GRS Kamnik: Na reševanja, ki so povezana z adrenalinskimi dejavnostmi, se skušamo pripraviti.
Pri tem izkoristimo priložnost in skušamo uvajati nove pripravnike, ki bodo morda nekoč opravili vse potrebne izpite, osvojili vsa potrebna znanja ter nadaljevali s humanitarno dejavnostjo v gorah.
Razvoj turizma je tudi v gorskem svetu prisoten vse bolj in bolj, predvsem pa je to čutiti v podnožjih gora, kjer se pojavljajo kraju in času primerni športi. Ponekod se razvija padalstvo, drugod soteskanje, kolesarjenje, plezalne poti, žičnice … Temu primerno se prilagaja tudi usposabljanje v GRS in dodaja nova znanja.
Ustanavljanje novih parkov in centrov s seboj potegne večje število obiskovalcev, predvsem se pojavlja precej tujcev. Tako se nehote veča tudi število ljudi, ki so potrebni takšne ali drugačne pomoči. Načrtovalci in upravniki teh parkov kar preveč radi pozabljajo, da je to delo na plečih prostovoljcev, ki so odvisni od svojega dela, ki pa ga za preživetje opravljajo drugje. Statistike govorijo o povečanem številu nesreč, predvsem na turistično razvijajočih se območjih, in o upadu klasičnih gorskih nesreč.
Eden od hudournikov v Kamniški Bistrici se imenuje Sedelšček. Kot je za večino hudournikov značilno, se tam voda pretaka le ob močnih padavinah in spomladanskem taljenju večjih količin snega. Skrit v globeli in zavit v zaveso gozda, se Sedelšček zajeda v konglomeratno območje ob Galerijah in številnih luknjah, ki so jih s pridom izkoriščali že rokovnjači. In tako kot so že takrat ponujale votline zavetje, ponuja danes hudournik nekaj užitka tistim, ki ga potrebujejo.
Povečano število reševanj na tem območju je vodilo inštruktorje društva (postaje) GRS Kamnik, da so nekaj novih pripravnikov (že izkušenih alpinistov), v spremstvu starejših reševalcev, popeljali po spodnjem delu Sedelščka. Ker je tam že delno urejen adrenalinski park z žičnimi vrvmi, je razumljivo, da si mora skoraj vsak od reševalcev, ki še ni reševal tam, zadevo slej ko prej ogledati tudi od blizu.
Sam pristop v hudourniško grapo je dokaj nezahteven, sestopanje ali vzpenjanje pa zahteva plezalsko znanje. V kolikor pa tega znanja ni, pa je potrebno najeti gorskega vodnika, ki vas za ustrezno protivrednost plačila popelje v ta svet. Reševalci smo s seboj vzeli tudi šolarja (»preeedstopnja« pripravnika), ki je povsem opravičil svojo vlogo igranja samotnega poškodovanega popotnika. Novi pripravniki so bili deležni poduka in vzgojnih navodil, reševalci pa smo obnovili tehnike spuščanja in dviganja. Predvsem pa se je izkazala lavinka Brina s pogumnim sestopanjem in njej lastnim, zlatim šarmom.
Po suhem soteskanju, kot tudi imenujejo to dejavnost, smo se podali še na kratko a jedrnato predstavitev klasičnega reševanja z nosili. Po strmem gozdu je pri spustu naš šolar spet odigral vlogo ponesrečenca v nosilih. Kot je dejal v Koncu in za konec, mu je bilo povsem v redu.
Boris Štupar