Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sveta trojica – Murovica – Cicelj – sv. Miklavž

Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Obiram se in obiram in krenem od doma šele ob pol desetih. Jezna sem sama nase. Tako težko se spravim od doma. Po Nemški cesti sem se zapodila v Črnuče in naprej proti Ihanu. Kamniške se mi lepo razkazujejo.

Na enem drevesu zalotim ptička na delu, ko si je iskal zajtrk ali pa že kosilo. Pozorna sem postala, ker je trkal po deblu. Približam se Ihanu. Ko sem se prvič peljala skozi ta kraj, sem zelo pritiskala na pedala, ker je neznosno smrdelo po prašičih. Zdel se mi je najbolj smrdljiv kraj pri nas. Sedaj ni več tako. Danes sem si izbrala izlet, ki ga že mnogo let načrtujem. Pravzaprav sem ga hotela narediti prejšnji teden, pa mi ni uspelo, ker mi je zmanjkalo časa. Radovednost in klepetavost pač moraš tudi plačati. Zadaj na hribčku se mi že pokaže turn cerkvice sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico.

Prejšnji teden sem se peljala do nje. Stoji na višini 377 metrov. To je edina cerkev v ljubljanski nadškofiji, ki je posvečena sv. Kunigundi. Ta svetnica je bila žena nemškega cesarja Henrika II. in vzgojiteljica sv. Eme Krške. Najprej je bila to kapela krumperških grofov, potem pa so jo dozidali. V Ihanu je bila bratovščina sv. Kunigunde. Spodaj je kmetija, ki ima veliko živali. Najprej je pritekel pes in me nekaj ovohaval po nogi. Ne vem, ali se je samo šalil ali bi me bil zagrabil. Posredovala je gospa. Zapeljem se do cerkve. Ogledujem si jo okoli in okoli. Še so ostanki obzidja in stolpov. Ohranjen je del, ki je zelo visok. Obzidje je bilo visoko 5 m. Zgradili so ga v času turških vpadov. Za cerkvijo so konji in zraven je leno prilezel še maček. Na drugi strani so me pričakali pavi in pegatke. Zaklepetala sem se z gospo, ki je zelo prijazna. Tja se je priženila na mežnarijo. Ta se je že podrla in dovolili so jim, da so si zraven postavili novo hišo. Pavi so šminkirali okoli mene in opozarjali nase. Povedala mi je, da v vsej lepoti bodo šele v marcu. Lezla sem za njimi in jih fotografirala. To jim je očitno zelo ugajalo, saj so se obračali in se vrteli okoli mene. Dva ali trije so mladi in se še ne ve, ali bodo samci ali samice. Sami ne valijo. Samo enkrat je sama valila, potem se je pa bala svojih mladičkov. Jajc znesejo le za valjenje. Ko tako lazim za pavi, pa se mi postavi pred fotoaparat šentjernejski lepotec. Kot da je malo užaljen, ker njega ne opazim. Potem je visoko, ponosno dvignil glavo in se obračal na vse strani. S kljunom si je prijel eno pero in si ga poravnal ter me pogledal. Takoj sem mu povedala, da je zelo lep in urejen. Očitno je bil zadovoljen. V objektiv sem ga ujela z vseh strani. Lišpat so se začele še pegatke. Tako so se vrteli okoli mene, da sploh nisem vedela koga naj gledam in koga fotografiram. Vsi so se mi postavljali v vseh mogočih in nemogočih pozah. Ne vem, kdo je bolj užival, ali oni ali pa jaz. Očitno kar oboji.

