Slovenec: Dne 20. febr. 1810 je bil v Mantovi na Laškem ustreljen tirolski narodni junak-bojevnik za svobodo Andrej Hofer.
Letošnjega 20. februarju je minilo 125 let.
V južnotirolski dolini »Passeiertal« je imel svojo krčmo Andrej Hofer. V tistih časih ni bilo denarja, zato je krčma slabo šla, kmetija je ljudi slabo preživljala, zato je Andrej Hofer trgoval tudi s konji. Bil pa je tako dobrega srca, da je konje kupoval za gotov denar, prodajal pa jih je na upanje. Na ta način se mu je imetje krčilo, on pa ni nič maral za to, češ: »Bodo že plačali, ko bodo siromaki mogli.« Ni čuda, da ga je po njegovem dobrem srcu poznala vsa Tirolska.
Ko so po francoski revoluciji začele divjati francoske vojske, se je Hofer udeleževal vseh bojev. Do l. 1805 je bil navaden strelec, pozneje pa je postal stotnik. L. 1805 so Francozi zasedli Tirole in jih priključili Bavarcem. Prišli so bavarski uradniki, ki so bili s Tirolci ene krvi in enega jezika. Pa so nalagali Tirolcem strašne davke, da je mnogo tirolskih kmetov bilo izgnanih s svojih domačij. Obrt in trgovina sta zamrla. Tuji uradniki so začeli preganjati domače duhovnike. Ni čuda da so Tirolci stiskali pesti.
Dne 9. aprila 1809 pa so udarili. Po reki Inn je priplavala deščica s tirolsko zastavo. To je bilo Hoferjevo znamenje, da je treba udariti. Zagoreli so kresovi, kmetje so zgrabili za puške, vile in kose. Že 11. aprila 1809 je Hofer premagal Bavarce, še hujše pa dne 13. aprila na gori Isel, kjer je bil ubit tudi sovražni general Dilhfurth. Ni čuda, da so Tirolci so jih tako zdelali, da so se morali vsi udati. Ker je bilo za stražo ujetnikov premalo moških, so stražo prevzele Tirolke.
Po teh zmagah je bila Tirolska svobodna. Toda Napoleon je poslal v boj nove čete. Med tem je tudi avstrijski general Chasteler prišel z vojaštvom. Toda Francozi so ga premagali in zopet zasedli Innsbruck. Sedaj je Andrej Hofer znova zbral svoje Tirolce in jih popeljal proti tujim vsiljivcem.
Na gori Isel je Hofer dne 25. maja zopet premagal Francoze. Dne 29. maja so Tirolci uničili drugo francosko armado in 30. maja je Andrej Hofer kot »rešitelj domovine« zasedel Innsbruck. Čudoviti so bili uspehi za svobodo se borečih Tirolcev. Njihova tragika pa je bila, da niso vedeli, kaj se godi drugod po svetu. Medtem je bil avstrijski cesar od Napoleona premagan in je moral z njim skleniti mir, v katerem je Tirolsko odstopil Bavarcem. Več kot 40.000 Francozov je sedaj pridrlo na Tirolsko. Hoferjevi prijatelji so mu svetovali, naj beži, ker je vse izgubljeno. On se pa ni vdal. Dne 2. avgusta so se zbrali prvi tirolski brambovci za nov boj proti Francozom. Francozi so tokrat poslali v boj proti Tirolcem nemške Saksonce, misleč, da se Tirolci proti Nemcem ne bodo borili. Ti se pa niso zmenili za to, koga imajo pred seboj, ampak so samo vedeli, da je njihov sovražnik vsakdo, ki ogroža njihovo svobodo.
Hofer sam je bil velik sovražnik Lahov in Francozov, katere je imel za brezversko ljudstvo, ki hoče njegovo katoliško domovino odtujiti od Boga in Marije. Toda še mnogo bolj je sovražil Bavarce, ki so bili iste krvi in jezika kakor on, ker je vedel, da služijo tujcem. Ista misel je prevevala vse njegove Tirolce. Z visokih gora so valili kamnite plazove na saksonske čete ter iz vseh dolin drveli na goro Isel, da se tu spoprimejo s sovražnikom. V noči na 13. avgust je na Tirolah zagorelo 300 kresov, po vseh cerkvah je bilo plat zvona. Sredi svojih junaških Tirolcev je poveljeval Hofer. Črna brada mu je padala do usnjatega pasu, za klobukom pa je imel malo podobico Matere božje. Strašen je bil ta zadnji boj na gori Isel, Bavarci in Saksonci so se borili kakor levi, toda Tirolci so bili še hujši in so zmagali.
