Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Strah

Železar - Mitja Košir: Bučanje voda v rečnem koritu in okopnela prisojna pobočja gora so naznanjala pomladno prebujanje narave.

Vesnin prihod je vedno nekaj lepega, meni pa se tisto dopoldne ni dalo razmišljati o tem. Bil sem preveč pod vtisom tistih kratkih minut pred tremi meseci, pa vendar najdaljših v mojem življenju, ko sva s prijateljem za trenutek videla preko meje večnega.

Vzpenjal sem se po okopneli grapi proti sončnemu robu, ki se je ostro črtal na modrem nebu. Z vsakim od najdenih predmetov iz izgubljenega nahrbtnika, sem popolneje podoživljal svoje drugo rojstvo. Da, sedaj vem, takrat sem se drugič rodil in bil je boleč porod, poln strahu in tiste groze, ki spremlja človeka na poti v kraje, iz katerih ni vrnitve. A tako rad bi ostal tu, med ljudmi, v resničnosti.

»... dan se je nagibal v večer in skozi raztrgane oblake se je tu in tam pokazala zvezda. Kako svetle so zvezde po viharju, ko se naravne sile sprostijo in umirijo.

Ne vem zakaj, toda tako je. Snega je čez koleno, ko s prijateljem utirava globoko gaz proti dolini. Skrbi naju zasnežena grapa nekje na polovici poti, vendar morava preko nje. Na oni strani je gozd in tam bova na varnem. Ali tvegava? Morava! Danes vem, da človek v svoji podzavesti čuti nevarnost. Takrat mi je po hrbtenici, z vretenca na vretence preskakovala hladna iskra nelagodja, strahu ... Za hrbtom sem zaslišal značilen, rezek pok. Zvok, ki sem ga poslušal že tolikokrat, ko sem iz varnih dolin opazoval divje plazove novozapadlega snega. To je bil enak zvok, le z eno samo razliko. S prijateljem nisva bila na varnem. Ogromne gmote snega so naju potegnile v svoje uničujoče vrtince. Konec. Konec? Niti dobro živeti še nisva začela. Zakaj konec? Nič več ni strahu, samo začudenje nad nenavadnim razpletom dogodkov je. Potešena radovednost nad temi, kako izgleda TISTO.

Toda človek bi ne bil ČLOVEK, če bi takoj popustil. Nekaj je v nas, kar nas v skrajnih mejah ohranja BORCE . Sla po življenju, čut samoohranitve, obstoj vrste. S fantastično brzino naju nosi plaz v dolino. Zopet se pojavi strah, tisti živalski, ki daje divjo, nenavadno moč. Borim se, upiram, hočem se izvleči iz smrtnega objema. Živeti, biti, to se mi v tem trenutku kaže kot nekaj najlepšega, največjega, nekaj, kar moram za vsako ceno ohraniti ... Tedaj se snežne gmote začenjajo umirjati, dokler se popolnoma ne umirijo. Odprem oči. Z neba se mi kot v posmeh bleščijo zvezde. Razločim Veliki voz. Ne upam si dihati, da bi ne porušil tega mirovanja. Nič se ne zgodi.

Iz teme se mi približuje postava na majavih nogah. Prijatelj je živ. Ali je tudi zdrav? Je. Pa jaz? Desna noga je nekam neubogljiva. A to je v tem trenutku najmanj pomembno. Živiva, to je dejstvo. Tuliva, ne, rjoveva, ko se v naju podira, lomi steber strahu ...«

Imela sva neverjetno srečo. Malokdo jo ima. Bila sva v tistem delu drsečih snežnih gmot, ki so se ustavile v nizkem grmičevju pod visoko steno. Glavnina plazu pa je zgrmela preko globokega skoka, med skalne stene izdolbeno sotesko. Danes ne smem niti pomisliti, da sta takrat obstajali dve možnosti. Po hrbtu začutim neko značilno mrazenje, v lica mi diha hlad smrti. Vendar se spominom ne da ukazovati.

Mitja Košir
Železar, 10. april 1979

   Železar

 

 10.04.1975

Jlib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.