Gospa mi je dala ključ od cerkve. Seveda sem takoj odnesla nos vanjo. Hotela sem odkleniti vrata, pa ni bilo nobene ključavnice. Stojim pred vrati in gledam, kam naj vtaknem ključ. Nikjer nobene luknje. No, potem mi pa le kapne, da je mogoče ključ od drugih, stranskih vrat. Tam je pa šlo. Glavna vrata nimajo ne ključavnice in ne kljuke. Mala prijetna cerkvica je to. Vse sem prestikala. Šla sem tudi na prižnico, pa ni bilo nobenega politika, da bi mu naredila dooolgo pridigo. Ker nikogar ni bilo, sem šla pa ven. Spodaj je bila še grobnica Raspov iz Krumperka. Po vojni je bila izropana in uničena. Po slovensko – »kulturno«. Tabor je bila nekdaj božja pot. V cerkvi sta dve viteški glavi in grba družine Ravbar in Rasp.

Potem so se mi prikazale še male pisane kokoške in petelinček. Naenkrat pa so se zaslišali čudni zvoki pegatk. Mislila sem, da jih jaz motim. Gospa pa mi je povedala, kaj to pomeni. Na nebu je bila ena ujeda in to je bil signal za vso perjad, da so bili v pripravljenosti. Male kokoške so se poskrile, pavi so bili v pripravljenosti, pegatke pa so stopile skupaj in čakale, če bo treba napast. Kako je to zanimivo opazovati, kako se znajo živali med sabo pogovarjati in si pomagati. Šentjernejskega pa ni bilo. Verjetno se je kam skril, da ne bi kakšnega lepega peresa izgubil. Za pegatke mi je povedala, da jajca nesejo kar po gozdu in kjer pride, da jih morajo kar iskat. Kako si živali pomagajo, človek je pa človeku vedno večji sovražnik. Pa se ima za inteligentno bitje. Pokaže se pa, da je žival boljša od njega. Toliko zanimivega sem zvedela, da ni čudno, da sem potem bila pozna. Blizu je še en hribček, kamor se hodijo pohodniki domačini podpisovat, kot je sedaj moderno.

Danes pa ne morem tja, ker mi bo spet zmanjkalo časa. Sedaj že vem, kam moram iti naprej. Zadnjič sem se pa vozila po enih cestah in spraševala, kje pridem do sv. Miklavža. Nisem pa bila pozorna, da bi videla, da je blizu še en Miklavž in so me pošiljali k tistemu. Bilo je prav smešno, ko sem ugotovila, da sta kar dva in mislimo vsak drugega. Potem sem pa vzela v roke karto in preštudirala kam je treba it. Zapeljala sem se v Oklo. Tam sem kolo zvlekla na varno in se pognala naprej proti Sv. Trojici. Srečala sem enega gospoda s psom in potem smo skupaj šli po grebenu ter se pogovarjali. Tam ni bilo nič markacij. Pred travnikom je zidovje neke hiše, povezane z KPJ, ki me pa prav nič ne zanima. Baje bi naj bil tam celo Tito. Naprej prideš do lesenega križa, pod katerim so male jaslice. Gospod mi je še povedal, da so tam blizu še ostanki starega gradu. Seveda sem to tudi hotela videt. Prišla sem do neke luknje in bila sem prepričana, da je to ostanek gradu. Potem sem šla do Sv. Trojice. Najprej sem prišla do table s krajevnimi znamenitostmi. Vau, kaj vse je tu za pregledati. Hura, to bom še stikala tu okoli. Ne bodo se me hitro znebili. Ogledala sem si tablo, potem pa sem šla k cerkvi. Zadaj se bohotijo bele Kamniške. Potikala sem se tam okoli in iskala dober posnetek. No, pred mano tudi »britofi« nimajo miru, tako sem tudi tega okoli cerkve pregledala. Obstala sem pred enim grobom, ki je izstopal. Stojim in gledam ter ugotovim, da je to grob pesnika Daneta Zajca. V Moravčah sem v jeseni videla njegov doprsni kip, pa do sedaj nisem pogledala, kje je bil rojen. Sedaj pa vem, da spada sem. Rojen je bil v Zg. Javorščici, ki je tu blizu. Nacisti so jim požgali domačijo, dva brata sta padla v partizanih. Po vojni so izganjali ljudi iz njegove okolice in vrstili so se poboji. Vse to ga je zaznamovalo in se kaže tudi v njegovih pesmih. Izključili so ga iz gimnazije, katero pa je potem končal. Onemogočen pa mu je bil vpis na fakulteto. Tragično in žalostno. V eni svoji pesmi je napisal:

Da bi se zjokale smreke.
A smreke so z drugega sveta.
Smreke niso kakor ljudje,
ki z eno roko objemajo,
v drugi roki stiskajo nož.

