Reporter - Boštjan M. Turk: ... in slovenski čas
Kolumna
Tone Škarja in slovenski čas
Smrt naprej kroji usodo človeštva. Sedanji apokaliptični čas nas je vrnil v naročje mračnih sil, ki se pregibljejo v naravi in zoper katere je naše prizadevanje brez haska. Bolje razumemo, kakšna duhovna in eksistencialna avantura je življenje, kako nepovratno je lepo in kako smo se - četudi med nami o tem ne bo nihče glasno spregovoril! - pripravljeni na mah in scela izročiti njegovim izvirnim, ekstatičnim močem. Čeprav se vzpenjamo kvišku, rastemo in se gradimo ob spoznanjih, ki jih kdaj tudi s krvavimi prsti izpraskamo iz temnega granita, nismo napravili ničesar, če ves čas v sebi ne oblikujemo tistega, kar je veliki pesnik imenoval pot k sebi. Še lepše to opiše večna podoba, ki govori o »krogih navznoter«.
Tistim, ki je dano tretje oko za branje intimnega dnevnika slovenstva, kot se je zapisoval v zadnjih desetletjih, gotovo ni ušel pomemben dogodek. V dneh prejšnjega tedna se je namreč poslovil Tone Škarja, človek, katerega konstitutivni položaj, razpet med knjigami, počrni, stenami in prepadi, z miselnimi svetovi, uprizorjenimi v teh nenavadnih okolnostih, pomeni eno najbolj dragocenih pričevanj človečnosti, ki jih je zabeležil sodobni slovenski čas.
Tone Škarja je mirno in brez kančka »pomanjkanja« živel zunaj parametrov javnega življenja; televizije in drugi medijski servisi o njem niso poročali niti promila toliko kot sicer poročajo o tistih, ki so jim ti fetiši »opravilo eno«, kot se je izražal Prešeren. Zanj so vedeli njegovi stanovski kolegi, s katerimi se je podajal v svet neizprosnih gora, domačih in tujih, od Kamniških Alp, koder so ga muze gora uvedle v bivanjsko-ek- sistencialno umetnost osvajanja vršacev, do Himalaje, h kateri je spodbujal in vodil generacije najboljših slovenskih alpinistov. V letih, ki so preizkusile njegove plezalske in organizacijske sposobnosti, jih ovrednotile v najtežjih razmerah, v nenehnem pričakovanju smrti na eni ter seganju kvišku na drugi strani, na vsak način in ne glede na posledice; v letih, ki so njega in može, ki jih je spodbujal, stiskala med tesnobo in nemirom, pa grozo spričo neobvladljivosti, predvsem pa nepokorljivosti sveta sten in večnega ledu; v teh letih se je izoblikoval v figuro, ki ni bila nič manj kot oče modernega slovenskega alpinizma.
Sam kot popisovalec pričujoče epopeje ne morem mimo lastnosti, ki jih je pokojni izžareval na vsakem koraku, predvsem pa delil z vsakomer, ki je stopil v ris njegovega sveta. Če želimo tukaj sporočiti končno resnico, moramo ugotoviti, da je preminuli v sebi oblikoval poteze, ki odlikujejo najbolj plemenite ljudi. V njem ni bilo prostora za zavist, za poželenje po uspehih drugih; njegova biografija je prosta vsake negativne zgodbe. Živel je kot altruist, v temeljnem pomenu tega izraza, ljubil je gore, slovenstvo in ljudi, če so le izžarevali delček tistega ognja, ki je gorel v njem.
Bil je asket, hkrati pa mislec z izjemnim posluhom za dialog med bralcem in lastno, neizčrpno energijo, s katero je oživljal pismena znamenja, ki v skupnem naboru tvorijo tisto, kar se imenuje literatura. Bil je človek komunikacije, pisatelj, ki je plezalske izkušnje posredoval drugim, dvigajoč jih tako v splošno razvidnost. Ustvarjal in soustvarjal je sodobni slovenski alpinizem, hkrati pa ga »populariziral« v svojih knjigah, s katerimi se je vpisoval v zavest mnogih.
Tole je eno njegovih antoloških besedil. Govori o njegovem varovancu Tomu Česnu, gorniku, ki je premikal meje mogočega: alpinizem primerja z umetnostjo, ki jo muze ljubijo. Tako: »Solist, ki najde svojo črto sredi navpičnih granitnih plošč, tu pa tam oblepljenih s tankim ledom, je umetnik. Kot Michelangelo, ki je prijatelju pokazal skalni blok: »Glej Mojzesa, ki je skrit v njem. Le vse odvečno kamenje moram odtol- či in vsi ga boste videli.« Le da je bilo pri Kumbakar- ni treba vso črto preplezati ali pa umreti. Kako zelo ga je ta stena prevzela (»obsedla« bi za tako analitičen in oster um ne bila ustrezna beseda), okupirala, sem videl, ko se je pol leta prej odpovedal zahodni steni Čo Oja. Nisem drezal o vzroku, ker sem ga slutil: »Ne motite igre, ki mora biti tisoč in tisočkrat preigrana v glavi in v živcih, preden se odigra enkrat samkrat in zares. Kajti potem, ko prestopiš krajno poč, ko steno primeš, je treba vse tisto od prej le izvršiti, izluščiti umetnino, potegniti smer, narediti vse že prej neštetokrat zamišljene gibe, s konicami cepina in derez poiskati že zdavnaj videne ledene freske, se tlačiti v razpoke, v njihovo že zdavnaj občuteno trdoto in hlad. In kljubovati globini, kljubovati samoti, hoteti k vrhu in čezenj nazaj. Kdor sanje tako udejanji, naredi umetnine, last vsega človeštva.« (Tone Škarja: »Zgodovina je dogajanje, razlito po času in prostoru našega planeta«, v Tomo Česen: Sam, Didakta, 1990, str. 14).
Od očeta modernega slovenskega alpinizma se bomo poslovili na univerzalni način, z besedilom, ki je v stoletju, odkar je bilo napisano, lepoto svoje aktualnosti še in še poglobilo. To so Podobe iz sanj Ivana Cankarja. Te govorijo o smrti, ki življenje sklepa, a ga hkrati osmišlja. O Tonetu Škarji - razumljivo! - pripovedujejo pernegationem. Smrt velikemu umetniku ob slovesu (črtica Konec) razloži: »Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal. Tako dolga je bila žetev od jutra do večera in še od večera do jutra, da mi je bila roka že obnemogla, da se je kosa že krhala. Po kolovozu kraj njive si prišel ti in si se ozrl postrani na črno deklo božjo. Pomislil nisi, da nikoli nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem. Vsega tega ti ni bilo mar, mislil si nase, bal si se zase, zato ker si gledal poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe strah. Strah te je bilo vprašanja, kako si živel, človek povej, komu živiš.« (Ivan Cankar: Podobe iz sanj, Ljubljana, 1918)
Tone Škarja spada v tisto ozko elito človeštva, ki sta ji življenjski smisel in življenje samo nekaj docela istovetnega. In ki so pripravljeni ta smisel vgrajevati v smisel skupnosti. Pri tem ne razmišljajo o sebi, kajti njihovi cilji so postavljeni visoko, tam, kjer se je Beseda dotaknila Zemlje, človek pa neba. Taki ljudje so močnejši od svoje telesne usode: zato tudi nikoli zares ne preminejo.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.