Slovenske novice - Janez Mihovec: Ko z Gorenjskega pogledamo proti severu, pred sabo vidimo mogočen greben gora, ki zapirajo pogled.
Za Vrtačo se velja pošteno potruditi. Z 2180 metri je drugi najvišji vrh Karavank. Začnemo torej na Ljubelju, prav na mejnem prehodu. Seveda se moramo v teh mesecih dodobra pozanimati o snežnih razmerah, mi smo namreč Vrtačo obiskali, še preden je pobelilo vrhove.
Brez pomoči Zelenice
Včasih je bil dostop do Planinskega doma na Zelenici bistveno lažji. Smučišče namreč ne obratuje več in možnosti, da se z dvema sedežnicama povzpnemo prav do doma na Zelenici, ni več. Pravzaprav je to velika škoda. Smučišče na Zelenici je bilo nekdaj hišno smučišče Tržiča, na katerem je zraslo več rodov odličnih smučarjev. Žalostna usoda pač, ki je v letih recesije prizadela več krajev.
Tako do planinskega doma potrebujemo uro in pol hoje. Ta je čisto nov, zgrajen po požaru, ki je nesrečno uničil prejšnjega na istem kraju.
Cepin v daljavi
Takoj na drugi strani smučišča začnemo veliko prečko, ki nas popelje prek južnih pobočij gore. Tu pridemo tudi na sonce. Vse doslej je senco v dolino Zelenice metalo severno pobočje Begunjščice. Prečka je sicer dolga, a v uteho so nam čudovite barve macesnov, ki jeseni in pozimi dobijo značilno zlato barvo. Ko se pred nami pokaže prepoznavna podoba Stola, se naša pot obrne za skoraj 180 stopinj in stopimo na greben. Že od daleč vidimo mogočen cepin na vrhu. Od koče na Zelenici do vrha pa sta vsaj še dve uri. Za vzponom nas čaka še vrnitev. Tako da svetujemo – počasi in potrpežljivo.
Ne preostane nam drugega, kot da vztrajamo. Z grebena se odpre pogled na Celovško kotlino globoko spodaj in na Visoke Ture z Velikim Klekom v daljavi. Travnata pot počasi ostane pod nami in greben postaja vedno bolj kamnit. Na srečo pot ni posebno zahtevna in enkrat je vzpona tudi konec.
Domače kavke
Na vrhu je pod tri metre visokim cepinom vpisna knjižica. Na tem kraju je prav gotovo čas tudi za malico in za pogled naokoli. Navkljub višini je razgled z Vrtače nekaj posebnega. Na jug vidimo prek le nekoliko nižjega grebena Begunjščice proti Ljubljanski kotlini in Snežniku. Proti zahodu je pred nami mogočna kopa Stola in za njo celotne Julijske Alpe. Proti vzhodu pa je greben Karavank, ki se vleče v daljavo in se nam izgubi izpred oči. Konča se namreč šele na Peci.
Kavke prav gotovo vedo, zakaj se potepajo okoli vrha. Te vrhunske letalke znajo za dober grižljaj pozabiti na prvobitni strah pred človekom. Oprezno skakljajo okoli in jedo tako rekoč iz roke.
Vsega lepega je žal enkrat tudi konec. K vrnitvi nam pomaga mrzel veter, ki zna po vrhovih neprijetno povleči. Spustimo se torej v dolino. Spet nas pričakajo zlato rumeni macesni in nam polepšajo dan. Še nižje pa dolina in dom ter težave vsakdanjega dne. A to je že druga zgodba. Vzpon na Vrtačo je resnično lepo izkoriščen dan, ki bi ga veljalo še kdaj ponoviti.
Janez Mihovec