Zadnjič sem morala nazaj, ker me je preganjal čas. Pa sem srečala še enega gospoda s psom in sem za vsak primer le povprašala, kje je bil grad. Povedal mi je, da še naprej. Videla sem, da ni tisto, kot sem mislila. Šla sem kar za njim. Še prej pa mi je pokazal spomenik, postavljen v spomin, ker je bilo aprila leta 1944 sestreljeno zavezniško letalo nekje na Dolenjskem in se je tu razletelo okoli. Baje je vse dele odneslo daleč okoli. Potem mi je še pokazal, kje je bil grad in kje je vodnjak. Šele potem sem šla nazaj. Sem pač tekla.

Danes sem šla še na travnik, to je Vrh Sv. Trojice, ki leži 560 m nad vasjo, od koder je za cerkvijo prekrasen razgled na Kamniške. Uspe mi čudovit posnetek. O moje ljube Kamniške. Kako lepo. Grad Rabensberg je bil na grebenu in je imel čudovit razgled na dolino ob Savi. Nadziral je tovorniško pot iz Moravške doline v Posavje. Tam je tudi klopca za uživanje. Baje so bile speljane kamnite stopnice v dolino. Te bi naj potem porabili za gradnjo cerkve in zvonika v Vinjah. Med ljudmi bi naj še krožile pripovedke o tem gradu. Sodil bi naj med naše najstarejše. V Valvasorjevem času bi naj že bil razvalina. Razvalina in ozemlje bi naj bil last nun iz Mekinja. V 19. stol. bi naj razvaline pripadale Tovorovi domačiji. Zato mu tudi rečejo Tovorov grad. Eni mu tudi pravijo Koprivnjak. Zakaj, pa nisem nikjer zasledila. Malo nižje je še grajski vodnjak. Širok je okoli 1,50 m. Čez so naredili streho, da so ga zaščitili. Malo naprej sem prišla na cesto in potem sem šla naprej mimo Mošanove kapelice, spet v gozd. Pridružila se mi je ena gospa s psom. Tu ni spet nič markacij. Pravijo, da tako ali tako hodijo samo domačini, ki dobro poznajo poti. Name pač nihče ne pomisli. Šla sem skupaj z gospo. Bila je tam živeča Štajerka, doma malo naprej od mene. Seveda nisva bili do vrha Murovice čisto nič tiho. Normalno. Še dobro, da sva vsaj dihali, da še tega nisva pozabili. Sva si imeli toliko za povedat. Kar na enkrat sva prireglali na vrh. Nisem utegnila spremljat poti, tako sem bila čisto v debati.

Murovica je gozdnat vrh, visok 743 m. Na jug je nekaj razgleda. Na vrhu sta dva zvončka, dve klopi in skrinjica z žigom. Zvonila sem na oba, učinek bo pa viden čez leto. Tam je sedel en mladenič, ki žal ni prišel do besede. Obe sva se spustili navzdol. Tu so že bile markacije. Gospa je potem šla levo, jaz pa desno. A moja pot je potem zavila levo in sva spet prišli skupaj. Zasmejali sva se in še malo pokvakali, potem pa sva res šli vsaka na svojo stran. Z Murovice sem spet prišla na cesto. Levo gre cesta proti Moravški dolini, desno pa dol proti Savi. Na desno je na eni strani ceste kapelca, na drugi pa znamenje. Na levi pa je lepa stara ohranjena hiša. Tam sem se spet začela vzpenjat in to proti Ciclju. To je greben z več vrhovi. Ker sem bila sama in nič več nisem čvekala, sem bila hitro na vrhu. Tam je klopca s skrinjico, vpisno knjigo in žigom. Tu je višina 836 m. Greben je poraščen. Nikjer ni bilo nikogar.

