Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Svalbard - dežela polnočnega sonca (9.)

Železar - Marko Butinar: Malo pred 11. uro naslednjega dne, morje je mimo, Polarheimen že reže valove.

Lep dan je, sedimo na palubi in gledamo čudovite gore in razbite ledenike. Strojnik , ki nadomešča okajenega kuharja , nas je povabil v kuhinjo. Najraje smo segali po svežem kruhu, ki ga nismo jedli že nekaj tednov. Medtem je barka zaplula v Cross fjord. Kapitan nam je sporočil, da nas bo peljal kar do konca, česar smo bili zelo veseli, saj je obala zelo razbita in nam je prihranil mnogo truda ter časa.

Pri rtu Cadio, na polotoku kralja Hakoona, se Cross fjord deli na dva dela, na fjord Lilienhöök na levi in Möller na desni. Tod smo zagledali majhno lovsko bajtico. Polarheimen se je približala bregu, stroji so utihnili. V čolnu, ki je bil privezan za barko, smo se po trikratni vožnji izkrcali z vso prtljago. Pred zadnjo vožnjo na obalo smo se poslovili od Harryja in njegovih fantov. O plačilu za prevoz niso hoteli nič slišati. V zahvalo in v slovo smo stisnili raskave dlani lovcev in mornarjev in se s čolnom prepeljali n a obalo.

Zbrani na zasneženem bregu smo jim molče zaželeli srečno pot in dober lov. Proti večeru so na hribčku nad lovsko bajtico že stali trije šotori — naš dom z a naslednjih nekaj dni. Ko smo naslednje jutro zlezli z šotorov, je bil veličasten pogled na gore, obsijane od sonca. Veter, ki je ponoči silovito stresal šotore , se je pomiril. Z Janezom sva se lahko opremljena in brez smuči napotila proti vzhodu, da bi se povzpela na značilen vrh brez imena, ki se je dvigal iz ledeniške groblje nad nama.

Ko sva dobro uro gazila sneg, sva dosegla gruščnat greben, ki se je vzpenjal nad zasneženim ledenikom. S severnega grebena sva se potem umaknila v žleb v severozahodni steni. Sneg v žlebu je slab in udiralo se nama je do kolen. Vseeno sva kmalu dosegla škrbino v severnem grebenu. Skok nad nama je bil kruš¬ljiv in strm in sva takoj videla, da ga ne bova mogla preplezati. Po strmini sva prečkala vzhodno steno in po zasneženi rebri ponovno dosegla severni greben, ki se je tod spremenil v vodoraven raz; stene padajo na vzhodno in zahodno stran v vrtoglavih strminah. Razvezala sva nahrbtnik, po kratkem počitku pa navezana prečkala v zahodno steno. Teren je izredno krušljiv, marsikje pa ga pokrivajo cele zaplate mahu in lišajev. Po raz¬členjenem grebenu sva prišla na vrh, kjer naju je presenetil možic. Škoda, da je košče k papirja tako preperel, da ne moreva ugotoviti, kdo je najin predhodnik.

Dan je bil čudovit in pogled nepozaben. Pod zahodnimi pobočji gore je Cross fjord ves pokrit z ledenimi ploščami. Tudi Tinavre fjord je še ves vkovan v led. Nad ledeniki na desni pa se dvigajo ostri zasneženi vrhovi, ki kar sami vabijo. Težko dostopen je videti ta svet, a prav gotovo vreden obiska. Vzponi na te vrhove bodo naš prihodnji cilj.

Po kratkem počitku sva sestopila po zahodnem pobočju na ledenik in kmalu prispela do jutranjih sledi, po katerih sva se prijetno utrujena vrnila v kočico.

Zgodaj zjutraj naju je Uroš zbudil, s povabilom na zajtrk. Po gazi sva se spustila od šotorov k bajtici ob morju. Po zajtrku sta se prva poslovila Mike in Uroš, ki s smučmi odhajata, ob obali proti jugu, da bi preplezala zahteven greben Chaine Casimir Perier. Še preden sta izginila za robom, sva z Janezom spet spala, da bi se prespana odpravila na nov pohod.

Zbudila sta naju Brane in Tonač, ki sta odhajala proti skupini MTS Rekstad. Kmalu za njima sva tudi midva gazila čez stranske morene ledenikov, potoke in prostrana prodišča po njunih sledovih. Po večurnem pohodu, ko sva prišla više v položnejši svet, sva zatekla Braneta in Tonača ter se jima z veseljem pridružila pri počitku. Skupaj smo skuhali konzervi fižola s hamburško slanino in se dobro najedli.
Po počitku smo se ločili. Prijatelja sta namenjena po ledeniku Tinayru do skupine MTS Rekstad, midva pa na 1001 m visoki vrh brez imena. Zagazila sva v novino in nekajkrat se nama je udrlo, enkrat celo do pasu. Kmalu sva zapustila ledenik in obstala pod granitno steno nad njegovo moreno, kjer so se vrešče spreletale jate ptic. Megle pritiskajo z vrhov in pobočja izginevajo v sivi kopreni. Še vedno navezana hodiva navzgor ob robu ledenika. Veva samo to - po zemljevidu — da je pred nama kota 1001 m, ki jo morava obiti po levi, da bi prišla v krnico pod vrhom. Ustavila sva se že visoko na položnem gruščnatem jeziku in si v zavetju pripravljala ležišče iz granitnih plošč. Bivakova vreča, slonova noga in veston so tu pravo razkošje.
Preden je večerja kuhana, se megle za trenutek razkade. Vidiva , da sva v čudoviti krnici pod vrhovi gora; razbit ledenik poln razpok je na levi pod vrhom Kilian. Prav po naključju sva se mu ognila. Kmalu naju je ponovno zagrnila megla. Po večerji sva zlezla v vrečo in le nekajkrat so naju do jutra prebudili ptiči, ki jih tudi tu ne manjka.

Marko Butinar
Železar, 6. februar 1965

   Železar

 

 06.02.1965

Jlib.si

 

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.