – in že kmalu spoznali, da smo se prenaglili. Tako ali tako je vzpon skozi gozd prestrm, zato smo nadaljevali peš: spodaj je več kopnin, po široki plazovini in čez strmi prehod je večinoma sneg z udobnimi stopinjami, pri potoku (kjer je običajno le ozek prehod med ruševjem) je že pravo smučišče. Nad potokom smo spet nadaljevali na smučeh, aprilsko sonce nas je že ves čas pretirano grelo, da smo bili veseli sence in vetra za Stenarjem. Na Stenarska vratca je šlo udobno po stopinjah, nato pomrznjena prečka in vršna pobočja, ki so letos obilno zasnežena.
Tudi obiska je bilo ta dan veliko, na vrhu nas je bilo gotovo 20, saj smo vsi štartali ob približno istem času, še več jih je prišlo kasneje. No, vrh je dovolj prostoren, da ni bilo težko posedati dobre pol ure v čakanju, da sonce zmehča vrhnjo plast. Okoli 10.30 smo odsmučali v odličnih razmerah. Sprva smo imeli idejo, da bi se vzpeli še na sosednji Križ, vendar smo se odločili za spust čez Sovatno. Preko debelo zalitih Kriških podov smo se spustili v globoko dolino, tudi čez najbolj strm prehod je snega dovolj. Spodaj smo zavili okoli bivaka pod Luknjo in po lepo zasneženi dolini pod Steno v bolj mokrem in zavirajočem snegu vse do Aljaževega doma. Cesta je do tu splužena, ob njej pa smo se pripeljali vse do parkirišča. Bi lahko bilo bolje? No, prvič v tej dolgi sezoni smo si po turi privoščili zasluženo kosilo na terasi …
Po tako lepi turi v soboto smo se seveda brez pomislekov dogovorili za krajšo nedeljsko turo pred poslabšanjem vremena. Maruša je bila že v petek na Rodici navdušena, tako da smo bili hitro zmenjeni, pridružil se nam je še Primož. Pripeljali smo se precej visoko, dokler nas ni na ovinku ustavil sneg. Po poti smo v 15 minutah dosegli zgornjo cesto in na smučeh naprej skozi gozd do planine Suha. Tam smo se ob pogledu na široko pobočje hitro strinjali glede smeri spusta. Najprej pa v levo skozi žleb, Za Ulcam, pod Malo Rodico in preko širnih smučišč na vrh.
Le trije so bili gor pred nami, nato smo imeli vrh le zase, ko smo čakali na pravi trenutek. Okoli desetih smo odsmučali, čisto zgoraj je bilo morda še pretrdo, nato pa … fantazija vse do kotanje Za Ulcam! Tam smo brez odlašanja spet nalepili pse in še enkrat navzgor ter desno na greben proti Voglu. Z grebena smo naciljali naravnost proti planini in … tu mi že zmanjka presežnikov. V gozdu je sneg prekrit z iglicami, vejicami in podobnim, vendar so predhodniki ustvarili pravo stezo, da smo le sledili ovinkom med drevesi in vsi nasmejani prileteli na cesto, po njej še malo nižje, za konec pa le še slabih deset minut peš do avta. Bi lahko bilo bolje? No, tudi tokrat smo na terasi v dolini dodali piko na i.