Spustila sem se navzdol proti Miklavžu. Ponekod je bilo blato in je kar drselo. Prispela sem v kraj, ki se mu reče Vrh Sv. Miklavža. Tam sem srečala bivšega sodelavca z ženo. Potem sem se povzpela do cerkvice Sv. Miklavža. Stoji na višini 741 m. Pri nas je njemu posvečenih veliko cerkva. Velja za dobrotnika in zaščitnika brodarjev in čolnarjev. Izhaja iz današnje Turčije. Drugo ime je tudi Sv. Nikolaj. Ob reki Savi je več cerkva posvečenih temu svetniku. To cerkev bi naj zgradili v drugi polovici 15. stol. prav brodarji, ki so tovorili blago po Savi. Zaradi izredne lege so jo imenovali tudi čuvar zgornje Save. V njej je oltar sv. Nikolaja. Cerkev se vidi daleč okoli. Tudi s Polhograjcev se jo vidi. Razgled je lep. Nazaj sem šla po isti poti, ker si nisem upala iskati druge poti zaradi pomanjkanja časa.

Spet sem se morala povzpet na Cicelj in potem spust do stare, lepe hiške. Tam je bil en gospod, ki je imel neke zdravstvene motnje in sem ga težko razumela. Povedal mi je, da je tisto kužno znamenje in da hiška služi za vikend. Ob njej so lepo naložena drva. Na moji levi je sedaj kraj Zagorica kjer se je rodil matematik, baron Jurij Vega. Vzpnem se spet na Murovico in dirjam naprej proti kolesu. Pri razvalinah gradu se še enkrat ustavim, ker je lep pogled navzdol na zeleno rjave njive, ki se razvrščajo kot pravokotniki v dolini.

Še enkrat se povzpnem na Vrh Svete Trojice, da se razgledam po belih Kamniških. Potem pa spet v diru do kolesa. Zvlečem ga spet na cesto in še enkrat sprožim pasji alarm, ki kar ni ponehal. Na levo je nek spomenik iz druge vojne in neka zapuščena štala. Tam bi naj bilo ubitih 53 partizanov. Napadli so jih Nemci. Uradna verzija je, da jih je izdal nek domačin, ki so ga verjetno likvidirali. Domačini pa povedo, da so imeli tam zabavo s harmoniko in se jih je daleč slišalo in naj bi bili pijani. Tako so jih Nemci sami slišali. Spet dve različni varianti – po slovensko. Hitim, da bi se pasji alarm izključil. Navdušena in vesela se podim proti domu.
Pa sem spet našla nekaj novega. Doma sem ob pol petih. Imela sem kar nekaj vzponov s kolesom in peš.

Dane Zajc pravi:

In v tišini noči sem slišal,
kako nekdo v vrtu ubija moje ptice,
in vedel sem,
da bodo sedaj moja jutra
brez pesmi,
in čutil sem,
kako grabi žalost mojo dušo.

Če veš vsaj malo o pesniku, veš tudi, kaj je hotel s tem povedati.
Bilo je tako blizu, tako lepo in še zelo zanimivo. Nič čudnega ni, da me je tako vleklo na to turco. Ja, tudi na nižje vrhove je treba iti in v male vasi, kaj povprašati, raziskati in prideš domov kot prerojen in še obogaten z novim znanjem, kajti vsak kotiček naše prelepe deželice je čudovit in nekaj posebnega.

KILOMETRI: 42,15 KM
DVIG S KOLESOM: na blizu 400m
DVIG PEŠ: na 530m, na 743m, na 836m in na 741m

Alenka Goričan
 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.