Jutro (1941) - France Planinski: V orjaških stavbah, zgrajenih iz vlitega živega kamenega gradiva, se dvigajo veličastne gore v velikanskem polkrogu: Mrzla gora na severni strani, Brana, Turška gora, Rinka in Križi s Savinjskim sedlom na južni in zapadni.
Proti vzhajajoči jutranji zarji je edinstveni visokogorski kot med njimi, Okrešelj, odprt v vsej široki in globoki razdalji, ki loči na vzhodu Mrzlo goro od Brane. Skozi ta neizmerna, od sinjega neba obokana vrata gledaš ob jutranjem svitanju, ko žare divje razklane stene imenovanih gora v prozorni škrlatasti tenčici, v grozeči somrak zasenčenih pobočij in prepadov v Planjavi, v Ojstrici, v Rijavčkem vrhu, v Planinšici in v Grofički, ko se izpod njih zadnje močne sence kakor valoveči dim poizgubljajo v zmagujočih sončnih pramenih. V čarobni kontrast luči in teme, sonca in polumraka, ki se uveljavlja tem bolj, čim ogromnejši in višji so ti gorski velikani, prihaja iz temnega, še zasenčenega sklepa Logarske doline zamolklo šumenje kakor šelestenje oddaljenega bukovja, kadar veje skoz njega glasno hlidenje jutranje sape; vekovita pesem mlade Savinje, ki iz šesterih virov izpod mahovitih tal rojena, v pršečem slapu, polna biserov, pada čez visoki skalnati rob, ki je kakor silna stena postavljen, da zapira dolino nad dolinskim sklepnim Ogradcem ter nosi in podpira Okrešelj liki v skalnat zid zloženi stebri in podporniki.
Kajti Okrešelj je v bistvu najvišje ležeči del Logarske doline, ločen od nje in njenega sklepa Ogradca baš od onega polkrožnega skalnatega obstenja, ki se preko njega skoz ozko, globoko zarezo spušča mlada Savinja v svoji razposajenosti z ubranim šumenjem in v gracioznem skoku v strahovito globino. Ledenik, ki je izdolbel, izskobljal, razširil in izravnal slovito Logarsko dolino, njeno ravno zeleno dno in njeno strmo pobočje, je vrtal, glodal, dolbel, kresal tako dolgo, da je končno izkresal, izdolbel in izvrtal ono divno krnico, oni čarobni ogradec, ki ga imenujemo
Okrešelj in ki po pravici slovi kot čarobna gorska tvorba kakor Logarska dolina, kakor Matkov ali Robanov kot poševno Okrešljevo dno je v svojem spodnjem delu še vse v objemu zelenega bukovja; v svoji sredini je zelena planinica in planinska trata s pastirsko kočo in Frischaufovim domom, v višjem, zapadnem predelu pa je visokogorsko gradišče in prodišče, polno skal, kamenja, okruškov in meli, ki se vzpenja, tu pa tam redko poraslo, do golih navpičnih sten in pobočij Brane, Turške gore, Rinke, Križev, Savinjskega sedla in Mrzle gore. Kakor je dno in obstenje Okrešlja delo, zapuščina in darilo ledenika, tako Okrešelj sam še dandanes hrani razločno vidne znake o njem. Neposredno pred Turško goro se grozeče tik južno nad planinsko koča dvigata dve ogromni, visoki skali, Kopa in Kopica imenovani, počrneli kakor dva velikanska stolpa pri srednjeveškem gradu. Nju je obrusil ledenik. Od njiju se vleče dobrih 250 m v smeri proti slapu Savinje neposredno nad skalnatim sklepom Logarske ledeniška groblja, vsa bujno porasla z zelenim drevjem in grmičevjem, v koji sredini ždi Frischaufov dom, varen pred plazovi snega, leda in kamenja.
Ob poti, ki vodi po Okrešlju v Turški žleb in zapadno na Savinjsko sedlo, leži tako zvani Zaspani hriber, Kogovec ali Kogovnik, pravi šolski primer ledeniške groblje, ki jo sestavljajo okrogli, robati, oglati, obrušeni in opraskani kamenčki z vloženimi kamnitimi ploščami kot sprimki v tako trdi zmesi, kakor da bi tu bili sodelovali zidarji, njihova žica, malta in cement. Divje vode in hudourniki
so ob dolgotrajnih pomladanskih in jesenskih nalivih načeli in izpodprali strnjeno grobi j o na dveh koncih, ki ob njih pelje sedaj steza južno v Turški žleb, zapadno pa na Savinjsko sedlo. Bohotno porasla z ruševjem, cvetočim grmičjem in mešanim drevjem, sega z vrhnimi plastmi kakor propušč pri gospodarskem poslopju cele metre daleč čez izpodkopane vdolbine in votline ter nudi mnogoštevilnim kavkam varna gnezdišča. Njej nasproti, ob Mrzli gori, se nahaja nad stalnim snežiščem tako zvani Mlin, kjer melje priroda v živi skali noč in dan.
Više proti zapadu, kjer se strmo dviga gruščevit plaz mimo spomenika ponesrečenega hribolazca P. Šumana, vodi Mrzli dol na Savinjsko sedlo in črez Drnje na Mrzlo goro, vedno med skalovjem a vendar od pomladi do jeseni tudi med redkim, plemenitim gorskim cvetjem in zelenjem, ki obdaja v bližnjem nevarnem Hudem prasku tudi spominsko ploščo dijaka Kropeja.