Drugič je sovražnik bežal osramočen in pogažen iz Tirol. Hofer je zasedel Innsbruck. V svoje roke je prevzel vojaško in civilno oblast.
Toda 14. oktobra sta Napoleon in cesar Franc sklenila v Schonbrunnu mir, v katerem se je Avstrija popolnoma odpovedali Tirolam. Sedaj je prišel odločilni trenutek. Andrej Hofer se še vedno ni udal, ker ni verjel, da bi bilo kaj takega mogoče. Sklical je z vseh strani dežele tirolsko črno vojsko, ki se je štiri dni borila s Francozi. Toda ti so dobivali vedno novo pomoč in nazadnje je bila tirolska črna vojska razpršena. Hofer je moral bežati. V mali planinski koči se je skril s svojo ženo, sinom in pisarjem. Ni se bal, da bi ga kdo izdal, čeprav je bilo na njegovo glavo razpisanih 1500 goldinarjev. Vendar se je našel dež, ki ga je izdal Francozom. Ti so Hoferjevo skrivališče izdali Lahom, kateri so šli iskat tirolskega junaka.
Celih 1500 oboroženih Lahov je šlo nad Andreja Hoferja. V noči 27. januarja 1810 so ga obkolili v njegovi koči. Odpeljali so ga proti jugu. Povsod, koder je žalostni sprevod hodil, je vse jokalo. V Mantovi so ga postavili pred sodišče. Hofer je še vedno mislil, da se bo zanj potegnil avstrijski cesar. 19. februarja se je sestalo vojaško sodišče v Mantovi, katero je 20. februarja Hoferju razglasilo smrtno obsodbo. Ob 11 dopoldne o ga ustrelili. Sam je poveljeval: »Ogenj!« Italijani so slabo streljali, šele trinajsti strel ga je usmrtil.
Vsa Tirolska se je ogrnila v črnino. To se je zgodilo isti dan, ko je avstrijski cesar svojo hčer Marijo Lujizo dal Napoleonu za ženo.
Bistvo tega mogočnega narodnega junaka je brezprimemo zaupanje v Boga, pokornost Cerkvi in otroška pobožnost. To se kaže iz njegovega poslovilnega pisma, katero je pisal tik pred smrtjo svojcem v slovo. V tem pismu naroča, kako naj se zanj bero svete maše. Med drugim pa pravi, da tako zaupa v Boga, da mu tudi vpričo smrti ni prav nič tesno pri srcu in da se mu niti oči niso orosile.
Andrej Hofer je vse, kar se je z njim zgodilo, sprejel kot delež iz božjih rok. Celo v bojni vihri na Boga ni pozabil. Ko je nekoč sredi boja dobil poročilo, da je treba nemudoma napasti, preden se megle ne razvlečejo, je Hofer pritrdil. Toda boja pa še ni začel, čeprav se je mudilo, ker s svojimi junaki še ni zmolil vsega rožnega venca. Ko je vsa njegova vojska z njim na čelu pobožno odmolila rožni venec, tedaj so zgrabili za puške in udarili.
Nekoč se je v bitki zgodilo, da je sovražnik en tirolski oddelek razgnal. Poveljnik premaganega tirolskega oddelka je prihitel k Hoferju in mu kričal:
»Kaj naj storimo? Slabo kaže!« Hofer pa je odgovoril: »Moliti je treba, možje! To je sedaj najbolj važno!«
To je bežna slika iz junaških bojev vernih tirolskih kmetov za svojo svobodo in svobodo svoje dežele. Resnično, ta junaški zgled kaže, da je zares neuklonljiva in požrtvovalna ljubezen do domovine mogoča le tam, kjer klijejo značaji iz trdne vere in zaupanja v Boga.
Slovenec. 22. februar 1935