Oktober 1997: Celotni masiv, ki se razteza med sedlom Seča ali Medvedjak, 1698 m, na jugovzhodu in sedlom Kočna (ali Črvič), 1469 m, na severozahodu, ima več vmesnih vrhov. To so (gledano od vzhoda): Zijalke, 1875 m, Veliki vrh, 1944 m, Korenščica, 1764 m in Lepi vrh.
REKREACIJA
Struška
V teh jesenskih časih, ko je dan že občutno krajši, se ponavadi odpravimo na lažje izlete v sredogorje. Razgiban greben Karavank je primeren za izlete z otroki tudi takrat, ko pobočja pobeli prvi sneg.
Zaradi bolj znanih sosed Struška nima prav veliko obiskovalcev. Stisnjena je med pobočje Belščice s Stolom in Vajnežem na jugovzhodu ter Golico na severozahodu. To je široka gozdnata gora nad Javorniškim rovtom. Od daleč je videti precej čokata in zaradi vršnih travnatih poljan kar nekoliko "plešasta". Tako kot po večini grebenskih karavanških vrhov, tudi po Struški poteka meja z Avstrijo. Na severovzhodno stran padajo strme in precej podrte stene, jugozahodno pobočje pa je zložnejše in poraščeno z ruševjem ter gostimi gozdovi. Celotni masiv, ki se razteza med sedlom Seča ali Medvedjak, 1698 m, na jugovzhodu in sedlom Kočna (ali Črvič), 1469 m, na severozahodu, ima več vmesnih vrhov. To so (gledano od vzhoda): Zijalke, 1875 m, Veliki vrh, 1944 m, Korenščica, 1764 m in Lepi vrh. V bližini lahko obiščemo dve planini. Belska planina ali Svečica, nekaj pod 1700 m, se nahaja na širokih pašnikih zahodno od Velikega vrha prav ob označeni poti, planina Seča pa je prav ob stiku Struške in Belščice na sedlu Seča. Za Svečico domačini pravijo, da je to najvišja pašniška planina pri nas. Obe planini sta zelo razgledni in še živi, na Belski bomo v sezoni tudi postreženi. V pomladnih mesecih bomo lahko tu našli Zoisovo vijolico in ključavnice, po katerih sicer bolj slovi Golica. Pozimi je Struška ob ugodnih razmerah lepa smuška tura.
Struška je prijeten cilj za za lahkotne jesenske ali spomladanske izlete. Prepredena je z več potmi in stezicami. Označena pot, ki je obenem Slovenska planinska pot, gre prek obeh sedel in prečka celotno jugozahodno pobočje, sam vrh pa obide. Do obeh sedel vodita označeni poti iz Javorniškega rovta. Le-tega dosežemo, če se že pred Jesenicami pri Koroški Beli usmerimo na desno pod železnico in naprej sledimo oznakam ob cesti. Do Doma Pristava, 920 m, ki je sicer izhodišče tudi za ture na Belščico in Golico, je 4 km. Označena pot na levo sedlo Kočna nas vodi po gostih gozdovih nekaj časa po geološki transverzali vzhodno od vrha Veliki Zatrnik ter mimo Pustega Rovta, 1296 m, na široki travnati poseki. Hoje je 2 uri. Označena pot na desno sedlo Seča nas vodi po dolini Medji dol mimo izvirov potokov Velikega in Malega Javornika ter spominske plošče petim partizanom. Tudi tu hodimo čez prostrane gozdove, hoje pa je prav tako 2 uri. Do vršnega pobočja Struške nas vodi tudi direktna varianta čez Dobravski rovt. Tu hodimo kar po prostranih pašnikih in mnogih vmesnih stezicah med domačijami ter počitniškimi hišicami, na zgornjem robu rovta pa zasledimo neoznačeno stezico, ki nas privede do prečne gozdne ceste. Po njej dosežemo najvišjo počitniško hišo, nad njo pa najdemo dobro shojeno stezo, ki nas v ključih čez strmo gozdno pobočje pripelje do Belske planine. Hoje spet 2 uri.
Foto: Vladimir Habjan
Kot nogometno igrišče prostrani najvišji vrh Struške Veliki vrh, 1944 m, dosežemo prav tako po več poteh. S planine Seča nas vodi nezahtevna neoznačena pot po vzhodnem hrbtu, hoje 1 ura. Z Belske planine dosežemo vrh po nezahtevnem brezpotju v vzhodni smeri po travah med ruševjem v slabi uri. S te planine lahko nadaljujemo tudi po nezahtevni neoznačeni stezi proti severu, kjer preko vmesnega vrha Korenščica dosežemo osrednji Karavanški greben (ki je sicer bolj hrbet oz. sleme), po njem pa po stezi med plantažami ruševja dosežemo vrh. Zanimivejši pa je pristop s sedla Kočna po zahodnem grebenu po poseki prav ob mejnih kamnih. S sedla se najprej vzpnemo po označeni poti. Ko se steza umakne z grebena, nadaljujemo po njem kar naprej. V začetku se bomo sicer nekoliko prebijali čez ruševje, višje pa pot postane bolj prijetna in razgledna. Do pašne planote pod Korenščico se vzpnemo po strmem in mestoma kar ostrem grebenu deloma tudi čez bolj pečevnat teren (ni zahtevno).
Najvišje se lahko z avtom pripeljemo do počitniške hišice nad Dobravskim rovtom (pribl. 1250 m) ali pod Pusti rovt (dobrih 1300 m). Z obeh izhodišč imamo do vrha manj kot dve uri. Če pa želimo daljšo turo, vam v tej obilici stez predlagamo naslednjo krožno turo: vzpon od Doma Pristava čez Medji dol na Sečo, od tam po vzhodnem hrbtu na vrh, sestop čez Korenščico na Belsko planino in po označeni transverzalni poti do Sedla Kočne ter sestop mimo Pustega rovta nazaj na izhodišče. Računamo lahko na 6 do 7 ur dokaj lagodne hoje. Tako bomo Struško na en mah spoznali v celoti. V pomoč nam bodo planinski vodnik, Karavanke Stanka Klinarja (PZS, 1997) in 111 izletov po slovenskih gorah Andreja Stritarja (Sidarta, 1996) ter planinska karta Karavanke, 1:50.000 (1995). Ne pozabimo na toplo obleko, svetilko, fotoaparat ter hrano in pijačo!
Struška (v sredini), levo Golica, desno Mačenski vrh z Vajneža. Foto: Vladimir Habjan. Dodano iz arhiva.
Vladimir Habjan