Neprestano delujoče prirodne sile v tem visokogorskem svetu Savinjskih Alp so izdolble in okresale še drug Okrešelj. Preko ledeniške groblje, ki nosi Frischaufov dom, se vije lepo speljana steza pod Kopo, Kopico in Turško goro čez skalnato Brano na Kamniško sedlo, na nekdanjega Konja. Pod to stezo, globoko pod Turško goro, Brano in severozapadnimi stenami Planjave se razprostira nekoliko manjši Zadnji Okrešelj, ki ga je priroda obdarila s še bujnejšim in bohotnejšim rastlinstvom. V samih prasilnih nasprotjih, ki jih je tu narava znala združiti kakor redko kje v neposredni bližini, leže skriti vzroki onih nepozabnih vtisov, ki jih zapušča Okrešelj v spominu, v duši in v srcu vsakega dovzetnega njegovega obiskovalca. Sveža zelena trata na poševnem dnu, obrobljena na eni strani od duhtečega gaja, na drugi od grozečega belega prodišča, se ti zdi pravo plesišče in torišče brezskrbne vesele mladosti. V njene zelene preproge vpleta pozna pomlad žive slovenske barve, ko se belijo planinske zlatice, planinske vetrnice in teloh. V vseh odtenkih sinje modrine se svetijo planinske spominčice, zaspančki, velecvetni svišč, orlice in preobjede; v rdeči barvi ljubezni gorijo lepnice. kamenokreči, volčini in ognjevita, rdečecvetna burja (sleč); vmes pa plamtijo in rumenijo aurikelni, košutniki, planinski mak, gorski kokovičnik in ob grmovju skriti Marijini čeveljci. Ko se po dolgi strahotni zimi zabliščijo prve kopne lehe, zapleše in zapoje v porajajoči se ljubezni pod Mlinom, ob Zaspanem hribu, pod Kopo in Kopico, pa tudi v Zadnjem Okrešlju ruševec - škarjevec, najlepši ptič slovenskih gora. O kresu šele se oglasi kovaček, naznanjajoč pomlad; glasno »diga« tedaj čez dan črnoglavka, da odmeva od Mrzle gore do Rinke; a zvečer poje pobožno pesem Ave Marija v varnem grmičju drobna taščica.
Nad to mehko, mirno idilo rastejo, kipijo, se natezajo in mrko grozeče gledajo orjaške podobe Mrzle gore, Križev, Rinke, Turške gore in Brane. V njihovih sivih ali temnorjavih stenah, prepadih in pobočjih, na njihovih slemenih, rogljih, stolpičkih in grebenih je zamrlo skoro vsako življenje. Le tu pa tam se je v pepelnato sivem skalovju na kaki polici, v kaki špranji in razpoki od meli in kršja nabralo nekaj prsti; tam zacvete srebrnocvetna planika, rdeča lepnica, sinjeoka spominčica ali pritlikavi svišč. Le žilavo, plazeče se ruševje se plazi, pleza in skače kakor divja koza po stenah, prepadih in pobočjih više in više, se s svojo turobno, temno zeleno žametno barvo, spominjajoča na mrtvaški prt, kaj čudno ujema z onim nemim mrtvim skalovjem, pa se kot najučinkovitejše nasprotje ozira z zračnih višav na bujno, pestro preprogo Okrešljevega dna in njegove idile.
Gorski velikani, ki obdajajo Okrešelj v polkrogu na jugozapadu in severu, in dolga Planjava, piramidasta Ojstrica, Grofička ob njej in Rijavčki vrh s Planščico, stoječi na vzhodni strani pred Okrešljem, so tako razvrščeni, da sončni žarki hkrati nikdar vseh ne obsevajo, čvrsti se kažejo z Okrešlja zaradi tega zlasti tudi zvečer ob zatonu sonca kontrasti zasenčenih in sončnih vrhov, sten in obronkov. Razmeroma hitro padajo proti večeru dolge temne sence Mrzle gore, Križev in Rinke v Okrešljevo dno; ostro izoblikovana slemena in narezljani grebeni se med sončnim sijem in temno senco v jasnih tenkih črtah odražajo kakor ostrina nabrušenega meča. Ko sta se tudi že Turška gora in Brana ovili v vedno temnejši pajčolan in je legel večerni mrak na globoko korito Logarske in njenega sklepa, padajo plamteči prameni zahajajočega sonca skoro pravokotno na navpične stene Planjave, Ojstrice, Grofičke in Rijavčkega vrha. Vedno više proti vrhovom se dviga gornji rob sence, vedno bolj se oži pas ob grebenih, ki se okoli njih še igrajo sončni žarki.
Tedaj nastane naposled nad temno senco vrh Ojstrice zlatorumeno večerno žarenje, tako živo, tako čarobno in pretresljivo, kot da bi v njem sonce pred svojim zatonom še enkrat hotelo prikazati ves čar in blesk svoje moči. Samo za nekaj trenutkov. Rumena večerna zarja ugasne. Orjaške gore oblede in se prikazujejo čim dalje v tembolj čudaških, strašnih oblikah in podobah. Vse se pogreza v črno temno noč; strahotna tihota in božanstveni mir sta razprostrla svoja krila nad Okrešljem. V nočni molk pa se iz daljave brez prestanka razlega uspavajoče šumenje mlade Savinje in njenega slapa Rinke pod Okrešljem.
France Planinski
Jutro, 13. avgust 1941